Stara šola stand-up komedije zna zelo lepo povedati, da je za uspešen nastop vsebina šal in pripovedi štoserja skoraj irelevantna, saj je za zbujanje salv smeha v igri toliko formalističnih faktorjev, da se tisto, kar nam običajno najbolj ostane v spominu, izgubi v množici potrebnih pogojev za zadovoljno občinstvo. Med njimi kraljuje sama tehnika podajanja zgodbe, timing pančlajna, dramaturška struktura šal, primerno ogreta publika, celo postavitev sedišč pred odrom ima svoj efekt pri izzivanju krohota. In še mnogo drugih reči od komikovega izgleda do – zakaj pa ne? – povprečnega inteligenčnega količnika obiskovalcev. Koliko se bomo smejali, je nenazadnje odvisno tudi, ali komičarja poslušamo preko Tube ali pa z njim dihamo v istem prostoru. Je vzorec ponavljanja podobnih tematik (razlike med spoli, razlike med mačkami in psi, izkušnje na letalih, problemi z ohranjanjem fit telesa in problemi z okoliškimi idioti, zlobni učitelji iz otroštva, težave pri vzgoji otrok, težave z organi pregona itd.) pri komedijantih resnično tako čudaški pojav? In še bolj, je res tako bizarno, da so med njimi, vsem podobnostim pri vsebini navkljub, še vedno tako velike razlike?
Na to posrečeno opozori prav Louis C.K. v zgornjem nastopu (00:57–02:13), ko omeni najbolj znamenito lastnost stand-upa Jerryja Seinfelda: razglabljanje o nesmešnih stvareh na smešen način; in kako lahko kaj takega sploh deluje pri drugih komikih. Za posameznika je namreč zlata jama odkritje nečesa, kar ga loči od ostalih. Seinfeld je imel svoje absurdizme, Sam Kinison je imel svoje kričanje, Steven Wright je imel svoje mrtve enovrstičnice, Bill Hicks je obvladal tajming, George Carlin je bil prisrčno nesramen, Richard Pryor je bil tako ljubko nedolžen, Andrew Dice Clay je bil ultimativni bad boy itd. In Louis? Za Louisa se zdi, da lahko podira vsa pravila dobre retorike. Kot pri vsaki dekonstrukciji pravil – igri, ki se je Jezdeci tako radi poslužujemo – je tudi tu prvi pogoj, da do pičlosti poznaš svojega sovražnika.
Jasno, glavnina nastopa še vedno sestoji iz kirurško natančno sestavljene zgodbe, kot je npr. zgornja; prav to omogoča tistim delom, ki se pretvarjajo, da to niso, da se neopazno zmuznejo na plano kot neplanirana nagrada publiki, ki se je znašla na pravem kraju ob pravem času. Z leti in kilometri Louis postaja vse večji mojster takšnega podajanja vsebine oz. antivsebine – vse prevečkrat se izkaže, da so vsi takšni vstavki zgolj mašilo, ki pomagajo nadzgodbi do načrtovanega izbruha krohotanja. Za manjše publike je to še toliko bolj dobrodošlo, saj že tako običajnemu vzdušju umaknjenosti od velikih odrov doda še češnjo na smetani k alternativnemu prizvoku improviziranega pripovedovanja. Spodnji posnetek je primer, kako slabih deset minut nastopa napolniti s šestimi minutami navidez popolnoma naključne zgodbe, ki pa je vse prej kot slučajna ali nenatrenirana.
Spodaj prilagamo posnetek najnovejšega Louisovega stand-up nastopa iz prejšnjega leta, kjer takih in onakih antismešnic skoraj ni moč spregledati. C.K.-jev CV je že dovolj bogat, da si pač lahko privošči navidez nekontrolirano govoričenje v mikrofon. Vsakdo, ki se je kdaj poskusil v obrti javnega nastopanja, ve, da je to vse prej kot priporočljivo. Najprvo se je potrebno naučiti biti sproščen v naučeni recitaciji šal.
Zakaj vse to? Nekaj časa se v društvu že vrtimo okoli preprostega vprašanja, ki ga je sredi 2015-tega postavil Satirični Rosomah: »Kaj je humor?« Na vse bolj pogost element C.K.-jevega nastopanja smo se obrnili s skromno željo pokazati na eno od značilnosti, ki odgovor na to vprašanje dodatno zaplete. Že od uvodnih stavkov o Jerryju Seinfeldu mora biti jasno, da vsebina ne more biti enoznačni, nedvoumni X marks the spot. Kratki omaž Louisu naj nam služi kot opomnik, da je tudi pri formi nemogoče s prstom pokazati na izvor hahljanja. Sodeč po napotkih učiteljev stand-up komedije morda ne bomo popolnoma udarili v temo, če se bomo skušali do odgovora podati preko besed akademikov, ki so se na tej ali oni točki ubadali z lingvistiko. Če igra naracija tolikšno vlogo pri javnem smeškanju, se indikator humorja morda skriva prav tam. Pametni gospod Hayden White je razkrival čare postmodernizma in se na trenutke nihilistično obregnil ob zanimivo misel, da zgodbe same po sebi niso nikoli tragične, farsične ali celo pornografske, za take jih označi subjekt recepcije, ko v njih prepozna znane vzorce njihovih arhetipov. Po domače povedano to pomeni, da nam je nek vic smešen zato, ker v njem prepoznamo nek keč, ki nam je bil v preteklosti razložen kot smešen. Najsigre za karakterje, ki v pripovedi nastopajo ali pa za specifičen plot-tvist, kar koli, struktura zgodbe je tista, ki namiguje na to, kaj nam je ob njej čutiti. »Kaj?« zavpije kdo, »mar mi želite reči, da sam od sebe nisem sposoben A označiti za smešno? Mar ti postmodernizemljubci mislijo, da sem tako bebav?« Tako je.
Nazaj k Louisu za sekundo, nato vam damo en teden časa za mletje. Whitova kost za glodanje bi tako pomenila, da so C.K.-jeve antišale funkcionalne zato, ker poslušalec ob njih ugotovi, da njegov način podajanja ne bi smel biti smešen, ker krši vse znane »zakonitosti« spreminjanja glasovnega tona, ampak vseeno je smešen, ker se to konec koncev ujema s samo drzno (rasistično, seksistično, žaljivo, črno, ampak vse to ne zares) vsebino. V igro pride neka beseda, ki jo humanisti ne maramo, ker se zdi, da v najbolj neprimernih trenutkih razreši kopico problemov in jih prav toliko tudi odpre: identiteta. Občinstvo, ki enega najbolj uspešnih komikov 21. stoletja neumorno spremlja, se s tako vsebino poistoveti. Njena nekonservativna narava je del identitete kulskosti moderne družbe, ki pa se – in o tem bomo brez dvoma govorili na kakšni drugi točki (smo pa to nekoč že omenili, ko smo razpravljali o Britney Spears) – regenerira z vnovičnim vračanjem v underground in občutek vse močnejše alternative. Še bolj po domače: Louis C.K. pove vic, mi si mislimo: »Tako ga pa Boštjan Romih ne bi nikoli povedal in jaz ne maram Boštjana Romiha.« In potem se zasmejimo.