SLEPE ULICE MNENJ

Štiri stvari mojstra niso težile: nobenih mnenj ni imel, nobenih predsodkov, ne trmoglavosti in nobene sebičnosti.

(Konfucij – Pogovori, IX. / IV.)

Kratkim mislim, ki jih navajam tu, pričujoči naslov vliva kapljo dobre esejistike preveč. Njegovemu količniku swaga ne bo zadoščeno, a naj nas to ne zaustavi, da vsaj načnemo debato – beri: skala mi leži na prsnem košu, moram se zaupati nekomu.

Rad imam Konfucija, ker preko njegovih besed najlažje sebi in nesrečnim poslušalcem razložim svobodo. Ne slepim se z blogovskim zanosom, da le še jaz razumem, kaj to je, medtem ko svet okoli mene drvi dekadenčnemu paradižu nasproti. Še več, skoraj predromantično sem prepričan, da v resnici vsi vemo, kaj svoboda zares je. Morda nas v vsakdanu – do pičice upravičen – koncept svobode kot sleherniku od narave dane pravice odvrača od premišljevanja o, izmenjave mnenj o in (vsaj na načelni ravni) stremljenja po njej. Za izhodišče bo dovolj, da si povemo, kar nam bliskoma pade na um, ko jo nekdo omeni:

svoboda = možnost izbire

Seveda nismo pozabili na svobodo govora, svobodo do veroizpovedi ali svobodo do spolne usmerjenosti, a kaj so naštete drugega kot izpeljanke izbora. Toda jaz nisem nikoli izbral, da sem normalni hetero, bo siknil nejeverni Tomaž in prav ima (ne o normalnosti, temveč o izboru). O spolni usmerjenosti morda res ne odločamo, kot se odločamo, kateri čaj si bomo naročili. Morda. A koliko imata zares skupnega svoboda in posameznik? Mar ni bolj res, da svoboda kot pojem za svoj obstoj sprva potrebuje družbo? Bo zadnje bitje na planetu (verjetno kak enoceličar in ne Will Smith) svobodno? Kako lahko misleči, ki ne pozna omejitev, samega sebe prepozna kot odrešenega teh? Je zato božanstvo ustvarilo človeka, da bi lahko postalo svobodno?

021_SUM01

Liberté je nujno vezana na družbo (v osnovi na okolico, če si dovolimo biti anorganski za trenutek) in na njeno priznavanje posameznikov in je kot taka kolektivna odgovornost. Kot njena partnerja v zločinu, egalité in fraternité, je prej človekov vnos v družbo kot prejem iz nje, s čimer se približamo mojstru iz uvodnega citata.

Konfucija imam rad, ker me vztrajno opominja, da svoboda ne more biti zgolj možnost izbire kot smo preprosto zapisali zgoraj, temveč:

Svoboda = možnost izbire prav

Pravim prav, ker sem premalo vešč lastnega jezika, da bi našel ustreznejši izraz za filozofovo modrost. Ta je prava, taprava, pravilna, iskrena, odrešujoča, razbremenjena na začetku tega zapisa omenjenih štiri stvari in seveda še marsikaj drugega. Ključna značilnost prava je po mojem mnenju njegov samopoganjujoč ustroj. Če bi imel pred seboj zbor otrok, bi jim to prevedel kot: če želi človek ostati svoboden, se mora vselej odločiti za tisto izbiro, ki mu bo v sledečih križiščih ponujala ponovno možnost izbire (prav).

Zanimivo se to – bom predrzno navrgel kot vse na tem svetu – najbolj izrazito izraža v igri. Pomislite na svoje poteze v partiji šaha, preden ste postali velemojstri. Izkušenejši za 64-imi polji vas je vprašal, ali se spomnite, kdaj ste storili usodno napako. Ko ste odkimali, vas je usmeril v moment, ko ste premaknili figuro v položaj, od koder kasneje niste imeli več možnosti izbire (prav). Game over. Konec svobode.

Šah je prav tako smiseln pokazatelj, kako si morata za občo svobodo nujno prizadevati oba, če jo želita uresničiti. Zgolj naključno potiskanje vojnikov po polju se kmalu zaključi z morijo, v katero sta akterja prisiljena (in prva smrt je takisto začetek propada egalité).

Ponujam stvaren primer: ko s police v supermarketu izberem čokolado, s tem manifestiram svojo svobodo. A v primeru neprevidnosti, možnost izbire izgubi svoj prav – najsi bo to zaradi zasvojenosti ali pa diabetesa – če ne nameravam izvajati potrebne stopnje samodiscipline, na kocko postavljam samo svojo svobodo.

Pomislite na sorodne primere, sami si jih lahko predstavljate. Zapravljanje denarja, vijačenje po javnih hišah, športne stave, skrajna odrekanja in tako dalje. Misel, da je svoboda posledica discipline (omejevanja), se počasi otresa paradoksalnosti.

O vsem tem bo esej še pripovedoval v prihajajočih poglavjih, ostal mi je namreč še prvotni grm, v katerem tiči naš zajec. Če je človek lahko svoboden šele z dajanjem oz. priznavanjem drugim in omejevanjem sebe – in kot smo videli, ta pogled (ne bom rekel obrat, ker, ponavljam, verjamem, ga globoko v sebi čutimo vsi) razjasni marsikatero nelogično žico v naši okolici – in se po drugi plati ne čuti svobodnega, kadar mu je vse dano, vse priznano in okolica zavoljo njegovega obstoja trpi omejitve, potem je glavna naloga iskalca svobode, da ves čas na novo vzpostavlja razmere, kjer bo lahko vsej družbi priznaval svobodo in ohranjal discipliniran odnos do samega sebe.

Ključna slepa ulica, ki jo poredko obišče sam Konfucij in preži na vsakega od nas, je ustvarjanje mnenj – bolj natančno vrednostnih sodb – o, se ve, drugih oz. družbi. Končno imamo dr. Drisky, Rosomah in jaz odgovor na antično vprašanje, ali res drži izrek: You can’t be free if you judge people!

021_SUM02

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.