Grmenje v daljavi. Topotanje neštetih nog, ki se bližajo. Ogabni nestvori so očitno pobegnili iz tazadnjega Dooma, da bi pogubili kitajski cesarski dvor in nato še človeštvo. Na Zidu je slika obrnjena. Tisoče vojakov stoji v popolni tišini, perfektno postrojeni čakajo z mirujočimi sulicami. Na sredini je zbrano poveljstvo s seksi generalko. To je seveda film Kitajski zid, ki se dogaja na Kitajskem zidu, kdo bi si mislil. Za potrebe avtentičnosti sta zraven tudi Matt Damon in Oberyn iz Igre prestolov.
Samo malo naprej sta udobno nameščena Naughtius in Drisky.
* * *
DB
Skušam se spomniti, kje sem nazadnje videl ta prizor. Nebeško kraljestvo, Troja, Braveheart, Gospodar prstanov, Hobit? Presenečen sem, kako številni filmi tako preprosto situacijo tako konkretno zajebejo. Vojska bi morala biti živčna – kje je preklinjanje, tresenje rok, nervozno povešanje sulic, zakaj se nihče ne zjoka, pobruha ali spusti v hlače? Večina romantike je tako izgubljene, še preden se bitka sploh začne. Ta zlagani stoicizem, ki ga filmi zamenjujejo z junaštvom, ubije vso težo velikega boja. Zakaj bi moralo gledalce skrbeti za (i)zid, če celo sovražne zverine kažejo več življenja od teh figuric na zidu?
NM
Manj življenja, kot dajo od sebe čakajoči na spopad, manj nam je hudo ob realizaciji njihove osnovne vloge: in sicer, da so zgolj in le kanonfuter. Tako avtentično v zgodbi, kot praktično pred kamero. Vsaj po mojem. Si predstavljaš simpatizirati s čisto vsakim od mirijade nabranih na zidu, ki je celih 60 let brusil sulico ali rezal pšice za eno samo samcato vojno, ki se bo izkazala za njeno/njegovo zadnjo? Kdor premore toliko empatije, zavidam mu. In potem je tu še postojanka 200 metrov peške v desno in 200 metrov v levo. In tudi tam je prav toliko vojščakov, ki ne bodo pridodali tistega pereščka, ki prevesi tehtnico na stran človeštva. Če bi bili vredni našega vživljanja, bi jih seveda igrala Damon in Oberyn (dajva ga tako klicat, ja). Prav tako kot tebi se mi zdijo takšni prizori zgrešeni, mi je pa všeč (v najbolj izprijenem pomenu besede) naslednji korak: kako nekateri posamezniki vendarle stopijo ven iz gruče pozabljivih/pozabljenih, da bi se nam prikupili, a ker jih ne igra nihče od prvih treh imen castinga, so prav tako kot preostala raja obsojeni na smrt. Kot da bi nam ustvarjalci želeli reči: »Vemo, da veste, da bosta Damon in Oberyn preživela, ampak ta štorija ni tako happy, majkenam!«
DB
Ravno to me preseneča pri spektaklih, kako slabo običajno zaobjamejo osnove drame. Zlahka si recimo zamislimo bojni prizor, ko se ena četa splaši pred pošastjo, ki je ravnokar raztrgala njihovega kamerada, potem pa njihov beg prepreči generalica, ki brezčutno ukaže upreti sulice proti lastnim vrstam, da bi ohranila disciplino. In je recimo za to kruto dejanje poplačana s tem, da vojska dobi nov zagon in porazi nasprotnika v zadnjem trenutku. Recimo.
Saj razumem, da je namen spektakla vizualen razfuk in ne moralna pridiga, vendar včasih se mi dozdeva, da je večina drame izgubljene takoj, ko je likom odrečena osnovna človeška komponenta. In zato tudi vsi prizori med Damonom in generalico izpadejo tako plehko in nesmiselno. Sploh ta posiljena emocionalnost v premorih med boji je na trenutke moreča.
NM
Da se navežem še posebej na to zadnjo notico: to je pravzaprav nekaj, kar me je vedno motilo že pri Shakespearu in nasploh v dramatiki še preden je film transmorfiral formo. Bralec naj moje dlakocepstvo pripiše pomanjkanju izkušenj, nikoli nisem bil v vojni in bohvari, da bi kdaj bil, toda ne predstavljam si, da je pretirano človeško skoraj instantno zamenjati mindset iz vloge zamenljive številke na bojišču v (pardon buržoaznosti zdaj) nezamenljivega ljubimca, ki zna vedno reči/storiti, kar je najbolj prav. Meni se zdi to nemogoče. Ali pa sem resnično zgolj pripadnik najbolj nesposobne generacije, kot to pravi prejšnja? Problem (ne)erotike se mi pri takih epopejah pravzaprav zdi večji na ravni posledic. Ker ne moremo zaupati že romanci med glavnima likoma, za katero si film prizadeva, kako bomo verjeli drugim čustvom med liki, ki dobijo komaj minuto screen-tima?
DB
Zabavalo me je, kako je recimo eden od poveljnikov v filmu dobil tri prazne replike, eno spodobno smrt, nato pa slavnostno predimenzioniran petminuten pogreb s cmeranjem in spuščanjem balonov. Nisem prepričan, čemu sploh služijo te ceremonije; kot bi z rituali reševali avtistično plitkost likov.
Prav zato se mi zdi, da multikulti sporočilo na koncu filma – češ, saj se Kitajci in Zahodnjaki borimo za isto stvar – še prav posebej zgreši bistvo. Predstavljam si, da bi svetovni red lažje preživel iskren konflikt kot neko zlagano prijateljstvo.
NM
Prav tako bi se dalo interpretirati Damonovo odločitev, da boja ne prenese v (nanj pripravljeno) Evropo, temveč se monstrumom zoperstavi v na razsulo obsojenem Pekingu. Izbira poguma ali preračunljivega oportunizma? Ne pozabiva pa na še eno moralistično svarilo, ki ga film meče pred oči, ki ga dobivamo serviranega že od prvih filmov o grozljivih pošastkih po npr. A Beast from 20.000 Fathoms: bojte se nuklearnega orožja.
Če bi se odločil ob ponovnem ogledu filma šteti, koliko krat nas film opozori na napuh glavnih dveh junakov, ki sta odšla na Daljni vzhod, da poiščeta smodnik, bi lahko ustvarili konkretno dobro pivsko igrico. Tu lahko kar prepričljivo trdiva, da svarilo presega klasično: »nasilje rodi nasilje, zato ne bodite nasilni« in prehaja v absurdne teritorije, mar ne?
DB
Mislim, da se vedno vračam k enemu in istemu problemu – zgodbe bodisi funkcionirajo na epski ravni bodisi na individualni. Na obeh pa težko. Takoj, ko se spustiš k usodi posameznih ljudi, dobiš vojne drame in tista teža zgodovinskega momenta se nekako razgubi. Ko pa želiš povedati veliko zgodbo (o boju ljudi proti vanzemalcem, ki bo odločil prihodnost človeške rase), se individuumi v njej poskrijejo in zreducirajo na bedne klišeje.
NM
Preden pa zaideva v (literarno-)teoretske okvirje in razvijeva, da nas Kitajski zid v resnici uči, kako sta si svetova bogov brez ljudi in ljudi brez bogov med seboj skoraj diametralno nasprotna, mi dovoli, da film sklenem s parom stavkov, plusminus razlika. To je pač še ena od epopej, ki povzema klasično zgodbo heroja, ki se mora dokazati pred svetom, zato da se pravzaprav dokaže sam sebi. Iz pridaniča se do konca zgodbe prelevi v fanta od fare z zavidljivim moralnim kodeksom, mimogrede pa reši še precej čedno dekle. Bitk je ogromno. Smo tak film že kdaj videli? Smo. Je veliko filmov s tem sižejem tam zunaj? Je. Se med seboj sploh razlikujejo v čem drugem kot v okoliščinah? Seveda ne. Ga je potemtakem sploh vredno gledati? Heh, kaj pa vem. Če ste fani vseh teh fantasy epov, potem s Kitajskim zidom ne morete zgrešiti. Pravzaprav gre za produkt, ki je v osnovi točno to, kar je večina statistov v filmu: nedolžen, pozabljiv in neškodljiv. No, verjetno bo malce škodoval Damonovi karieri.
DB
Mislim, da bo prav toliko škodoval kitajskemu filmu, njegovi preizkušeni zasedbi in režiserju, ki so se za potrebe tega filma zreducirali na najnižji možni imenovalec.