Ena od prvih asociacij na znanstveno fantastiko je običajno občutek hladu, ki spremlja vseprisotne kovinske barve futurističnega velemesta. Povsem instinktivno začutiš, da površina umetnih mas nikoli ne bo tako topla kot les in da bi z roko raje pogladil domači parket in tipkovnico, čeprav je tista v prihodnosti očitno bolj gladka in snažnejša. Prihodnost je enako fascinirajoča in odbijajoča hkrati. V preteklosti smo že pokazali, čemu nas razgled nanjo navdaja s perečo negotovostjo, če ne že kar strahom: ker sedanjost vidimo kot optimalen čas. Če je preteklost čas, ko smo bili podvrženi divjini, potem je prihodnost tista, v kateri bo človek postal ujetnik lastnih proizvodov. Sedanjost, iz katere stopimo v kino ali pred domači ekran, je tisti trhel, izginjajoč ekosistem, v katerem je še vedno dovolj prostora za najboljše iz obeh časov – pristna izkušnja naravnega in obenem začetki krasnega novega časa, ko nam je še dano slaviti lastno pamet.
In tako nastopi Westworld. Nov HBO-jev televizijski up, ki oživlja prometejski mit. Čeprav se zgleduje po Crichtonovem scenariju in filmu iz sedemdesetih, je v resnici njegova precej bolj dodelana in brihtnejša izvedba. Združuje tako futuristične laboratorije kot divjino, v njej se najde prostora za puščobe, rakete in zombije hkrati. Na eni strani stojijo ljudje, bolj ali manj genialni znanstveniki s čustvenimi problemi, kakršnih je ZF v splošnem polna. Na drugi so njihove stvaritve, androidi z življenjskim izgledom, ki v imitiranem svetu Divjega zahoda ponujajo neprecenljivo izkušnjo bogatim turistom.
Precedens Westworlda je, da je skonstruiran kot računalniška igra, za katero ni potrebno izkustvo VR očal. Turisti, oziroma gostje se v resničen park pripeljejo z resničnim vlakom in zares izživijo zgodbe divjega zahoda, pa naj gre za preproste fukarije ali kavbojske dogodivščine – le da v vlogi njihovih antagonistov ali pomagačev nastopajo sofisticirani androidi. Bistvo problema se kakopak začne kazati v tem, da androidi začenjajo tvoriti spomine, s tem pa tudi zavest, pri čemer nastajajo nepredvidljive posledice.
Človeške replike obstajajo v ZF s pomembnim namenom – pomagajo nam razumeti sebe v božanski vlogi. Tako kot je Bog ustvaril človeka, je človek ustvaril robota; odnos med slednjima tako ni nič manj kompliciran kot tisti med prvima. Tako kot pri Blade Runnerju (1982) so tudi tu replikanti bolj človeški od ljudi – čustvujejo in se prevprašujejo, medtem ko njihovi človeški inženirji tam zgoraj še naprej delujejo avtistično in izpraznjeno. Da ne govorimo o razvajenih turistih, ki so v parku bolj ali manj za cenene izkušnje spolne ali morilske narave. Tako kot je Bog ustvaril človeka in ga potem prepustil trpljenju, tako so tudi ljudje ustvarili Westworld in njegove prebivalce, da bi jih potem prepustili krvi in seksa lačnim turistom.
Ena od lepot serije je v tem, da obstaja na izjemno veliko nivojih in se nenavadno redko spušča v eksplicitne razlage. Vendar še nikoli nismo videli bolj transparentne znanstveno fantastične serije. Po eni strani kaže tisti hladni, futuristični svet s hodniki v kovinskih odtenkih. Tako si predstavljamo prihodnost. Na drugi strani stoji preteklost: divjina, v kateri se izživljajo najprimitivnejši vzgibi. Če bi si želeli zamisliti srečen konec, potem se bosta oba svetova srečala nekje v sedanjosti in poiskala kompromis, s katerim bo androidom priznana zavest in ponos, ljudje pa bodo spravili nazaj v red svoje moralne kompase in začeli upoštevati zlato pravilo, da bližnjemu (pa naj je naraven ali sintetičen) ne narediš ničesar, česar si sam ne bi želel.
Westworld bo svojo magijo zdržal toliko časa, dokler bo pustil tudi najpozornejše gledalce na prstih. V tem trenutku tudi večkratni ogledi še niso dovolj, da bi lahko razvozlali pomene labirintov in ugank. Mogoče je ugibati, da bo interesantnost serije uplahnela z vsakim novim razkritjem (običajno se luknje v zgodbah in likih pokažejo šele tedaj) in nobena sezona ne bo enako uspešna kot prva. Vseeno pa se po prvih dveh urah ogleda težko otresemo občutka, da smo videli nekaj prelomnega.