Mizica. Dva puhasta naslonjača. Na mizi dve skodelici turške kave iz katerih se vali gosta para. Dr. Drisky je prenehal z mirnim čakanjem na pacienta Maximusa in sedaj nekoliko živčno postopa po sobi: »Da se mu le ni kaj pripetilo.« Radio v ozadju naznani polno uro. Doktor pogleda na levo proti vratom. Zasliši nenavadno tik-takanje: »Oh-ne.« *BUM* Odletijo vrata s tečajev, sledijo jim zublji. Skodelice odnese v zrak, da postanejo stene popolnoma rjave barve, miza sledi. Flippin’ tables! »Fardamani terorist,« ga nagovori doktor, ko Maximus vstopi skozi podboje za eksplozijo. »In, doktor, o čem bova danes?«
»O tebi in tebi podobnih norcih.«
* * *
NM
Kot da ni že iz naslova dovolj jasno, še enkrat zapišiva, da bo tekla beseda o filmu Brazil (1985). Znanstvena fantastika ni nikakršen tujec ideji distopije in futurističnih totalitarizmov. Gledano retrospektivno. Gledano proaktivno, bi celo lahko dejala, da sta nam distopija in totalitarizem kot ideji tako zelo daleč od predstav o resničnosti, da sama pojma naravnost kličeta po znanstveno-fantastični obravnavi. Tema in žanr tako nista nič novega, tisto, kar bi jaz izpostavil kot superiorni element filma in režiserja nasploh, je njegovo obravnavanje znanstvene fantastike ne kot produkta, temveč kot orodja. Kaj misliš?
DB
Distopičnih filmov z motivi totalitarizma in dekadence je bilo toliko, da je že vsak odvod dejansko presežek. Strinjam se, da Brazil po osnovni narativi ni nič posebnega, vendar pa ga iz sive mlakuže ZF nametanščin z nekaj napol bistrimi domislicami dviguje precej osebna tema, ki se iz ozadja filma polagoma prebije naprej; v resnici sem ga vedno gledal kot film o samoti, dolgčasu in odtujenosti. Si opazil, kako odlično uspe Gilliamu prikazati to alienacijo z njegovo prepoznavno mešanico absurda in humorja? Veliko bolje kot marsikateremu mojstru patetike in mraka, kakršnih v Hollywoodu kar mrgoli.
NM
Tru. Morda sem iskal način, kako povedati prav to, ko sem se motal okrog ideje, da režiserji večkrat vzamejo zasnovo zgodbe in iz nje naredijo znanstveno-fantastični film, medtem ko Gilliam vzame znanstveno-fantastični film in iz njega naredi zasnovo zgodbe. Sajfaji so večkrat precej epski, tudi če se vrtijo okrog posameznika, vse nekako vodi v politiko. Brazil pa še najbolj časopisne teme (terorizem, težave birokracije, propaganda, lepotno-kirurški posegi … ) oblikuje v Lowryjevo osebno izkušnjo. Teroristični odpadniki ga naučijo, kako se znebiti spon; eksplozije imajo nanj vpliv le takrat, ko se mu zdi, da bo izgubil dekle svojih sanj … Prav spomnim se trenutka, ko sem prvič pomislil na to in tvoje besede se dobro ujemajo s samim scenarijem: ko Lowry nastopi svojo novo pozicijo na Ministrstvu in se želi identificirati pri recepciji: »But I could be anybody.« »No you couldn’t, sir. This is information retrieval.«
DB
Dejansko sva spet pri ugotovitvi, da dobra znanstvena fantastika v svojem bistvu le redko govori o prihodnosti, temveč se namesto tega opira na sedanje strahove in probleme. Kar Brazil nekako loči od Her ali Walking Dead in ostalih filmov, ki smo jih na Jezdecih obravnavali, pa je prav absurden humor in prepoznavni pečati Monty Python dediščine. Pravo odkritje filma je v bistvu to, kako lahko prav ta groteskni slog in simpatični absurdizem približata eksistencialni obup in odtujenost; veliko bolje, kot bi to lahko storil režiser, ki bi se zanašal na brutalen realizem.
NM
Izprijena satira v službi družbene/politične kritike, kaj? Izjemno učinkovita metoda, ji je treba priznati. Mislim, da v Brazilu konkretno še najbolje deluje na najbolj mehanski ravni: ko vse cevke, vse žice in vsi roboti sveta ne morejo več pomagati brezupnemu človeškemu sistemu, ki služi le še samemu sebi. Dejansko gledalec dobi več upanja v nekakšno katarzično odrešitev iz totalitarizma urejenosti in papirjev ne takrat, ko uporniki raznesejo novo bombo v svojem štirinajstletnem boju zoper oblast, temvec takrat, ko nekakšen Kavelj-22 poskrbi za momentarni sistemski lapsus. Večji dosežek za človeštvo se mi npr. zdi, ko Lowry uspe s svojih vhodnih vrat nagnati klimopopravljalca kot razni krišprici po Ministrstvu. Menda smo že dobro ponotranjili idejo od kod entropija.
DB
Zdi se mi, da so zadušljivi industrijski socializem in frustrirajoči birokratski procesi samo zunanji odsevi Lowryjevega življenja. Dejansko na začetku filma ni žrtev sistema, temveč njegov akter; on sam je podoba tistega izgubljenega 30-in še nekaj- letnika, ki se je odpovedal življenjskim ambicijam in se podvrgel neizpolnjujočemu kolesju pisarniškega dela, da bi se ustalil v coni udobja. Dokler ne spozna punce svojih sanj (dobesedno), je stereotipna podoba strahopetnega, neambicioznega birokrata, ki pri polni zavesti kolaborira s sistemom, četudi se zaveda vnebovpijočih krivic okoli sebe.
NM
Res mi je všeč gledati na dogajanje s perspektive, da je vse, kar se zgodi, nekako povezano z glavnim likom. Talk about character development. Nič čudnega, da je Jonathan Pryce vlogo Lowryja imenoval za vrhunec svoje zavidljive kariere. S to mislijo v zavesti si je koristno še enkrat ogledati scene s sanjsko bejbo, Jill Layton – predvsem njen odnos z oblastjo. Opazimo lahko majhne indice, da Lowryju predstavlja vse drugo kot sistem, od trenutka, ko jo opazi, kako s papirji udriha po recepciji Ministrstva in zahteva (!) svojo pravico. Kot Furiosa Maxa je ona tista, ki Sama odpelje s kamionom. Ena izmed bolj tehtnih kritik filma na simbolni ravni je nerazumevajoče spraševala, zakaj je Robert De Niro (Archibald Tuttle) sploh v filmu – rečemo lahko, da komplementira vlogo glavne igralke, saj skupaj lepo prikažeta idealno življenje beatniške (kontra)kulture, hkrati pa je odrešen spon Lowryjevega poželenja in lahko predstavlja popolnoma neodvisno plat človeštva, skoraj bi lahko rekli, njegovo naravo? In smo spet pri klišejih.
DB
Tuttlov lik me je zabaval predvsem zaradi De Nirove igre. Tista njegova prva scena je dejansko prava mala mojstrovina živčnega miganja in podrezavanja. Tako kot so čez cel film razpotegnjeni tovrstni mali nevsiljivi detajli in namigi, ki na koncu povedo več kot cela zgodba. Od smešno kompliciranih telefonov, deljenih pisarniških miz, vseprisotnega skritega sadizma do cevastega drobovja, ki se razleze iz razbite stene. Gre za pozabljeno umetnost – kako film nasičiti z vsebino v vsaki sceni, ne da bi ta postala preveč obremenjujoča in sama sebi namen.
V končni fazi je Brazil zgodba o dolgčasu. Samo Gillamovemu geniju se gre zahvaliti, da ni postala dolgočasna.