Saj ni vedel točno, kaj je bilo narobe zjutraj. Nekaj ni šlo skupaj, nekaj ga je bolelo, v jajcih ga je ščemelo in ni in ni se znal prav počohat. Skelelo ga je. Če je vstal s postelje, ga je zaštihalo še v križu, potem mu je postalo slabo, zameglil se mu je vid in eto – vertigo, opet. Ali kakor koli so že dohterji imenovali to sranje. Miza je bila malo levo, malo desno, luči so mu bleščale, noge so se tresle, pivo ni pasalo, čikov pa sploh ni zmogel najti v svojem usranem stanovanju v še bolj usrani in tipični socialščini.
Pičkajimmatlnadohterska, nč mi niso pomagal, enga bo treba ubet pa bo. No, sej enga so pa res, mal je pa pretiravu. Kurc! Prasice preplačane. Kurbe polbogastične. Svinje nemarne. Fukajo se z medicinkam, s fajnim prasicam, po svojih sobah in se nam režijo v face. Ka ti kurac js vem, koji kurac naj bi bil distimičen človek. Distimični ste, je reku. Distimičen?! In kaj naj si s tem pomagam? Jajce me bolijo, v križu me štiha, noge me ne ubogajo, vrti se mi, mravljince mam v prstih in tale pofukana luč mi čist prevč sveti v glavo. Da sm depresiven je potem razložu, ne ga fukat. A za to sem rabudohterja? Fukam ne, mu razlagam. In grd sm si. Ne maram svojih rok, ne maram trupa in ne kosmatih nog. Če bi lahko, bi se obesil. Pa dobim telefonsko številko za pomoč, če bo res kriza, če bom že mel štrik okol vratu. Ka ti kurba misliš, da mamo mi za telefon?! Nimamo! No, mamo, samo ne tak fajne, ko tile javnosektoraški zajedavci. Svinje zagamane. Z mojim gnarjem si kupujete avte! Z mojim gnarjem! To bi mu mogurečt. Bil sm pa tih, peder zagaman. Potem mi pa kaka kurba še očita, da sploh nism na šihtu. A smjsvabu tele črnuzlne? Tele pizdune čez morje, da zej nimam šihta. Nism! Babe mi fukajo, mene pa jajce bolijo, šihte mi jemlejo, js jih pa plačujem. Kurc!
Nič mu ni poboljšalo počutja in nič ga ni zbezalo iz hiše. Ležal je na kavču,cuzal svoj poslednji pir. Če ni prijelo pa še kaj kratkega vmes. Frenk mu je rad zrihtal kakšno žganje tu in tam. Doma je nametalpolgnilečešplje v kotel in kuhal, da je smrdelo po celi vasi. Šnops za zjutraj, popoldne in zvečer. Za slabe in dobre dni. Za zdravje in za bolezen. Za prepir in za spravo. Frenk sicer ni velikokrat pil, a ko se ga je nafukal, se ga je nafukal do daske. Polda je to cenil. Polovičnežev ni maral. Frenka so domov po navadi pripeljale kelnarce. Tista zlata dekleta, ki so zapitim pobom namenila vsaj pogled in mogoče še dotik. Pač vsaj nekaj milosti.
Ne pijejo? Kurbe muslimanske ne pijejo alkohola?! Veš, lah mi vzamejo babe, pira mi ne bojo. Štrdeset let ži pijem laški pir. Štrdeset let!!! Ki maš pukšo, Polda?!?!?!
Včasih je tako pošizil, da je bil šovinist, je vedel, da bi mu rekli še rasist, si je tudi mislil za tiste kurbe lublanske. Včasih mu je tako postalo slabo tudi od jeze, ves rdeč v glavo in z napetimi žilami na vratu je razfukaval po sobi, enkrat poper, drugič časopis, tretjič babo, no, ko jo je še imel, če ni bilo drugega pri roki pa sosedovega mačka, ki mu je sral po vrtu. Prasica garfildska. Krivice, sploh tiste, ki so nanašale nanj, so ga vrgle s tira. Potem se je tu in tam skozlal. Žolč je tekel po robovih skretneškoljke, a mu ni bilo mar. Babe tako ali tako ni imel. Včasih je fukal kakšno plačanko v garaži. Rad je imel, da se mu je kar parkirala tja pa potem še direktno na kurca, hahahaha. V življenju je sicer samo enkrat brezglavo zapravljal, a ne za kurbe, vse je v vložil v dobra garažna vrata. Saj ni bil tako slab po srcu, zdi se, a res ni bil. Niti omejenec. V bistvu so ga imeli vsi radi, ne samo naši. Cigani so najraje hodili k njemu po kakšne sfukanepicikle.
Neste jih, kurbe, sam da mi jih ne bi čez sto metrov v kak grabnzafukal! Sam da vam neb blo treba delat, ne? Proklete kurbe, hehehe. Sej nismo nčbolši, ne? Kurc!
Pa jim je vedno stisnil v pest vsaj 20 evrov, veliko ni imel, dal je pa rad, nikoli s težkim srcem. Upal je tudi, da ne bodo mislili, da jih je slučajno vžgal. Vedeli so, da je Polda en sam gobec. Da je v resnici dober človek, hotel pa je biti prvovrstni fukač in lokalni budžovan. Saj mu je rekla Elzika, da je dober desc, da si mora to samo še priznati, da nikoli ni prepozno, potem pa jo je hitro opomnil, da ima 50 let in ne misli zdaj iskatiJezuščka, če pa ima vendarle kaj zajga.
Kurc, Elzika, zaka se ne bi midva dol dala? Ja, ja, moža maš … Kera ga pa nima? Pa te fuka kej? A ti poliže tamalo? A ti jo?!
Polda, nehaj. Kaj te briga. Prasec.
Ko da ne veš, da sem. Všeč sem ti tak.
Si.
Zakaj mi potem ne daš?
Ker si bedak, je precej enostavno vse skupaj. Imaš pa dobro srce. Takšne imam rada, fukam pa ne z njimi.
No, fajn.
Polda je potem spet zvilo v želodcu, ni in ni mogel ubežat temu svetu. Poslal je Jezuščka še enkrat v pizdomatlnotam nekje sredi svojih temnooblačnih distimičnih misli. Elzika ga je kušnala in spičkala nazaj domov k svojemu hohštaplerju.Ni vedel, a ga samo jebe v glavo ali le misli resno. Vsega je imel dovolj, zato je šel v garažo po debel štrik in odprl knjigo vozlov. S svojega pocenipičkamumatlna androida s počenim steklom je poklical na tisto številko, ki mu jo je dala dohterca, in povedal, da se bo pa zdaj res obesil, ko bo le našel tapravivozelj. Polovičarstva pa res ni maral.