Bog ne daj, da bi crknil televizor!
Bog ne daj!
– skoraj pozabljeni kantavtor
Nedavno me je šokiralo dejstvo, da se je neka slovenska limonada z obširno jumbo-plakatarsko reklamno spremljavo dejansko prijela med publiko. Ne vem, kaj me je v resnici bolj presenetilo. Dejstvo, da ljudje še vedno gledajo domačo televizijsko produkcijo; ali pa dejstvo, da sploh še gledajo televizijo. Časi, ko so prime-timu vladale Đurotove domislice v izvedbi enih in istih frisov ljubljanske Drame, se večini ljudi pod 30 let danes zdi tako izredno oddaljen in zastarel, da bi ga uvrstili nekam v čas piramid.
Igralska zasedba Tv dober dan, oblečena v cote iz daljnih devetdesetih. Govorili so obliko praslovanščine [manjka citat].
Če strnem: prepričan sem bil, da je televizija passé, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo crknila s svojimi tv serijami in reklamami in dnevniki in vedno istimi sporedi vred. Prepričan sem bil, da sem danes bolj razgledan in zahtevnejši gledalec kot pred desetimi, petnajstimi leti. Ne gledam španskih limonad, ampak Igro prestolov. Namesto večernih zabavnih oddaj gledam Late Night Showe. Jagodni izbor najboljših filmov, ki jih še nisem pogledal, se mi še naprej bohoti na trdem disku računalnika. Zmrdujem se nad samim seboj, da sem užival v klišejskih serijah na Kanalu A in banalnih sitcomih najnižje kvalitete.
Ampak od televizije preprosto ne moremo pričakovati, da bo kvalitetna. To preprosto ni njen namen. Televizija je nepremični del našega doma, ob katerem se šele zares počutimo »doma«. Vse od prihoda centralnega ogrevanja je ta svetleča škatla ali plošča edini polnopravni naslednik domačega ognjišča – program na ekranu je kot brleči ogenj, ki te na varni razdalji greje in daje vedeti, da je vse v redu. Mimogrede, to sploh ni parabola – v programskih shemah najdete dejanske kanale, ki obljubljajo zgolj in izključno pomirjujočo gibljivo sliko gorečih drv (klik).
Vsakršno vihanje nosu nad konceptom televizije v 21. stoletju je tako popolnoma zgrešeno; nedolgo nazaj nam je Netfliks obljubljal, da se nam nikoli več ne bo treba vrniti v čas, ko smo mi morali čakati na vsebine in ne obratno. Le zakaj bi morali na novice čakati na sedmo večerno uro, zakaj bi bedeli do polnoči za nek ušiv dokumentarec, zakaj bi morali paziti, da ne bomo slučajno zamudili vremenarja, ko pa je vse na voljo z nekaj kliki?
V bleščeči obljubi, da si bomo svoj urnik določali sami, je v resnici nekaj strašljivega. Prekarci to že predobro vedo. Ni ga bolj zdolgočasenega, nesrečnega in depresivnega človeka od tistega, ki je šef samemu sebi. Svoboda je prekletstvo. Spomnimo se na tisti štos: na medmrežju lahko gledamo karkoli hočemo in kadarkoli hočemo, zato 99 % tega časa porabimo za posnetke mačk.
Zato nikar ne podcenjujmo fiksnega programa. Televizija je s svojo ponudbo uklonila svetovne popotnike, vojne veterane, velike filozofe, svetovne voditelje in neštete močne ume svojega časa. Ta zabetonirani, vedno enaki spored se generacijam pred teboj ni zdel utesnjujoč, temveč osvobajajoč. Za njih je bil film ob 20h dejstvo, ne ovira. Če je bil film na sporedu ob 20h, potem so ga želeli videti ob 20h, ne eno uro prej ali kasneje. Če je bila serija na sporedu vsak teden ob četrtkih, potem so počakali na jeben četrtek. Če niso uspeli takrat, so pogledali ponovitev v soboto zjutraj. Tako je, vstali so prej, da so lahko gledali televizijo.
Nikar ne pozabimo na paralelo z domačim ognjiščem. Za vzdrževanje idile mora ogenj spokojno goreti in občasno zaprasketati. Kakršno koli odstopanje bi pokvarilo vtis. Televizija mora ves čas po malem utripati, včasih mora odjekniti kakšen pok iz cenenega akcijskega filma, spet drugič se bo izlil smeh voditeljice pogovornega šova ali brbotanje kuharske oddaje. Naj se zgodijo orkani, teroristi, Brexit ali pristanek človeka na Luni, to ne bo premaknilo sporeda niti za mikrometer; za potencialen newsflash imamo rezerviranih 15 sekund ob šestih, ampak sledile mu bodo reklame in Jamie Oliver z jagnjetino in brusnično omako. Če hočeš informacije, počakaj na Dnevnik. Če ti še vedno ni jasno, počakaj na Odmeve.
Samo brez panike.
V bistvu pogrešam čas, ko je bilo naše življenje strukturirano okoli televizije; pogrešam družinsko idilo, ki je bila v 90 % sestavljena iz prepira, ali se bo gledalo nogomet ali film; pogrešam jasen urnik v svojem življenju, ko sem ob branju sporedov za cel teden vnaprej izvedel, kdaj bom čepel doma in kdaj bom pobegnil na zrak; pogrešam slabe filme, ki jih v dobi torrentov praktično ne gledam več.
Mogoče pa samo pogrešam otroštvo. Kdo bi vedel.