Ker ni mogel živeti v realnosti, se je začel z njo pogovarjati v domišljiji. Stopila je predenj. Bila je tiho, njemu pa se je zdelo, da govori z njim. Čedna, temna in drugačna, tako si jo je zamislil. Z besedami, polnimi vznesenosti in čebljavosti. Z rokami pri telesu in tesnimi kavbojkami mu je medla domišljijo. Ni bilo dolgo, ko je zazvonilo iz cerkve sredi Prešerca. Na klopci, sam, s slušalkami v ušesih se je zavedel, da vendar ni tam, kjer misli, da je. Da vendar ni nikogar takšnega pred njim. Le tišina in utrujen sladoledar, utrujen napevov vsakodnevnih glasbenikov in tistega harmonikaša. Ateja, ki se že leta ni prestavil s Čopove ulice. Zdaj so mu želeli z občinskim zakonom razjebat vsakdanjik, pa se vendar ni dal. Tam je sedel s harmoniko, imela je dve sfukani tipki. E2 in D1. Saj sta igrali, le zataknili sta se včasih. Nato je pač namesto čistega E-ja vžgal še sedemko zraven. Kot da je kakšna razlika za mimoidoče. Kot da se kdo še obregne ob ton, ko je vendar mesto ravnokar zaplavalo v poletne japonke, kiklce in veter, ki je ženskam skrivoma pihljal čez prepotene hlačke.
Včasih so trole še vozile po tromostovju. In bal se je, da ga ne bi rahlo opitega od medenega piva iz Petkovškovega nabrežja podrle. Opitega od sladkih napetih hlačk, ki so jih skrivale dekline pod krili. Opitega od novo osvojene svobode, ki se je ravnokar valila po ulicah prazne nočnodnevne Ljubljane. Zlivali so se dnevi v trenutke, v kratke debate, besede, v prošnje po dotiku rahločutne prezeblovroče mucke ob zasneženih potkah okoli Križank. Sneg s TV-ja se je prestavljal na ulice in vsak digitalni šum je osvobajal. Manj se ga je slišalo, več je povedal. Manj so vedeli o njem, več je pokazal. Več je vedel, bolj je bil podoben sebi.
Vse te misli so ga vlačile skozi ljubljeno Ljubljano. Ob trnovski cerkvi čez most mimo čudnih piramidnih gmot. Po ulici, kjer so starci opuščali vrtove in so otroci v upih na akademsko glasbeno kariero grešili tone. Po ulici, kjer so učiteljice glasbe tolkle po prstih svoje učence in smrkavcem dvigovale dnevno pokončne kurce. Tam je vedno rad zapihal veter. Zavlekel je do plaže, zavlekel je do makadamskih potk, malih džanksov, kradljivih zapečenih ciganov. Zavlekel se je veter v vrtince reke, posute z radovednimi in vedno lačnimi racami. Tam je črpal potrebnež domišljijo, pesmi, zgodbe, melodije. Tam je iskal tisti zadnji pogled, ki bi mu dal vedeti. Lahko vendar pristopiš, nič ni narobe na tebi, všeč si mi. Vem, da si prašič. In prav všeč si mi takšen.
Takšne besede je sanjal in nikoli izsanjal na ulicah zelene Ljubljane, polne besed in javne osame. Preden bi se spravil domov. Ni bilo prevozov. Ničesar ni bilo. Potovalke se mu ni ljubilo vlačiti skozi celo mesto. Pustil jo je v stanovanju in pri zapiti sosedi poprosil, če bi lahko cote opral naslednji teden pri njej. Enkrat sta ležala skupaj. Pijana. Ni mu hotela dat, ker ni bila urejena spodaj. Nobeno prepričevanje se je ni prijelo. Zanj je vendar želela biti lepa. Vsaj dve leti se že ni počutila lepe. Zdaj je bil pa ja čas. In ne bo šlo kar tako, je rekla. Potem raje ne. Da ji je všeč, mu je govorila in kadila z njim pred vhodom v blok. Včasih mu je skuhala kavo. Saj je vedela, kdaj se je spet vrnil s svojih pijanih mestnih sprehodov. Ali pa ji je tacal po glavi, tako je bilo vsaj slišati iz spodnjega nadstropja. Ali pa ji je pošiljal smse o neskončni, nesluteni, nedolžni, svinjski, tragični in idealizirani želji po ženski. Vedela je, da si ni želel nje, to ji je bilo jasno, slutila pa je veliko ljubezen. In če bi lahko bila le del nje, bi lažje spala. Če bi lahko bila le prvi poljub tega, kar je ta umazani sosed skrival v srcu, bi … bi lažje vstala. Bi lažje končala faks, po katerem se je vlačila brez bistva, želje. Brez nuje.
Če bi lahko bila, bi postala, mu je pravila. Pa je pač šel naprej, ni mu znala pomagati. Zahvalil se je za vedno ponujeni pralni stroj in ugasnil nočno lučko v stanovanju, popisano z besedami lepšega cimra, ki je pofukal vse, kar je želel on sam. Pa vendar. Včasih ne gre. Včasih ni bil lep. Včasih ni znal nič reči, včasih je gledal kot psihič. Veliko srce vendar še ne pomeni veliko življenja.
Hodil je po Slovenski naravnost, brez besed, brez sanj, ne da bi vzdignil glavo in pogledal naprej. Črte. Številke. Slon. Pločnik. Nama. Naprej. Mimo Bavarca, mimo tistih blesavih študentskih hiš, mimo luknje, kjer so nekega metalca pribijali ob šank, ker je zaspal napačen čas z napačnimi idioti na njem. Včasih lahko imaš pač slab dan. Zlomili so mu nos, kelnar’ca pa niti ni vedela, če bi vsaj ugasnila že v filter pregorelo cigareto.
Na kolodvor mimo Telekoma. Na kolodvor. Kjer so se mlade matere iz romanov obešale, kjer so frišne oportunistke vlekle za par evrov. Na kolodvor, kjer so se srečevali popotniki in nočni požeruhi festfudne prehrane. Kjer se je včasih edino dalo dobiti plato ledenomrzlega pira. Danes pa so Kebri sfukali vso romantiko in alkoholične nimfomatične porivače.
Čakal je na vlak. Ura je kazala 22:50. 23:05 pride vlak. Dolgo že ni ždel na njem. Pa vendar mu ni dalo mira, če ne bi šel kam drugam kot domov. Evropa kliče, je pisalo na plakatu. Vlaka od nikoder. Evropa kliče, je pisalo na plakatu. Misli so mu zblaznele, doma so ga čakali poznani pogledi in pričakovanje po tistem več, ki se nikoli ni končalo. Doma so ga čakale domače ceste in poti. Poti, ki so mu odpustile vsakdanje napake in ga opomnile na nevsakdanjo prihodnost, na nevednost, na skrbi. Na denar. Na preživetje. Na odraslost, ki je bila že zdavnaj mimo.
Vlak za Dunaj si je izbral. Dunaj. Tam je tako sladko spal. Dunaj ima neverjetno lenobno energijo. Sam pa si je poželel miru ali vsaj nekaj drugega. Miru si je želel. Da bi se znebil pogledov, ki so mu očitali nesistemskost. Fant si je pač premalo prebral o multiplikatorjih, ki bi po kapitalistično prinesli kaj več. Fant je pač preveč sanjal o krvavih besedah, solzavih prstih in izmuzljivih stegnih. Ki so ga mogoče nekje tam le čakale. Tista jebena stegna, ki jim privlačnosti nikoli ne bo odpustil.