Benoît-Constant Coquelin (1841–1909) je bil imenovan za najboljšega gledališkega igralca svoje dobe. V času pred filmom, je bil to precej big deal. Tip je bil Marlon Brando, preden je bil Marlon Brando. Naučil nas je naslednje, citiram:

Po mojem mnenju, nič ne more biti popolno, nič ne more biti veličastno brez Narave. Toda ponovno moram poudariti, da je lahko Teater – torej umetnost in, posledično, Narava ustvarjen le z nekakšno obliko idealizacije ali poudarka, brez katerih ni umetnosti. Dodal bom: kopija Narave v teatru zbudi le malo občudovanja.

Konec citata. Coquelin nas je s podobnimi mislimi učil, da je treba biti teatralen, če želiš izpasti pristen (uporabljamo besedo pristno, kjer bi sicer lahko večkrat srečali besedo resnično; na ta način skušamo videti mimo preprek multiverze. V poljubnem high-fantasyju je bore malo resničnega, je pa veliko pristnega v samem svetu dotičnega high-fantasyja ergo izpade resnično tamkaj). Njegovo – in nasploh za tisti čas zelo razširjeno obče – mnenje o gledališkem igranju se je sicer podalo s samimi okoliščinami ere: elektronskega ozvočenja niso poznali in občinstvo v zadnji vrsti je videlo bore malo, zato so bile glasne deklamacije in kriljenje z rokami ne le zaželen skill igralca, temveč kar precej obvezna komponenta umetnosti teatra.

To je skoraj v diametralnem nasprotju z današnjo šolo igralske metode, ki vleče kar nekaj vzporednic z vzhodnjaškimi potmi borilnih veščin v načelih kot npr.

Če X ne moreš izvesti počasi, X ne moreš izvesti hitro.

Če X ne moreš opraviti brez sile, X ne moreš opraviti s silo.

Če X ne moreš povedati brez besed, X ne moreš povedati z besedami.

Ipd. Konfucij pravi. Čisti minimalizem. Zadane nas naravnost v srce, ko nekdo (ne)odigra minimum pred kamero.

Nimamo namena niti primerjati metod niti braniti, katera se nam zdi boljša. Niti populistično udrihati po odprtem kapitalizmu, ovčjem potrošništvu ali hipsteriji, ki si ju je izmislila, češ da so odgovorni za to, da je vse okoli nas jumbo in da v umetnosti dandanašnji raje vidimo kaj kontrastnega. Vse to so le konstrukti v našem vernikularju, kaj pa mi vemo.

Kot se izkaže, nekaj pa le vemo. Nekaj malega. Iz Coquelinovih zgornjih besed in stanju stoletje kasneje nam je jasno, da se naša predstava o resničnosti/pristnosti drastično spreminja skozi čas. Kar se nam je zdelo res/pristno na prelomu v 20. stoletje, se nam zdi izumetničeno v 21. Daleč od tega, da bi trdili v absolutih, a iz vsega zgoraj navedenega mora biti vsaj deloma očitno, da je naša ideja resnice/pristnosti v korelaciji s tehnološkim napredkom in zmožnostmi. Ko smo ozvočili gledališča in filme, smo začeli verjeti igralcem, ki niso več izgledali, kot da so ves čas na tripu LSD-ja.

V povezavi s sobotnim predavanjem na konvenciji Na meji nevidnega se moramo tu navezati na VR. Medij je nov. Ne v smislu, da ga imamo kratek čas, sploh ne, ampak v smislu, da z neumornim tempom ves čas premika meje svoje zmogljivosti in nam ne dopušča momenta, ko lahko z gotovostjo orišemo, kaj VR je in kaj ni. Z vsakim preteklim dnem spreminja naše dojemanje resnice/pristnosti in ogroža varnost obstoječih terminov in simbolnega reda sveta.

V povezavi z lanskim predavanjem na taisti konvenciji naj dodamo to, da je povprečna sajfaj zgodba v svoji osnovi človekov odnos do znanstvenega premika, večkrat do (nove) tehnologije. Zato je povsem logično, da je umetnina tega žanra povečini konservativna v esenci (1. temeljni zakon ZF) in agresivna v relaciji (2. temeljni zakon ZF). Sajfaj je v bistvu (ubistvu … in tudi ob-ist-vu) zgodba o naši nepripravljenosti na spreminjanje dojemanja resničnosti/pristnosti.

S tem, da se bojimo, ali nam (nova) resnica/pristnost ne bo všeč, pa resnično/pristno ni nič narobe.

P.S.: Avtorja sobotnega predavanja si pridržujeta avtorsko pravico za film o prvem otroku, rojenem in živečem izključno v VR. Z 18 leti postane polnoleten in se odloči vstop v odraslo dobo proslaviti tako, da prvič v življenju odloži očala. Po 5 minutah mu postane slabo in reče: »Fuck this shit!«

P.P.S.: Hashtag Selfie Maček je z vsem skupaj povezan skrajno minimalno. Avtorja sobotnega predavanja sta ga ustvarila, ko sta mislila govoriti o nečem drugem pa se jima je zdelo škoda, da ga ne bi nihče videl.