Ker ni mogel živeti v realnosti, se je začel z njo pogovarjati v domišljiji. Stopila je predenj. Bila je tiho, njemu pa se je zdelo, da govori z njim. Mogoče je dvignil obrv, a zavedal se je, da tega s to glavo še ni zmogel. Ko je prišel domov, si jo je odvil in jo dal na mizo. Mesto št. 3. To je bila glava za vsakdan. Za takrat, ko je hodil naokoli z belo in usrano majico, ko je drkal na stare in že oguljene pornovidee, vlekli so se, kot bi imeli v glavah še vedno analogne trakove. Res neumna tehnologija bi lahko rekel. Pa ni rekel, ker ni rabil. Misli so se lepile po prostoru. Preberi več GLAVE ŠT. 1, 2, 3 IN 4
Arhiv Značk: proza
VIII
Zakaj nisem enostavno zapisal vseh misli, ko so z vso svojo gotovostjo in presenetljivostjo še sveže butnile v glavo? Zdaj je že sreda in – ker moj spomin ni bohvetkaj, moja percepcija časa pa, hmm, nedosledna – so od ponedeljka minila že malodane leta … torek je tako postal tisti običajno osovraženi ponedeljek čigar obstoj je ljudem tako zoprn, da o njem lahko prebiram na raznih šalcah za kavo, majicah, memih ipd. Vedno se potem vprašam, komu so ti ponedeljki res tako zoprni, da bi se z nekim domislekom, a la ‘Monday, you bastard‘ želel o tem opomniti še s šalco kofeta, ki ga pije – verjetno, prav v ponedeljek. Kakor koli … Preberi več VIII
VII
… se nadaljuje …
Salut Borut,
J’espère que tout va bien.
Je vais dans les villafes abandonnés au printemps et en été et si tu es par là je compte bien t’emmener.
Au mois de Juin je vais avoir 60 ans et je fait une fète pour marquer l’évènement.
Au Pays Basque c’est comme d’habitude it pleut….
A bientôt Preberi več VII
VII
»Dovolj bo, gremo jest,« mi je profesor, mirno, a odločno, položil roko na ramo, vidno oddahnjen, da je čas kosila zmotil vse bolj tečen zvok motorke. Obrnil se je proti hiši, pomignil dve glavi manjšemu pomočniku, sam pa sem obrnil stikalo na ‘off’, zaprl dovod goriva in se na nogah – še vedno v celoti pritrjenih na trup – odpravil po sledi mamljivega vonja. Preberi več VII
VII
Sem se čudil, kdo mi je ustavil, a pri štopanju tako ali tako nikoli ne veš. Suhljat možakar nekje pri petdesetih, na sovoznikovem sedežu pa rahlo debelušna žena, tudi nekje okoli Abrahama. Hvala bogu so bankine na večjih francoskih cestah dovolj široke za vsaj pol avtomobila – kar naredi Francijo eno najprijaznejših štoparskih destinacij. To in pa njeni prebivalci, ki ustavijo tudi sredi ničesar. Ker ne obvladam jezika, sem ju moral nekako prisiliti v sporazumevanje v angleščini – eden izmed slabših možnih začetkov, kadar so vpleteni državljani starejšega datuma: če angleščino že znajo, do nje še vedno gojijo precejšen odklonilen odnos. Angleži so itak barbari. Preberi več VII