Ideja se mi je zdela zares posrečena. Še vedno se je nad mano pelo razočaranje nad nedokončano Jakobovo potjo, neučakanost pa me je premagovala. »Ziher je v Španiji tudi novembra dovolj toplo, da spim zunaj,« sem si mislil, ko sem stopal na vlak, ki me je iz Benetk popeljal v Bologno. Med potjo je začelo snežiti … cazzo!

Naslednji močnejši spomin vključuje nevihto, ki me je prisilila, da svoje kalkulacije ponovno prekalkuliram. Temperature so bile ugodne, lokacija pa je bila zaradi ujetosti med Atlantskim oceanom in Pireneji žrtev nenormalnih količin vode. No bueno. Preberi več VI →

Na začetku je bilo, moram priznati, razočaranje. Kot vedno, ko se mi zdi, da se slika, ustvarjena v glavi, ne klapa s tisto, ki jo imam pred očmi. Ampak tam je bila, kakršna je pač že bila, zmačkana od prežurane noči, z rahlim razmikom med zobmi, težkimi podočnjaki in nekim nezanimivim »i don’t give a fuck« izrazom na obrazu. Pospremila nas je na teraso, nam skuhala kavo, meni pa prinesla “sokeca”, ker ga je pač imela, sam pa sem na gosti jagodni sok enostavno nor. A če je kje veljalo, da se knjige ne sodi po platnicah, je to veljalo zanjo. Preberi več V →

Ne zgodi se ravno vsak dan, da greš po futr v svojo najljubšo pekarno, ravno on pa se ti smeje izza vitrine z dobrotami, ki jih boš zaužil za časa malice. Z zadetim nasmehom pooseblja filozofijo, ki pne verigo Happy Peka. Z njim čutiš neko povezavo, ki pa se ima še razviti in se v polnosti razodeti šele nekoč – če verjamemo, da čas obstaja tako, kot ga dojemamo in pozabimo, da je predvsem nit ogrlice, na katero nizamo trenutke, ki iz absolutne realnosti izginejo prav tako hitro, kot se pojavijo. Šine ti v glavo, da si ga ravno dan ali dva nazaj nekje srečal, tako na hitro, mimobežno, a dovolj pozorno, da si ujel preblisk premetenega, malce zarotniškega nasmeha, ki bo v roku desetih minut, ki so potrebne, da nabaviš špinačni burek, čokoladni muffin in pito z oreščki, postal preklemano jasen. Preberi več IV →

Svet je poln simulantov … bom že vedel, sem eden izmed njih. Kar se mi ob taki obliki bivanja rado pripeti, je človek, ki stoji za vsako besedo, ki jo izreče, vsako kretnjo, hoteno ali nehoteno. Največkrat se pojavi zgolj zato, da me s kontrastom opozori in mi osvetli aktualno duševno stanje ter me sili v nove odločitve. Ampak ni to poglavje, da bom tako direktno govoril o sebi. Gremo raje na človeka, ki stoji za njim. Preberi več III →

Šele sedaj sem ga dobro poštekal. Vedno sem mislil da ga razumem, bolj res pa je to postalo sedaj, ko ga izkušam. Men je bilo fajn. Nisem imel denarja, imel sem pa šumo, vodo, občasno srečanje z gozdnimi živalmi – ponoči je bilo še posebno zanimivo. Dokler se nisem naučil prepoznavati njihovih glasov, sem verjel, da je vse medved, ki me je prišel raztrgat s svojimi strašnimi kremplji. Predsodek nepoučenega – seveda. Spanec ni bil posebno miren. Preberi več I →