… se nadaljuje …
Iz žepa je vzel cigareto in si pri klošarju za 5 evrov zakupil ledeno hladno pivo. Pristni merkatorček, ki so ga radi pili. Za nagrado je v skupinici z zaupanjem pridobil še šluk iz skupne flaše žganja. Najmočnejšega, ki so ga našli, za najmanj denarja. Baje pribije, baje po njem vsaj zaspijo in se ne zbudijo do jutra. Tiho je okoli. In nekdo žvižga ob cesti. V podhodu je še vedno vse umazano, ker jim je voda udarila ven. Lastniki lokalčkov spravljajo ven napihnjeno iverko, ti so že zdavnaj opustili sanje na dopust, zdaj jim je zmanjkalo denarja. Zdaj morajo kupiti nove šalterje in štekerje.
23.05 je ura, ko se ustavi vlak. Nič kaj ni premišljeval, le stopil je na nanj, kaj veliko ga ni zadrževalo zadaj. Nekaj nostalgije in želje po starih pozabljenih zgodbah. Prva vrata so se hitro odprla. Zvok, kot bi nekje spuščali paro iz velikega kotla. Ozka pot po zgonjeni zeleni preprogi, ki to ni. Pogledal je skozi prva vrata in kupe je bil poln. Drugi tudi, tretji isto. Skoraj je že obupal. Nič mu ni šlo tisti dan. Vsi dogovori so padli v vodo. S sabo pa se tudi ni dogovoril ničesar. Poskusil je še v četrtem, ki pa ni bil prazen. Sedela je v rdeči kratki obleki in gledala skozi polodprto okno. Nič ni rekla in nič ni slišala, saj je prostor polnila glasba iz njenega predvajalnika. 23.10 je bila ura, ko jo je nerodno dregnil, da bi jo vprašal, ali lahko prisede. Ni niti odgovorila niti ni slušalk izvlekla iz ušes, le prikimala je. Vedela je, da jo bulji v noge. Saj ni hotel. A ni zmogel nehati. Stegna. Jagodna, kot jih je sanjal zjutraj. Ravno prav dolgo krilce in pobledela bela koža spodaj. Je pa le spravil svojo potovalko na držalo. In si popravil hlače, ki so mu lezle z bokov. Pozabil je vzeti pas. Mislil si je, da bo že na Dunaju kupil novega. Hotel jo je nekaj vprašati, a ga ni slišala. Zato je zamomljal sebi in sklonil glavo. Obljubil si je, da je to njegov zadnji poskus tega dneva, da bi mu še kaj uspelo, ker mu zgleda ne bo nič. Spomnil se je, kako mu je kolegica govorila, da še crknjena ura kaže pravi čas dvakrat na dan. S tem si res ni znal pomagati, kvečjemu se je po tem vedenju počutil še slabše.
Na levo naslonjalo je prislonil roko. Izvlekel rokovnik in napisal uro. 23.16. Vlak. Ljubljana–Dunaj. Nato se mu je ustavilo. Obljubil si je, da ne bo več poskušal živeti, ker mu to preprosto ne gre. Sovražil se je. Spomnil se je vseh napak, spomnil se je, koliko dnevov je kapitalno zafukal. Da bo zatrl v sebi vse misli, vse življenje, je bila še najboljša odločitev do zdaj. Neobčutljivo tnalo je hotel postati. Pa mu vseeno ni ušla iz oči. Ozek pas. Malo nabrano blago nad boki. Ki je lepo zaobljalo njeno drobno telo. Ena dlan na zeleni preobleki kupejskega najmanj grdega interjerja. Polskrčeni prsti, ki so po peni spodaj pod tkanino trepljali neznani mu ritem še manj znane melodije. Melodije, ki mu je bila vsaj toliko tuja kot njene roke in metrum, ki ga je metal iz sanj, in misli, ki so se sprehajale po obeh hemisferah. Misli, ki so se rahljale od dnevnih skrbi in se potapljale v omamo čiste estetike umazanih tercijalk. Radovednost, ki se ni nehala pri rokah, se je nadaljevala do podlahti, do komolca naprej. Koža, ki mu je pogled mamila do ramen, ga je pripeljala do temnih las. Razpuščeni. Naelektreni s prahom iz umazanega zimskega sna. Oprijemali so se posameznih gub, zlitih z obrisom prsi. Obrisi telesa, ki ga je klicalo k sebi, da je lahko pozabil nase, na svojo bolno bit in bolestne misli.
Dvignila je glavo in rekla: »Hej.« Čisto preprosto je tole izrekla, si je mislil. Spet se je jezil, da sanja, ko si je obljubil, da ne bo. Da ne bo dopustil sebi toliko svobode in toliko življenja, ki vendar ni zanj in ne more biti. Končno je vedel, kaj napisati v rokovnik.
Ura: 23.20. »Hej,« je rekla.
Vprašala ga je, ali ga moti. Zatrdil ji je, da ne. Da je samo moral še nekaj dokončati. Oči zabuhlega videza, se niso dale zmesti, gledale so z ostrino radovednosti in zvedavosti. Gledale so poslušno. Pomirljivo. Zato je še nekaj dopisal in popravil.
Ura: 23.20. »Hej,« je rekla – z jagodnimi stegni in rdečo oblekco.
Ugriznila se je v ustnico. »Kam greš?« je vprašala in poslušala njegovo razlago o Dunaju, pol stvari si je še namislil, da bi izpadel boljši, lepši in drugačen kot tista oseba, ki je pred petnajstimi minutami stopila na vlak. Sicer je to vedno redkeje počel. Počasi se je navajal nase. Zjutraj, ko je scal, se je lahko že pogledal v ogledalu nad školjko. Nato sta se pogovarjala. Čisto prosto. Na isti valovni dolžini sva, ji je odmevala misel v glavi. Po tolikem času nekdo, ki jo je lahko pogledal prašičje. Ki se jo je lahko bežno v vrvežu besed dotaknil. Ki si ga je želela še kje drugje kot ob sebi. Da je hitrih misli, ji ni bilo mar. Bil je stara duša in nekoč ga je že imela rada. Nekoč je že bil njen, v to je verjela.
Ura: 23.20. »Hej,« je rekla – z jagodnimi stegni in rdečo oblekco. Govorila je. Pravila. Se nasmehnila.
Nato sta govorila o glasbi. Vsak je dobil eno slušalko in moral je prisesti na njeno stran. V svoji otročjosti sta se počutila prav prijetno. Ustavil se je, ko je videl naslov pesmi Blue in Green. Pa sta jo zavrtela do konca. Zgrabil jo je za stegno in upal, da ga ne bo vžgala, da ne bo že spet izpadel idiot. Tiste sanje zjutraj so ga speglale do te mere, da je začel verjeti v kratke in sladke romance, ki so namenjene samo njemu in se lahko prav njemu tudi pripetijo. V zvokih medlega ritma je gledal naravnost v drugo stran kupeja. Roko je pustil tam in tudi ona ni nič rekla. Če bi jo videl, bi videl rahlo nasmejani obraz in ustnico med zobmi.
Saj ni razmišljala, ali je prav. Itak ni bilo nič prav. In bolj, kot je bilo narobe, prijetneje je postalo. Le malo je zamaknila nogo v desno, kot bi razprla stegna in mu namignila, da ji on res paše. Da je dobrodošel, da ga želi, da se vendar idiot pa zdaj res ne sme ustaviti. Sama se giba niti ni zavedala, tista melodija je iz njiju vlekla subtilnosti, ki sta jih čez dan, če ne že kar kakšno leto pozabila.
Vzel je rokovnik in ji pokazal. Pogledal jo je prvič po tem.
Ura: 23.20. »Hej,« je rekla – z jagodnimi stegni in rdečo oblekco. Govorila je. Pravila. Se nasmehnila.
Res se je nasmehnila kot odzven njegovim besedam, ki so se končno našle v tem dolgem dnevu. Roko je prijela in jo prislonila nazaj na desno stegno. Stisnila mu je dlan in s tem še svojo kožo. Jo rahlo vzdignila in mu roko potisnila pod blago. Pod lahno rdeče blago, kjer je skrivala svojo sanjavo vihravko. Čutil je njeno napetost in si želel, da bi ji izpil vse sokove. Izpil vse misli. Romaneskno bluzarim, želel jo je pač pofukati. Začel jo je grabiti. Ni je poljubil. In ni je gledal v obraz. Oba sta buljila naprej v tisto steno. Luči so ugasnili. Gledala sta lise dreves iz okolice, ki so se prislanjale na notranjost prostora, na njuni telesi. Gledala sta, kako se njegova dlan kar noče odlepiti z njene noge in gledala sta, kdaj bo le še segel malo dlje. Dotaknil se je hlačk. Razmišljal, kakšne barve so. Gledal je, kako dviga prsi, kako ji dih uhaja aritmitčno čez spodnjo ustnico. Kako se z vsakim kratkim gibom njena noga dviga. Kako privzdiguje čeveljce in ji peta sili iz njih. Zdaj jo je zgrabil, grobo. In nato spustil.
Usedla se je nasproti njega. Slekla hlačke in ga opazovala, prijel jih je. Mencal jih je po rokah. Čutil je vso vlažnost in sladkobo. In ko se je zavedal, da je vse to plod njegovega dela, mu je začelo v glavi razganjati božjast. Pogledoval jo je. Kako širi noge, kako beži z dlanmi proti sočni, gladki mali. Bojazljivost ju je dajala, če se ne bi mogla pofukati. Bojazljivo sta se gledala, če jima slučajno ne bo uspelo. Marsikaj se takole zgodi, telefonski klic, pozabljeni kondomi, nedobrodošli gostje. Dobro se je spomnil, kako mu je na travniku ena firbčna ovca zjebala 5-letne sanje, trimesečne priprave in celodnevno mentalno samokontrolo pijanice.
Na vlaku je bila tišina in v sosednjih kupejih razen nadležnega smrčanja ni bilo ničesar. Ostala sta sama. On s hlačkami v rokah in ona s tistim slastnim bitjecem v dlaneh. Rajcala si jo je pred njim. Počasi. In vestno. Govoril ji je, kako se mora. Kakšen ritem mora imeti. Koliko prstkov ji naj spolzi med noge. Med stegna. Govoril ji je in rekel: »Poljubi in oblizni sredinec leve roke, povleci ga čez ustnice, po vratu, med prsmi, pojdi čez trebuh in si sezi med noge. Porini ga v tamalo. Porini ga globoko in malo počakaj. Obstani tam.« Malo je grdo pogledal, ker je spregovorila, ko ji vendar ni dovolil. Videl je že prej, da bo upornica. Upornica, ki jo bo moral vzeti v svoje roke. »Ne moti me. Uživam. Porini prst še globlje. Nato ga daj ven in poleg porini še kazalec. Zdaj mi daj roko.« Vzel je njeno roko in obliznil oba prsta. Vso sladkobo je polizal. In jo gledal. Kaj si misli, kako gleda, ko ji vleče skupaj stegna, kako menca, kako z nogami trepeta in prosi.
Pet besed mu je odmevalo po glavi, ki jih je rekla prej, ki jih je momljala. Pet dotikov bi ga pripeljalo do tistih skritih sanjavih prostorov brezkončnosti, ki jih je lovil vsako sekundo svojega obstoja. Če se je ona tam našla, jo je on lovil. Če ga je ona omrežila, jo je on zapeljeval, ubogala je še naprej vse determinizme, ki ji jih je zadal in položil zadaj za oči. Zdaj se je usedel nazaj k njej, spet pogladil po nogi, jo pogledal in ugriznil v ustnico. Samo z nogo je segla čez njegovo in se mu usidrala v naročje. Gledala ga je željno, sanjavo, prosto, svobodno, zafrkljivo, pokvarjeno, božjastno. Ni je znal prebrati, če bi jo lahko, bi jo požrl. Če bi jo lahko, bi jo ugrabil. Če bi ji lahko, bi ji zlezel v glavo. Ugriznil jo je drugič. Ugriznil jo je v vrat. Popravil ji je lase, ki so mu silili v usta. Čutil je potepinko, kako se mu je nastavljala nad hlačami, nad tkanino, ki je omejevala tok dogajanja in ga hkrati otežila na ravno pravem mestu. Ravno pravi suspenz sta imela, takšnega kot v dobrem romanu. Takšnega, kjer se fabula in siže ravno prav pokrivata in se čas z mislimi ne poenoti, ampak zlovešče biti ustvarijo novega. Nov svet, nov čas, novo sinaptično mrežo, ki seže čez ukrivljenost prostora, ki išče črne luknje pozabe, obstoja. Tam, kjer so poljubi tipični dnevi in orgazmi vezivno tkivo osamljenih duš.
Saj ji je zlezel v glavo, mogoče se ni čisto zavedal, a ji je, ustavljala sta se skupaj in začela sta skupaj. Roko na mucko. Premočeno nežno kosmatinko med gladkimi stegni. Prst, dva vanjo in pet besed, ki mu jih je momljala, šepetala. Z rokami mu je slekla majico, hlače si je dal sam dol. Z rokami ga je zgrabila in si ga pribila na prsi. Naj jih poljublja, si je mislila, saj je videla, kako jih gleda, milostna svinjarija je lezla iz nje. Posesivna predanost ga je mamila na njeno mamilo. Poljub in nežen pih. Bradavica ji je otrdela. Če se je tako potrudil za eno, se bo še za drugo. Isto na drugi dojki. Poljub in pih. Brade ni imel sveže obrite in jo je malo pikal. Bodel. Budil. Usedla se je nanj in njegovega. Počasi je lezel vanjo. Počasi se je toplina teles družila in počasi sta postajala troedinost. Nežno jo je grizel v vrat. In vsake toliko pogledal dol. Rad je gledal, kako počasi leze vanjo. Kako ga požira, kako si ga lasti. Tempo se je stopnjeval in rdečica se je krepila. Oba zahripana v obraz in motnih glasov sta prihajala iz ljubezni do fuka. Do slastnega, pokvarjenega in iskrenega fuka, ki sta ga že tako dolgo iskala. Tistega, ko vmes ne gledaš na uro, ker čas ne obstaja, pravil ni, zato je namesto vsiljenega metruma tu le še ritem. Ritem dveh, ki iz asonančnih potreb ustvarja fukharmonijo.
Vstal je in jo prislonil na okno. Potisnil ji je glavo na hladno steklo, s prstom ji je zategnil usta. Z roko ji je nabral skupaj lase in jo potegnil nase. Z rokami je segel od ram do bokov čez rit in jo pobožal, dotikal se jo je, prisvajal si jo je in jo nabijal. Težki dihi, prisiljeno prijetna drža. In tempo, ki se ne ustavi, ki le eksponentno raste. Saj je bilo malo čudno, vendar zatrapala sta se v tistem dnevu in v tistem dnevu sta se počutila bližje kot kadarkoli s kom in s komerkoli drugim. Med tistim nabijanjem, grabljenjem za joške, udarcih po riti, med tistim iztegovanjem rok, da je ne bi duhovno izpopolnjeni prašič čisto pritisnil ob okno, jima je ljubeznivo prihajalo.
In sta si želela biti bližje. Zato sta se ulegla na sedež. Zato se je zakopal vanjo, v njene lase, zato jo je z dotikom ustnic in s pogledom za oči še nekajkrat sunil in tresavo spustil seme po njenem trebuhu. S čelom pod njeno brado. Z ustnicami na njenem telesu in s stiskom teles sta razmazala lepljivost in se nista odlepila. Vsaj še nekaj časa. Tišina. Brez časa. Metrum tračnic ju je vlekel na tempo sveta, ki sta ga pustila za nekaj ur zunaj telesa. In vedela sta, da sta ustavila čas. Da sta ustvarila vez, ki je presegla njiju, njune misli, njune skrbi, ideje, boj in srečo. Vse to so le besede, ki so nam zameglile razum in nas počlovečile, takrat smo pozabili, da smo v resnici zvezde, ki se prižigajo in dogorijo kot vse drugo na tem preljubem svetu. Tu na tem preljubem svetu, tu v njej in z njo sta ga čakala mir in lenobnost, ki ju je prišel iskat na vlak za Dunaj.