… se nadaljuje …

Toliko o karakterizaciji, naslednjič o feminizmu.

Kaj dodati k prejšnjemu zapisu? Pravzaprav bi moralo biti jasno, kje stojim in kaj me hkrati jezi in razočara pri celotni seriji in nasploh v slepi ulici feminizma, kjer se ne znašel dandanašnji. In če kdo slučajno misli, da nismo zašli z začrtane poti oz. imamo še vedno enotne cilje, razložite mi, kako je možno, da tolikšna masa zavija z očmi, ko sliši žensko povedati par pametnih.

Freud se je v Deviantni ljubezni razpisal o mnogih oblikah izprijenega dojemanja nasprotnega spola pri moških, kjer je oče deloma ali v celoti izključen iz njihove vzgoje. Ne delam si utvar, da so ustvarjalci Johnnyja Brava želeli raziskovati človekovo nezavedno in brezpredmetno je, ali so glavnega lika oblikovali po psihoanalitikovih besedilih. Navdušujoče je že dejstvo, da so zadeli precej potez.

Le kaj počne protofeministka s knjigo magičnega dohtarja brez razdalje do svojih besed, če pa je prej kritiziran kot citiran v temeljnih delih Simone de Beauvoir, Betty Friedan ali Kate Millett? Pač, poznati svoje sovražnike, ali kako že? Sem mnenja, če poetu očitaš metaforiziranje, ga pač ne smeš jemati strogo dobesedno in se vendarle lahko kaj naučiš od njega.

Zatreskanost v vezane gospodične, izkušene cipe, popolne angele ali dame v nesreči, vse bi se dalo pripisati Johnnyju na neki točki, morda še najbolj zadnje. Ideja, da bo tako kot vsak drugi pravi dec rešil svojo izbranko iz slabega položaja in ji ponudil boljši lajf. Ta podaljšek trubadurske ljubezni, ki žensko postavlja na piedestal ni problematičen le, ker žensko objektivizira in jo postavlja (kamor koli že jo postavlja, je to problematično), predvsem je problematičen, ker vidi moškega kot glavnega akterja v odnosu. On pristopi, on osvoji, on postavlja.

V duhu “rojstva feminizma iz duha marksizma” v kar trdno verjamem, poudarjam, da je glavno krivdo pripisati sistemu, ki nas uči, da je vsakemu posamezniku v tem svetu pripisana vloga glede na njegove biološke danosti. Nasprotniki feminizma bodo radi iz rokava povlekli argumente predispozicij iz narave – ne vem ali s primerjavami iz narave mislijo, naj se včasih vedemo seksualno kot bogomoljke ali spolno-biološko kot morski konjički. Narava kot konstrukt lahko v neki točki vedno služi tako eni kot drugi strani spora. Meni se zdi pomembno le, da me dolgi prsti ne zavezujejo karieri profesionalnega plavanja.

In zato mi gre na nerve, ko slišim, da je Johnny Bravo feminističen šov, ker ženske pretepežkajo našega junaka vsakič, ko jim navrže sirčkasto enovrstičnico. Kako le je lahko serija feministična, če pa še naprej vzdržuje idejo, da se normalni odnos začne s paradiranjem dekleta, ki potrdi snubca, če je ta dovolj zrel in pohleven. To v osnovi pomeni, da on izbere prvi. Še prej to pomeni, da on sebe osebnostno oblikuje do superlativov. In še prej to pomeni, da se mora on vključiti v sistem boja dveh ali več samcev za prepoznavnost in avtoriteto. Če se nameravamo še naprej vesti kot jeleni, kdaj bomo postali kaj boljši od njih? Vloga ženske, ki prikima enemu od njih in ne drugemu ni nič drugega kot sprejetje sistema – pa bi bila lahko mnogo bolj pomembna od tega.

Elza Budau