Najprej sem bil skeptičen nad idejo, da na našo največjo, praktično D, misijo, privlečemo s sabo člana tako imenovane strokovne javnosti. Zdela se mi je idealna priložnost, da se eden njihov infiltrira v naše vrste in sabotira vse skupaj, a moram priznati, da mi je fant prirasel k srcu že takoj, ko sem ga zagledal.
Mlad, mozoljast, špeglar, pravi gikovski tip, tak ki vsak dan gleda hentai. Proper lolikom kandidat, če me vprašate. Se je predstavil kot mladi raziskovalec bioekozelenekemije ali nekaj podobnega. Smo takoj vedeli, da lahko hodimo po njem. »Poslušaj, gušter,« sem mu rekel in ga boksnil v ramo, »vse lahko fotkaš, delaš si lahko beležke, iščeš lahko vse možne razlage, ampak komando imamo mi, ti je jasno? Bolj specifično jaz. Štekaš? Poglej tale znak na moji uniformi.«
S prstom sem pokazal na izvezeno črko alfa in mevža je samo pokimal in povlekel na plano tablico od firme. Kaj pa jaz vem, katere, pač nekaj, kar financira država. Kot vedno.
Nemudoma smo se odpravili od baze A-00X. Vsak od nas je vpregel 3 pare haskijev in zdrveli smo preko snega proti kvazi polu. Sem ga kar videl, kako se je celo pot kremžil, mučenje živali in to, ampak to ti je divja narava, zakon preživetja. Tukaj si ti ali oni, ni zajebancije. Vseeno mu je treba priznati, da se je nemudoma naučil biti tiho kot miš, da ne bi dobil po pički.
Šponali smo tri dni in tri noči in potem, končno, smo prispeli. Neverjetna scena. Vsi, razen malega, seveda, smo vedeli, kaj nas čaka, ampak ker nihče od nas še nikoli ni dejansko videl, kar nas je čakalo, nas je prizor pustil naravnost presunjene.
»Ne … ne morem verjeti,« sem ga slišal zajavkati preko skupnega radia, »kaj? Kaj je to?«
»Ledeni zid, stari, še bolj čudovit je, kot sem si mislil, da bo!« Res je bil impozanten. Vsaj 40 metrov je bil visok, zglancan pa tako, da je izgledal kot iz čistega srebra. Obrisal sem si solzo, česa tako lepega se nisem nadejal.
Zaslišal sem kolega, kako se je zadrl: »Tam! Cirka 600 metrov desno!«
Obrnili smo pse in se pognali v smeri proti ogromnim vratom. Točno tam so stala, kot smo izračunali. Spregovori, prijatelj, in vstopi.
»To, to je neverjetno. Ne, to ne more biti res,« ni odnehal v svoji ideološki zaslepljenosti.
»Smo vam skušali dopovedati vsa ta leta, pa nas nihče ni poslušal! A ti sploh veš, kaj pomeni NASA v hebrejščini? Zdaj pa parkiraj sanke in se drži ob strani. Če so naša predvidevanja pravilna, si ne želiš biti v prvi vrsti, ko odpremo vrata!« S kolegi smo na plano povlekli orgonske topove in jih namerili predse. To je bilo to. Za to smo trenirali celo življenje. Stali smo na dobesednem koncu sveta in se pripravljali vstopiti iz matrice. »Zdaj ali nikoli.«
Vdrli smo čez mejo in zajeli zrak. Grozen vonj, za bruhat. Trop sovražnikov nas obkoli. Njihova zelena koža se lesketa od kozmične svetlobe. Tako to gre torej na drugi strani kupole. Barve so nepopisno lepe, mavrične, ustroj vesolja, zato ima njihova stran tako rada vse pisano. Sikati začnejo vsepovprek. Njihovi kačji jeziki, premočeni od strupene sline, se stegujejo proti nam. Vsak od njih ima v rokah človeškega dojenčka, ki ga namerava izcuzati do zadnje kaplje krvi.
»Pripravite se, ti otroci gredo z nami!« sem zavpil in naša orožja so zabrnela, »ni dovolj, da ste ubili Jezusa, kaj, morate požreti še naše tamlade?!«
Nekje v ozadju, sredi trupel vesoljcev, čigar obstoj globalne vladne kabale skrivajo pred nami, stoji njihova kraljica in jim ukaže, naj nas že enkrat napadejo in pokončajo.
»Oh, ne, kaj vendar počne?!« se mali skoraj podela v hlače, ko si jo dobro ogleda.
»Pazi jo!« ga posvarim, »v rokah ima cepivo proti kovidu! Tole bo še nevarno!«
Tanja stopi do mene: »Hej, si ti v redu? Ves čas že stojiš v kotu.«
»Okej sem, tenks,« čisto fajn žurka je, samo z nikomer se nimam kaj pametnega pogovarjat. Vsi so navadne ovce, ki verjamejo bilokaj, kar jim povejo mediji. Tudi Tanja je slepa, ampak zanjo je še upanje. Njo lahko še rešim.
»Okej, no, če bi rad še malo sangrije, je nov beč na mizi v kuhinji. Uživaj.«
Do nje stopi njen tip in ji šepne v uho, da bi rad densal, ali nekaj takega. »Hej, stari, lepo da si prišel, evo, en požirek v tvoje zdravje,« skuša biti prijazen z mano. Kreten. Kot da ne vidim, kako napenja mišice pod oprijeto majčko. Tipičen fuzbalerski bumbar. Kaj Tanja vidi na njem, mi ni jasno. En drugega primeta za rit in se gresta mečkat v drugo sobo, jaz pa ponovno vzamem telefon v roke in začnem skrolat.
Ne vejo. Preprosto jim ni nič jasno. Prirejajo hauspartije in se drogirajo in šlatajo en drugega in kar malo počez in nihče od njih ne ve, kdo sem. Kaj delam. Kaj sem že naredil. Za njih. Za cel svet. Za Tanjo. Ampak en dan bodo izvedeli. En dan jim bo jasno in takrat bodo vsi želeli bit moji frendi.