III

Svet je poln simulantov … bom že vedel, sem eden izmed njih. Kar se mi ob taki obliki bivanja rado pripeti, je človek, ki stoji za vsako besedo, ki jo izreče, vsako kretnjo, hoteno ali nehoteno. Največkrat se pojavi zgolj zato, da me s kontrastom opozori in mi osvetli aktualno duševno stanje ter me sili v nove odločitve. Ampak ni to poglavje, da bom tako direktno govoril o sebi. Gremo raje na človeka, ki stoji za njim.

Kot se za večino hostelskih gostov spodobi, sem tudi zanj pozabil, natančno kdaj se je pojavil in kako mi je padel v uč. Gre pa o njegovi začetni izkušnji s hostlom tale anekdota.

Kuhinjo v kombinaciji z dvema človekoma temneješe polti je verjetno videl kot večino ostalih stereotipnih Dublinskih fast food restavracij. Cenik tiste, hostlu najbližje, je Pakistancu in Nigerijcu visel natančno nad glavo. Brez fotografije vam težko razložim, zakaj mu asociacije ne moremo zameriti. Tako si je novoprišlek pri mojem cimru meni nič tebi nič začel naročati kebab. Povedal je, kako naj bo kruh zapečen in v katerih omakah naj se oplemenitijo sestavine. V odzivu Pakistanca in Nigerijca se pravzaprav skriva ključ razloga, ki me je toliko časa držal na ulici Charlemont. Lahko si predstavljate kakšna rasistična mini serija bi se iz tega lahko odvila. A stanovalci se tu sploh nismo doživljali kot različni. Vsaj ne po polti. OK, rasistične in nacionalistične šale so bile vezni člen naših skupnih poti. A vedno z močnim in jasnim poudarkom, da so le to. Ravno tako so bila prisotna zbadanja na podlagi telesnih posebnosti, načina oblačenja, jezika, naglasa itn. Ker so samo šale, ne?

Kaj je storil, ni povsem jasno. Nikoli me ni pretirano zanimalo, njemu pa tudi ni bilo lagodno govoriti o preteklosti. Iz utrinkov, ki sem jih le uspel ujeti, sem razbral, da so bili njegovi dnevi na Irskem precej razgibani. To je bila tudi ena izmed njegovih situacijskih zanimivosti. Da je bil Dublinčan. Taprav. Rojen in vzgojen v mestu, ki sem ga tako vzljubil. Mogoče bi si mislili, Dublinčan v Dublinu pa ja ni nekaj posebnega. Verjetno nekoč res ni bilo. Dandanes, ko so večje in pomembnejše metropole poseljene z vzorci nacij s celotnega sveta, pa je. Še posebej v hostlu, kjer domačini ponavadi nimajo kaj iskati. Razen mogoče, če se je treba pred kom skriti ali potuhniti. Saj pravim, ne vem natanko, kaj je storil, ampak denar, droge in divji duh v divjem telesu namešajo nevarno eksploziven koktajl čigar šrapneli se znajo zariti globoko v kožo.

A tem eksplozijam nismo bili priča velikokrat. Vsaj ne brez razumljivega vzroka vžiga. Tudi vžigalna vrvica je bila, če si bil oprezen, dovolj dolga. Navsezadnje, komu se ne bi utrgalo, ko mu ljudje ob štirih zjutraj ne pustijo spati. Poleg tega je model spekel tako odlično skutino torto z jagodami, da si zlahka pozabil, da te je pred parimi urami grdo napizdil. Ko si se zavedel, da ti je neumnost poplačal z okusno prijaznostjo, te je bilo malodane sram jesti tisti pregrešni kos.

Nekaj štorije pa mi je vseeno bilo dano izvedeti v tistih nekaj mesecih, ki smo jih prebili vskupaj. Čakal je na štempl, ki bi ga pridružil svoji punci v Avstraliji, s katero se je pogovarjal vsako zgodnje jutro, ko je prišla iz službe. Pogosto sta komunicirala preko Skypa in, če si bil na pravem mestu ob pravem času (ali pa samo oprezen), si lahko ujel njeno nago telo, s katerim ga je rajcala čez dva oceana in tisoče kilometrov. Proti koncu smo, tako njega, njo in njeno mednožje poznali praktično vsi, ki smo se kakorkoli znašli v njegovem krogu zanimanja. Kakšen modelski par! Dostikrat nam je razložil, da je sicer kupoval karto za Avstralijo, a prava vozovnica v novo, boljše poglavje Življenja je bila v resnici njegova boljša polovica. Zlagoma je tisti štempl postal malodane življenjskega pomena tudi za nas in drznil bi si reči, da smo se kdaj pa kdaj za razrešitev priporočili Velikemu bitju – kakorkoli smo si ga posamezno že predstavljali.

Hostel so definitivno bile njegove vice, v katerih je čakal, če mu bo Garda (irska policija) pustila prositi za vizo. Ker se mu je nabralo nekaj prekrškov in kaznivih dejanj, se v Avstralijo ni dalo priti tako zlahka. Je morala policija najprej poštemplati, da je kljub njim še vedno spodoben človek. Resocializiran. Kar je, navkljub vsemu, pravzaprav postal. Bil mi je vzgled. Veliko s tem, da je obvladal borilne veščine in peko, največ pa s tem, da se je iz svojih napak učil in izučil. Vsa njegova bit je izžarevala sprijaznjenost s preteklostjo, osredotočenost na trenutno situacijo in neomajno odločitvijo, da bo šlo od sedaj samo navzgor. Postal je sam svoja naravna sila, ki prodira skozi temo in sence z mečem Luči,  preteklim negativnim izkušnjam pa dovoli, da se vmešajo le, ko se je treba spomniti, zakaj si deviacije od Načrta ne sme več dovoliti. Če si jo sploh kdaj je.

Najina mantra je bila “reci bobu bob”. Načelo, ki sva ga in ga, predvidevam, še vedno ceniva nad vse. Ni toliko pomebno, kdo si in kakšen si – pomembno je samo to, da si pristen in poveš natančno to, kar čutiš. V njegove Sanje sem verjel in mi denarja ni bilo težko posoditi. Itak je vedno guljufal sistem, če se je dalo. Za vstop v Avstralijo je bilo namreč potrebno dokazati, da imaš na računu par tisočakov. Če jih dejansko imaš, ko stopiš pred carino, očitno ni bilo tako pomebno kot to, da imaš papir iz banke na katerem je štempl, da so tam. Kakorkoli, ker sem ravno imel dva tisočaka ekstra, smo jih nakazali na njegov račun, dobili izpisek, nakar mi je denar takoj vrnil. Mala gesta za velik efekt.

Dublin je filmsko mesto v katerem se zlahka počutiš kot igralec – včasih v glavni vlogi, včasih v stranski, drugič spet zgolj kot statist – vedno pa si na snemanju. Imel sem srečo sodelovati z veliko Legendo. S transakcijo pa sem, v eni zmed bolj zabavnih epizod Hostla, izpolnil svoj del Scenarija.

Teden ali dva po najinem zadnjem srečanju sem mu preko mejla poslal njegove fotografije, zbrane v mesecih skupnega ustvarjanja. Zanje se mi je lepo zahvalil in mi na kratko opisal razvoj dogodkov v Avstraliji. To je bilo tudi zadnja vest, ki sem jo od njega prejel. Očitno je prekinil vse stike z življenjem, ki ga je pustil za seboj. Ga povsem razumem. Nikoli ga nisem videl kot človeka, ki obiskuje grobove.

Neko Zveneče Ime


Proza. Poglavja nastajajoče knjige.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.