Najemnina. To je bilo vse, okoli česar se je vrtelo moje življenje tisto leto. Zaslužiti za najemnino. Vsako noč, gagati na nočni izmeni v jebeni Danny’s na jebenem Stripu, čakajoč jebene turiste v Las Vegasu, ki so bili preveč jebeno zabiti, da bi poiskali menzo, kjer je bila hrana cenejša in boljšega okusa.
Vsako noč, osem ur čakajoč te ljudi. Osem ur med zamaščenim, oranžnim, umetnim usnjem in umazanimi, iveralastimi mizicami. Osem ur med nesposobnimi šefi, ki so posedali celo noč in kadili cigarete, medtem ko so si mene podajale besne stranke, vpijoč: »Kje je moja kava?« in, »Kaj počnejo tam zadaj, morajo kravo še zaklat’?«
Vse to, le da bi lahko poravnal najemnino.
Če bi imel denar, bi lahko plačal najemnino, kot da gre za kavico in preostanek zapravil za dekle, ki ga tisti trenutek nisem imel ali za hobije, ki si jih tisti trenutek nisem mogel privoščiti. Ampak ga nisem imel.
Vse, kar sem lahko, je bilo iz meseca v mesec skeširati 285 dolarjev za downtownovsko v stanovanje prenovljeno pisarno s televizorjem. Brez kabelske. Niti je ne bi mogel dobiti, če bi si je želel, ker kabla niso povlekli do stavbe. Pohištvo je bilo zanikrno, sekret je puščal in dilerji v sosednjem stanovanju so ves čas vpili. In edini razlog mojega obstoja na planetu je bilo varčevanje za mesečno najemnino.
O tem sem dnevno premišljeval med hojo po Fremontski do glavne avtobusne postaje, kjer sem stopil na šestico in se odpeljal prek Stripa do svojega osemurnega šihta med prekletimi. Ura je bila devet, zunaj pa 32 stopinj. Bil sem vesel, da se je shladilo; čez dan se je običajno vrtelo okrog 44.
O tem sem premišljeval od trenutka, ko sem stopil na ulico in se odpravil na petindvajset minutni sprehod do postaje. Pet dni v tednu sem se sprehajal po isti poti, včasih šest. In potem sem hodil še nazaj. Celotno pot sem premišljeval o tem, kako gnilo je moje življenje in kako obžalujem odločitev, da sem se preselil tja.
* * *
Las Vegas sem odkril prejšnje leto, ko sem se odpravil s transcelinskim avtobusom iz Clevelanda k bratrancu Nealu v Kalifornijo. Ponoči sem spal na avtobusu in se zjutraj umil pred umivalnikom na stranišču bencinske črpalke. Vse, kar sem imel s seboj, je bil en nahrbtnik.
Star sem bil 19.
Avtobusna popotovanja so bila običajno ovita v tišino, saj walkmanov še niso izumili. Vsak dan sem zgolj nemo strmel skozi okno v puščavo in nato temo, dokler nisem postal dovolj zaspan – mislil sem si, če bi le na vsake toliko prišel na predavanja, me ne bi izpisali iz faksa. Niti se mi ne bi bilo treba toliko učiti. Bil je samo prvi letnik. Le na predavanja bi moral priti in malo loviti na ušesa in niti tega nisem zmogel.
Prvič sem uzrl Las Vegas ponoči, kar je recept za ljubezen na prvi pogled. Avtobusna postaja je v središču mesta, nasproti Union Plaza hotela, na skrajnem vrhu Fremontske ulice. Fremontska je tista, ki jo vedno kažejo po televiziji – ki je tako osvetljena z lučkami, da ima človek še ob treh ponoči občutek, kot da je sredi dneva.
Nikoli prej še nisem videl toliko luči. In toliko denarja. In potreboval sem več obojega. Ko je prišel konec leta, sem že podpisal pogodbo za stanovanje.
* * *
Gambling, sem se odločil tistega dne, je edini način, kako priti iz te jebene situacije in si ustvariti ime na tem svetu. Predstavljal sem si, kako bom postal profesionalec in živel podzemno življenje na robu družbe, mimo davkarije in brez znanega stalnega prebivališča. Lasvegaški hipster z insajderskim znanjem. Player. Človek, ki ve, kar ve in tega ne govori okoli.
Oh, takrat sem imel velike sanje.
Živel bi v enosobnem stanovanju malo stran od Stripa, imel bi kabelsko in usnjen kavč, ki bi si ga sam izbral. Stresel bi nekaj gotovine in si privoščil tisti novi Sony Beta, ki so ga prav takrat ponudili javnosti. Lahko bi si nabavil nove obleke iz centra, namesto cunj, ki sem jih dobil od Božička ali za rojstni dan in jih nato nosil vsak dan, dokler niso razpadle. In potem bi se zapeljal do igralnic, zavil s svojim novim, a vseeno rabljenim, Datsunom Z k portirčkom, stisnil bi mulcu pet dolarjev napitnine – brez besed, brez najmanjšega mežika. Če bi mi zadišal sendvič v kavarni, bi si ga enostavno kupil. Kupil bi pivo v steklenicah in ne bi žulil tistega iz pločevink. In ženske … velike sanje, velike, velike, velike.
OK, niso zares velike sanje. Ampak bile so zame. Štel sem jih komaj 20. Po zakonu niti nisem smel stopiti v igralnico.
Pa sem vseeno. Skoraj vsak dan. Pri mizi za Black-Jackom, kjer sem skušal šteti karte, pri mizi s kockami, kjer sem preizkušal neki nasanjan progresivni sistem in pri stavnicah, kjer sem računal, kako razmerja obrniti v svoj prid.
Bil sem mnenja, da je razlog, zakaj mi ne uspeva, ker sem prisiljen v majhne stave zaradi nesrečnega stanja skorajšnje nule lastnega gospodinjstva. Vse, kar sem potreboval, da dosežem naslednji nivo v igralništvu, je bil naslednji nivo na lestvici družbenih razredov, to je to. Samo malo več denarja in vse bi bilo v redu.
Veliko je treba staviti, če želiš veliko dobiti, to je bil rek v Vegasu. Luna je iz sira. Sistem socialnih transferjev je trden. Brez težav lahko zmagamo v Vietnamu. Kiki riki!
Ko sem tisto jutro prišel iz službe, sem preštel nahranjeno. Sto in dvajset dolarjev v zadnjih štirih dneh. Imel sem še sto pet dolarjev na banki.
Dvesto petindvajset dolarjev.
Ni se mi izšlo pri zbiranju dvesto petinosemdesetih, ki sem jih potreboval za najemnino.
Prejšnji dan je bil petek, tretji v mesecu, zadnji dan, ko bi lahko poravnal najemnino brez zamude. Pravkar sem napisal ček za dvesto petinosemdeset, ki bo posredovan takoj v ponedeljek. Imel sem preostanek sobote in celotno nedeljo časa, da premislim, kako se bom izkopal iz tega dreka. K sreči sem imel ves ta čas na voljo, ves ta čas, ko mi ni treba zbirati napitnin in lahko v miru naštudiram, kako najti šestdeset dolarjev v jebenem Vegasu – in še nekaj ekstra za hrano.
Jebena najemnina.
Ne bi bil takšen problem, če lastnica ne bi bila takšen brezkompromisni tip človeka, ki vse počne po pravilih in me je že enkrat opozorila, da me ob naslednji zamudi primorana zabrisati na cesto. Ni si tega želela, ampak takšna so pravila. To mi je povedala s tistim hladnim glasom, ki ga lahko slišite, ko pokličete informacije, da bi dobili natančno uro ali kateri drug podatek. Isti glas, s katerim je otresala ‘Dobro jutro’ ali ‘Lep dan vam želim’.
Ob pisku bo ura natančno za plačilo najemnine. In ne eno sekundo kasneje. Piiip!
Edini primer, ki se ga lahko spomnim, ko je ta ženska meni rekla kar koli prijaznega, je bilo nekega dne, ko sem se ob bazenu sprehodil mimo njene pisarne po pločevinko Pepsija. Rekla je: »Hej, dobro si videti v teh kopalkah.«
»Uh, hvala,« se mi zdi, da sem odgovoril.
Če bi bil dvajsetletno dekle in bi bil lastnik stanovanja moški, bi mi bilo jasno, kaj moram storiti, ne da bi sploh naprezal možgane, toda to je zato, ker ženski spol zna zaigrati užitek. Moja lastnica je bila triinšestdeset let stara koščena čarovnica. Užitka z njo ne bi mogel odigrati v Hollywoodu. Poleg tega, potreboval sem samo šestdeset dolarjev, kaj pa je to za skoraj poklicnega gamblerja, kot sem jaz?
To, da potrebujem teh šestdeset dolarjev, je božje darilo. Resno. Moja priložnost. V tistem trenutku je bila moja izbrana disciplina poker. Seven card stud. Igral sem za mizo, ki je sprejemala stave od enega dolarja do štirih in vse skupaj sem izgubljal približno dvajset dolarjev na dan. Seveda se mi je zdelo, da sem precej dober.
Želel sem se preseliti med velike fante ob mizi za pet-deset in sedaj sem imel dovolj dober izgovor. Veliko je treba staviti, če želiš veliko dobiti. To je bila rešitev, denar bom enostavno zadel. Kiki riki!
Odločil sem se igrati v Podkvi, moji najljubši igralnici v downtownu. Binion’s Horseshoe Hotel and Casino je bil ena izmed prvih znanih igralnic Las Vegasa. Zgradil jo je Benny Binion, gambler iz Dallasa, ki se je tam ukvarjal z nelegalnimi igrami s kockami. Hotel je graditi na Stripu pa mu mafija ni dovolila. Krožila je govorica, da je nekoga fental v Texasu, zato je moral zbežati v Nevado in poskusiti srečo z igrami na srečo. Njegov nasmešek nas je gledal z vsakega žetona v igralnici. Nasmešek človeka, ki se je pravkar izmazal iz godlje, a ni mogoče jasno določiti kakšne.
V Podkvi se je prav tako vsakega maja igral WSOP, svetovna liga. Če si želel kar koli veljati v resnem pokru, je bila Podkev pravi naslov za začetek.
Zvoki v sobah za poker v igralnicah so neprimerljivi. Incestuozno rožljanje žetonov, ki jih igralci med prsti mešajo med seboj, redno klicanje imen za mizo, ko se sprosti stol: »DJ za dvajset-štirideset Hold ‘Em! Zadnji klic za DJ-ja za dvajset-štirideset Hold ‘Em!«
Za mizami se ne govori dosti mimo same igre, razen pri mizah z majhnimi vložki. Tam se igralci še preveč pogovarjajo med sabo. Pri mizah ena-štiri obožujejo komentarje, kako bi moral odigrati zadnjo partijo. Obožujejo vprašanja a la: »Zakaj si ostal v igri, če pa si vedel, da imam kralje?« Če pa te ne vprašajo naravnost, govorijo o tebi v tretji osebi s kom drugim za mizo.
»Ko sem videl, da je tip ujel srca na riverju, sem vedel, da sem dober. Imel sem najvišjega s kraljico in vse, kar je bilo treba, je bilo napolniti vložek, kolikor gre, ampak tale tip,« s prstom name, »ne vem, kaj je tale tip razmišljal. Jaz sem že mislil, da je ujel tris ali kaj podobnega.« In potem neizbežno: »Si ujel tris?« Kot pravi profesionalec, razlagati lastno taktiko vsem za mizo.
»Lahko dobiš vpogled v moje premisleke za mizo, ko boš nekoč prebral mojo knjigo, šupak,« sem si mislil potiho. Vedel sem, da bom nekoč dovolj dober, da izdam knjigo. Drewov Power Plus Poker sistem bi jo poimenoval. Vsi najboljši igralci so imeli svojo knjigo.
Primajal sem se do sobe za poker in klicatelju naročil, da zabeleži moje ime za pet-deset. Nikoli še nisem igral za mizo s tako visokimi stavami. Bil sem na trnih. Končno sem se premikal po rangu navzgor.
Bilo je deset imen pred mojim. Bila je čakalna vrsta za ena-štiri, deset-dvajset, za vse Hold ‘Eme, Omahe, Hi-Loje, bilo nas je precej v čakalnem prostoru. Vsi smo kadili in izmenjalo se je veliko zgodbic (ter namigov, na katerega konja se stavi tisti večer). Nikomur ni bilo težko čakati, nikomur se ni mudilo. Vsi smo bratje v kartah. Seveda, ti moji pokeraški bratje bi se spremenili v as-skala prasce, če bi naročali kavo pri Danny’s – posebej, če bi stregel jaz.
Po približno dvajsetih minutah čakanja, so me napotili k mizi, kjer sem dobil sedež nasproti dilerja. To je bila odlična pozicija, videl sem celotno mizo pred seboj, ni se mi bilo treba zravnati, da bi lahko komur koli pogledal v oči. Soigralcem sem športno prikimal v pozdrav in na mizo pripravil svojo z elastiko speto rolico denarja. Sto dvajset dolarjev v bankovcih po pet in ena. Štirje dnevi napitnin. Dilerka je delovala, kot da me bo zdaj zdaj fentala; preostali igralci prav tako niso bili videti zadovoljni.
Trajalo je kakšno minuto, da je bankovce razporedila po kupčkih, da so imele kamere popoln nadzor. Niti enkrat me ni pogledala in mi priznala obstoj. Verjetno je začutila moje profesionalne vibracije in je skušala biti spoštljiva.
»Menjam, sta dvajset,« je naznanila in mi potisnila kupček rdečih žetonov. Precej majhen kupček, priznam, da sem bil nekoliko razočaran. Vedno sem si predstavljal, da mora biti kupček sto dvajsetih dolarjev v žetonih za pet precej velik.
Zabrisal sem prvi žeton za ante. Odbil se je od platna in pristal na tleh za dilerko. Pogleda nisem umaknil od svojih rok in skušal delovati čim bolj skulirano, medtem ko je nekdo pobral žeton, dilerka pa mi je vrnila štiri za en dolar in dva za petindvajset centov.
Ko igrate, morate vedno spremljati višino vplačil, ker morate imeti ves čas dobro predstavo, koliko boste pokasirali, če zmagate (to bi bila prva lekcija v moji knjigi). Zaenkrat je kupček štel tri dolarje in petdeset centov. Petdeset centov je bilo mojih. Takoj sem odštel še tri dolarje, kolikor jih hiša povprečno pobere za provizijo do konca partije. Torej sem bil v primeru zmage v plusu za … nič. Super, le še šestdeset dolarjev in grem domov.
V Seven card studu dobiš na začetku tri karte, dve vidiš samo ti, ena pa je vsem na očeh. Če ostaneš v igri, dokler ni razdeljenih vseh sedem kart, se primerja najboljših pet. Dobil sem vse ti v barvi. Piki. Desetka in pob skrita, trojka javna. Imel sem še štiri karte na poti. Dve morata biti v piku. Ni slabo. Nisem pričakoval spodobne priložnosti tako zgodaj. Nič nenavadnega ni bilo, če si v seven card studu čakal celo uro na res primeren trenutek za stavo. Mogoče pa je bil danes moj srečni dan.
‘Royal’ je prevod kratke zgodbe ‘The Royal’ igralca, stand-up komika in TV voditelja Drewa Careya iz avtorjeve knjige ‘Dirty Jokes and Beer’.
Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.