Spomnim se pogovora s svojim gimanzijskim kolegom, ki mi je mimogrede navrgel, da še nikoli ni naletel na zabavnega stand-up komika. Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Takole je šlo:
Kolega: »Še nikoli nisem naletel na zabavnega stand-up komika. Niti enega njihovega štosa ne pomnim, ki bi me spravil do smeha.«
Jaz: »Čakaj, niti Louis CK?«
Kolega: »Pa saj Louis CK ni zares smešen. Samo govori samoumevnosti in potem se režiš lastni zabitosti, ker tega še nisi opazil.«
V tistem trenutku nisem imel pametnega odgovora na njegov izziv, čeprav sem si to res želel; še vedno ga nimam. Vendar pa je v drugi repliki v vsej ignorantskosti zadel nekaj bistvenega, kar me še danes preganja. Komiki skoraj po pravilu nastopajo kot ljudje, ki ne želijo biti humorni, ki si morda sploh ne želijo nastopati, pa jim to malodane ponesreči uspeva. Kot je opazil že kolega Naughtius, ki je v tem poslu bistveno bolj izvežban in razgledan, se najuspešnejši liki na odru trudijo igrati spontanost in okornost. Ne šale, njihova priljudnost in vsakdanjost je tista, ki podžge publiko. Tip na odru je eden izmed nas, rahlo predebel in rahlo prestar tip (ali bejba), ki o svojih težavah spregovori pred mikrofonom. Vsa stand-up rutina je srhljivo podobna srečanju anonimnih alkoholikov, le da so tema pogovora težave s seksom, familijo in ubijajočo rutino. Samoumevne vsakdanjosti, torej. Saj veste, tiste zadeve, ki si jih vsi delimo.
Lep del decembra sem preživel s serijo Louie, ki mi je servirala najpriljudnejši lik doslej. Louis CK (igra ga, pazi to, Louis CK) je srednje uspešen tipček srednjih let v boju s svojimi malenkostnimi tegobami. Že vnaprej ti je jasno, da v tej igri ni zmag in porazov. Protagonist na koncu ne bo obogatel ali zasedel prestola; in seveda ne bo tragično preminil v boju za višje cilje. Louis je pač Louie, ki večino časa preživi s svojima hčerkama iz prejšnjega zakona, se nerodno zapleta v romantične in manj romantične veze ter zvečer skoči na oder zakotnega kluba, kjer si služi kruh kot komik. Odraža točno tisto, kar radi opažamo na sebi – je klasičen underachiever, ki bi s svojo inteligenco lahko dosegel več, pa se je preveč zapletel v male življenjske boje in mu je potem zmanjkalo časa za presežke. Presežek, presežka – to je tista čudovita stvar, ki se aplicira na ameriške sanje in posledično na vse heroje televizijskega Zahoda.
Serija stand-up komika ima vse elemente njegove rutine. Louie pelje otroke v šolo. Louie nabavlja na tržnici. Louieja nategujejo v službi. Louieja obišče mama. Na poti v šolo mu pobegne tamala, na tržnici ga javno napizdi trgovka, njegov agent je nesposoben mulo, ki tega niti ne skuša skrivati. Njegova mama doživlja pozna srednja leta in pri 70ih ugotovi, da je lezbijka. Če obstaja ena stvar, ki Louieja zaznamuje, potem je to nenehna blaga zadrega. Na prvi pogled niti malo ne ustreza definiciji junaka, heroja. Če bi njegov lik lahko vstavil v kakšen akcijski film, potem bi bil ena od tistih nedolžnih brezimnih žrtev, ki jih zlobec mimogrede pokonča, preden se sooči z Batmanom. Ampak na nek način ga ravno te dnevne in banalne bitke delajo čudovitega. Všeč mi je, kako sprejme in odigra svojo vlogo očeta, bivšega moža in vsakdanjega tepca brez prenarejanja ali kičastih dodatkov.
Ta čudovita običajnost je tisto, kar seriji omogoča, da je apolitična in malodane neideološka v tistem pogledu, ki danes bega številne druge produkte popkulture. Medtem ko v kinopredstavah tekmujejo v tem, kdo bo uspel pokazati bolj emancipirano žensko, transvestita ali črnca, je Louie s takimi vprašanji povsem neobremenjen. V tem fiktivnem New Yorku ni hudobnih in dobrih, visokih ali nizkih. Konfliktne situacije ne izhajajo iz neke vkoreninjene zlobe, temveč iz nesporazumov in bežnih človeških hib. Liki se skoraj neopazno prikradejo v kadre in enako hitro izginejo. Travmirani taksisti, zdolgočaseni uslužbenci, godrnjajoče starke in mularija v iskanju pozornosti – vse to smo mi, bodisi smo bili, bodisi to še bomo.
Če bi takšno serijo dobil v roke pred leti, bi se povprašal o njenem namenu. Dolga leta sem iskal visokoleteča filozofska in politična sporočila, celo tam, kjer jih na začetku sploh ni bilo. Tako je nastala celo moja diploma. Danes si moram priznati, da je ta gonja za višjim smislom postala odvečna in celo dolgočasna. Ko enkrat stopiš v poznejša dvajseta in si končno priznaš, da med milijardami sozemljanov pač nisi spektakularen primerek, ki le še čaka na svoj preboj, potem si lahko dovoliš iskati zadovoljstvo v preprostih zadevah. In zato se z Louiejem počutim nagovorjenega. Ko si zakoplje glavo med dlani in vzklikne: »My god, I’m a boringassholenow!« se zasmejim, ker je to samo še ena tistih samoumevnih resnic, pred katerimi bežimo.