FREUD ANDROID

Brovarišice in Brovariši,

medspermna situacija se zaostruje!

Ops, medspletna.

Ah, ja, Sigismund. Cigare, banane, podganarji, penisi, riti, drekci, sanje, kokain. Mnogi in še kdo v splošno popularni rabi vidijo Sigija kakor neko malo, potvorjeno, fašistoidno, pokvarjeno viještico, ki v neki zanikrni dvorni kleti ugotavlja nekakšne nečimrnosti o človeku, ki se jih sramujemo vsi. Predvsem pa vsi tisti nosilci Establišmenta. Očetje for short če rečemo bobu bop. Freuda se drži ena umazana stigma in splošno prepričanje, da je v vsaki stvari in vsem videl referenco na spolnost. Vse zunaj nas je nekakšen referenčni prostor simbolov, kjer vsaka reč dublira na falično-erotični lestvici v nekem pan-seksualnem deliriju.

»Želite vstopiti v mojo pekarno?«

»Naš avto je največji.«

»Luknja v vodovodu je problem. Bi lahko popravili še eno drugo luknjo v kleti?«

Freudova teorija je postala nekakšna textbook osnova za ljudska sporočila. Meme-fikacija tržnega glasu, marketinga. Reddit pred internetom. Nehote je postavljala ontološko besedišče, podton sporočilnosti, s katero se je lahko poistovetil kdorkoli. Vsak slogan, mantra ali šala je postala uporabna, postavljena v ta okvir: »Banana – penis. I see what you did there

Pa vendar. Sigmundovi sestavki za tiste, ki ste se kdaj sploh lotili branja njegovih premislekov, so daleč, daleč stran od te krovne agencije obče seksualnosti. Pestili so ga umisleki z ravni obratnega zornega kota. Nikakor ne, da ljudje karkoli vidijo, povsod v resnici mislijo na seks, vendar kaj ljudje premišljujejo, MEDTEM ko so potopljeni v spolnost. When they’re doing IT. It. Tisto. Edino dejanje, ki ni mišljeno za oko tretjega, ki je izključen. Trlo ga je, tako kot danes nas, kaj je na tem momentu fikcije, ki je tako ključna in edinstvena človeški seksualnosti. Zakaj fantaziramo? Kakšno funkcijo opravlja moment fantazije?

Freudianski obrat ima za nas igraIgričarje sijajno kategorijo. Age old vprašanje: »Kaj je naravnega na virtualnih resničnostih? Nič, pojdite ven na sonce,« je popolnoma misplacedno. Bomba je tole: »Zakaj sploh, najbolj prvinski, najbolj nemoteno naraven libido nujno potrebuje navidezno komponento?«

Johan Huizinga in Octave Manonni sta čudovito opozarjala, da je pojem iluzije sestavljen iz ilusio in ludus. Igra ima ključno vlogo pri od-igravanju, v katerem emergira iluzija. Kaj je na njeni omnipotentni moči, da nas zapelje in odpelje, ko se igramo sami s seboj ali pa z drugimi? Dejansko se samo skozi igro kot-da-jevstva, gradi struktura privida, brez katerega naš vid ni več vid. Gledam, brez da bi videl. Paranoid android?

Satirični Rosomah

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.