HOMM III IN CLAUSEWITZ. PARTITURA I. OBRAMBA

Če filozofsko premislimo začetek vojne, potem pravi pojem vojne ne izvira iz napada, ker ta niti boja niti polastitve nima za absolutni smoter, temveč ta nastane šele z obrambo; kajti šele ta ima boj za neposredni smoter, ker je branjenje in bojevanje očitno eno. Branjenje je usmerjeno samo na napad, ga torej nujno predpostavlja, napad pa ni usmerjen na branjenje, temveč na nekaj drugega, namreč na polastitev, in torej zadnjega ne predpostavlja nujno. Zato je v naravi stvari, da tisti, ki prvi udejanji element vojne in sta z njegovega stališča najprej zamišljeni dve strani, postavi tudi prve zakone za vojno – in sicer je to branilec.

  • Carl von Clausewitz: O vojni. Šesta knjiga – Obramba.

Striček Claus je eden od glavnih teoretikov vojne v celotni zgodovini. Verjetno samo na starokitajskega Tsu-ja pomislimo prej, ko nekdo izusti kakšno o naravi spopadanja armad, a medtem ko je pisanje slednjega upravičeno naslovljeno z Umetnostjo vojne, ker so besede, ki jih njegova knjiga drži, aplikativne na toliko različnih nivojih in področjih, je Claus človek milice par excellence. O vojni je bukva, ki je že skoraj zoprno nadrobna, če ne že kar tako natančna, da je že nekoristna izven svojega polja obravnave. Osem knjig je združenih v en monumentalen magnum opus, tista, h kateri se sama največkrat vrnem, nosi naslov Obramba.

Prečitajmo jo sinhrono s partijo v špilu Heroes of Might & Magic III. Izberimo naključno mapo. Izberimo naključno mesto in izberimo težavnost kralja. 200 % hendikep. 200 % hendikep se sliši, kot da ima nasprotnik vsega dvakrat več od nas, kajne? No, ni tako. 200 % hendikep pomeni, da imamo mi ob začetku partije čisto nulo. Nič zlata, nič surovin in dobesedno nič možnosti. Imamo enega heroja z žalostnim naborom morda 20+ vojakov in nekaj malega proste poti za premike. Če hočemo zgraditi mestno hišo, da sploh dnevno dobimo nekaj zlatnikov, moramo začetni kapital poiskati s herojem okoli gradu, which can be a bitch, let me tell you. Računalnik ima po drugi strani primerno količino vsega, česar mi nimamo. Bitch.

Pa bo rekel kdo, logika, saj govoriš o obrambi v prvem delu že v naslovu. Tako to gre, Clausewitz pravi, da so okoliščine v bitki vselej na strani branilca, kar zahteva, da je napadalec – vsaj z vidika armade – močnejši. In to špil simulira. Okej, počasi. Ko govorimo o okoliščinah na stranibranilca, s tem mislimo najprej, da pozna teren. Tovrstne računalniške strategije so absolutno nasprotje npr. šaha, ki – pogojno rečeno – predstavlja državljansko vojno, kjer obe strani do potankosti poznata domači teren 64 polj. HOMM III je nekaj takega, kot da bi prisilil Manchester United, da zaigra proti Rogerju Federerju na skakalnici v Vikersundu. Terrain knowledge not found. Oba z A.I. imava majhen krogec odkritega okoliša, ki ga morava s premikanjem čim hitreje razširiti, če se želiva pripraviti na kontakt. Jaz imam malo več problemov. Ker nimam surovin, da gradim po mestu in ker nimam denarja za vojsko, bijem Pirove zmage proti NPC-jem povsod naokoli. Poznavanje dežele kot prednost odpade.

Kakšna jebena ekscentričnost obrambe, lepo prosim? Kakšno napadanje na bok kot ena izmed najbolj svetovanih oblik po napsrotnikovem pasiranju? Claus, ti šaljivec. Začnem na enem koncu zemljevida in prvi mesec se komaj kam premaknem. Ekscentričnost kot prednost odpade.

Utrdb nimam, vaških straž nimam in kdor koli je že kdaj pognal HOMM III, ve, da gverila učinkuje na en zelo specifičen način. Pošlješ enega od stranskih herojev na nasprotnika in scopraš nek wide-area-damage urok na njegove strelce. In tudi tega ne morem. Naključje mi je dodelilo Castle, za heroja Valesko, ki je jasno all Might and no Magic, ceh magov pa je ni naučil niti slow/haste, kaj šele kaj bolj kompleksnega + uporabnega.

Utrjeni položaji in okopi kot prednost odpadejo, ker naključne mape ne predvidevajo garizonov, pametno braniti gorovja, močvirja in veletoke odpadejo, ker jih igra ne pozna. Kordon Clausewitz odsvetuje, češ da ni najbolj pametna operacija. Kakšen kordon, jebemti? Kaj sploh kadar koli ostane na terenu, ko ga prerešeta tako močan nasprotnik, kot je A.I. v primeru težavnosti kralja? Ene same prednosti ni. To, da v piko poznam svoje čete, ni nikakršna prednost. Tudi računalnik jih.

To ni obramba, to je masaker.

Od vsega, kar nam Clausewitz ponuja, nam ostane umik v notranjost dežele, ob srečanju z močnejšim napadalcem. Še to se bere, kot izjava Captain Obviousa. Smola je pač ta, da lahko ob naključnem srečanju z nasprotnikom v večini primerov bežimo le tako hitro, kot lahko on lovi in če lovi glavnega heroja, ga naš beg pripelje vse to glavnega mesta, kjer nas bo tako ali tako napadel, če je dovolj v premoči. Naš začetni položaj je, hladno rečeno, vnaprej izgubljen.

Povsem na splošno gre torej za to, da vojskovodja predvsem pri sebi razčisti, ali ima nasprotnik željo in zmožnost, da ga prekosi z večjim in odločilnejšim ukrepom. Kakor hitro ima to skrb, mora opustiti majhne ukrepe za preprečevanje majhnih slabosti; in potem mu ostane sredstvo, da si s prostovoljno žrtvijo omogoči boljšo situacijo, da bi bil kos večji odločitvi. Z drugimi besedami: prva zahteva je, da vojskovodja izbere pravo merilo, po katerem bo naravnal svoje delo.

  • Prav tam.

In to je v resnici to. Majhna žrtvovanja in takoj potem spet majhna žrtvovanja in potem, ko je že vse žrtvovano, še nekaj majhnih žrtvovanj.

Obramba je po stričku Clausu sestavljena iz dveh delov: branjenja in odločitev. In ker nimamo s čim braniti, je edino naše sredstvo odločanje. In to moramo spremeniti v prednost, kljub temu, da od dneva ena igramo on the back foot, for a lack of a better term. Z opcijami, a brez izbire, bi lahko rekli.

Najprej žrtvujemo kvadratke potez za nabiranje zlata z glavnim herojem. Ko ga imamo dovolj za mestno hišo in prvega pomožnega heroja, porabljamo kvadratke za nabiranje s slednjim. Prvi heroj čisti okoliš NPC-jev. Ne vseh, so prioritete. Za zlato, za les, za železovo rudo. Prvi teden: zgradi mestno hišo, market, stolp lokostrelcev.

Če le lahko, napadi bližnje mesto. Notri ne gradi ničesar, samo tisto, kar čez čas v erar nakaplja več zlata. Sem že omenila zlato? No, zlato. To je ključ do vsega prve tri mesece. Ne gradi ničesar, če v bližnji okolici heroja ne vidiš koščkov zlata. Drugi teden: zgradi ceh čarovnikov, kovača, če le gre še prestolniško hišo in grad. Razlog je, zakaj sta ti dve stavbi na prvih dveh mestih v meniju. Išči, raziskuj, odkrivaj, naj teren zares postane tvoja prednost. Napadaj z glavnim herojem, pobiraj dobričice s stranskima.

Naj se vojaki kopičijo; kupi jih po potrebi. Če jih ne potrebuješ, hrani zlato za gradbene podvige. Sovražnikovih komunikacijskih kanalov ne moreš prestreči, ne v tem špilu, prav tako ga ne moreš spustiti predaleč v notranjost svojega teritorija, da bi ga izstradal, a po drugi strani je vedno pametno imeti v glavi logiko taroka: taroki so vojska in mogoče ti dvajsetica, mond in škis res dajo občutek carskosti, a na koncu štejejo pike in pike tičijo v sličicah. Taroki, kot vojska, so zgolj orodje. Pomni, en 10 vojakov več v vojski, ti ne bo prineslo zmage v bitki, lahko pa ti prinesejo poraz v vojni. True story. Kapital, sveta vladar, še enkrat.

Tretji teden: počasi različni oddelki vojske. Počasi. Najprej različni oddelki do zadnjega, potem nadgradnje. Trije heroji. Z vsako skrinjo zaklada izberi zlato. Ne nori, izkušenj si nabereš z glavnim herojem proti nevtralcem. Še preveč. Zavrni dvoboj z njimi le, če pričakuješ, da je na njihovi strani ogromno streljačev, sicer vedno udari. Obramba v mestu naj bo, ampak ne preveč. Hrani zlato. Če bo Hanibal pred vrati, po potrebi dokupi obrambo. Po potrebi. Če je le mogoče se brani v mestu, napadalčeve skavte usekaj čim hitreje, ko se narišejo na zemljevidu. Portal veličine, ki mi omogoča angele, sem zgradila četrti teden, šesti dan. Prvega angela rekrutirala triinšestdeseti dan. Čakaj. Čakaj in žrtvuj tisto, kar res šteje za dobro priložnost za še več tistega, kar res šteje. Zlato, I guess.

To, mislim, je prava poanta strica Carla von Clausewitza. Tisto, ko zapiše: »V strategiji torej, kot v vsem drugem, obstaja pri uporabi vojskovališča ekonomija sil; s čim manj silami se shaja, toliko bolje; toda treba je shajati, in seveda gre tukaj – tako kot na tržišču – za nekaj drugega kot za golo skoparjenje.« Ko enkrat razumeš, da ne zmaga tisti, ki gre all in brez kančka intelektua, takrat je običajno par mesecev mimo in čas, da preideš iz obrambe v napad.

Se nadaljuje

Elza Budau

En odziv na “HOMM III IN CLAUSEWITZ. PARTITURA I. OBRAMBA”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.