… se nadaljuje …
»No, ale … Kaj je bilo tako nujnega?«
»Sonja, videl sem … Zdi se mi, da sem videl Žareta.«
»Žareta? Čakaj, a si ga videl, ali se ti samo zdi, da si ga videl?«
»Mislim, bil je kot on, samo da … «
»Samo da, kaj? Kje si ga videl?«
»Sej to! Vidu sem ga v McDonald’su v Šiški!«
»Čaki, čaki, čaki. Žareta si videl v Meku v Šiški? Žare nikoli ne bi šel v Meka! Sploh pa ne v Šiško!«
»A ne? Šiška je po njegovem tik pred totalno gentrifikacijo, ja. Ko Jankovič enkrat potegne metro do Aleje je konc. No, zato pa nisem ziher, da je bil on.«
»Ej, mimgrede – kaj si pa ti delal v Meku? Saj veš, da je to … «
» … ja, ja, hostile takeover ameriškega imperializma. Sem gledal The Founder, hvala. Sam stari, tako sem bil sestradan. Doma me je čakal ričet, samo jest nisem zdržal! Pa še gužva je bila na obvoznici – preden bi se pripeljal v Savca, bi omedlel.«
»Dobro, pa saj bi lahko šel do Olimpije pri Kinu.«
»Lahko bi šel, ja. Ampak to bi bil že peti burek v treh dneh odkar talam flajerje! Malo se jih človek prenaje, a veš. Tud od Olimpije. Sicer pa, a smo fak’n kult al’ kaj? Enkrat v dvajsetih letih sem dal deset evrov enemu Meku in kaj pol? Zdravje pred revolucijo.«
»Sam, ne zgleda lih, če se že gremo neko anti-neoimperialistično de-growth revolucijo, da naši zapriseženi … «
»Zapriseženi! A to misleš ono, k smo prejšni petek zvečer po koncertu v Gali neki prisegal na minirampici? Nisem vedel, da se mi je to nekje zabeležil. Lej, stari, lačen sem bil in sem šel v Meka, ker mi je bilo v tistem momentu najbolj na roko!«
»Sej to! Saj ravno na to foro nas lovijo – in tebe očitno tudi dobijo! Priročnost, prikladnost!«
»Ma dobr, Izo, potem pa, lepo prosim, fuknimo stran vse naše telefone, laptope, avte, mešalce betona, avtopralnice, vibratorje, hitre blagajne in ne vem še kaj vse! Pizda, pejt pa živet v fak’n jamo sredi gozda, če hočeš! In, ko boš enkrat tam, naših pamfletov ne bomo več nosili v fotokopirnico, ampak jih boš ti pri soju sveč ročno prepisoval! Res se lahko osmih nagcev! Sicer pa – ding dong – tukajle imamo Jankota, ki je baje videl Žareta!?«
»In lih TI mi boš tlele utrujal? TI, ki imaš električno ščetko pa aparat za sladoled … «
»Ej! A veš, koliko sladoleda mi doma požremo, pizda – pet otrok imam, sladkosnedo bakico pa ženo z bujno seksualno domišljijo! A ti zgledam kot, da hodim v Vigota al kaj?«
» … in on bo meni tle pridigal zaradi osmih nagcev, čizburgerja pa enega McFlurryja, jebo ga bog!«
»Dooost!!! Izo, zgin na čik, Janko, ti se pa tlele usedi, spij malo kamiličnega čaja in mi, za boga vraga, že enkrat povej, kaj je bilo s tem Žaretom oziroma Nežaretom!«
Janko in Izo se pogledata kot pes in mačka, nato se obrneta vsak v svojo smer. Izo proti balkonskim vratom, Janko proti vroči šalci čaja. Sonja ga srepo pogleda in namigne, naj se usede na naslanjač: »Janko, torej, recimo, da je bil Žare. Kaj je delal v Meku v Šiški?«
»Ja, jedel double čiza.«
»Jedel je double čizburger?«
»Ja, pa pomfri.«
»Si ziher, da je … «
»KAKO PA TI SPLOH VEŠ, KAJ JE DOUBLE ČIZBURGER, ČE SI BIL PA ENKRAT V DVAJSETIH LETIH V MEKU, A, JANKO?!«
»Izo! Če še enkrat odpreš gobec, preden zvem, a je bil Žare ali ne, te bom fuknila dol z balkona!« Sonja se obrne nazaj k Janku, »okej, jedel je. Še kaj?«
»Ne.«
»In potem?« Sonja je s prsti nestrpno pobobnala po mizi. No, hotela je, pa se je med njenimi dolgimi nohti in stekleno površino znašel plutovinast podstavek za kozarce, ki je utišal zvok in jo tako oropal za efekt subtilne grožnje, ki ga je želela doseči: »Si šel do njega? Si mu sledil? Si ga mogoče vprašal, kje je deset tisoč evrov, ki si jih je ‘sposodil’ za svoj vision quest, dopust, ki naj bi rodil Manifest Tihe revolucije?«
»Emm, no, ne eno ne drugo, ker, umm … No, ravno takrat so poklicali mojo številko in sem … «
»In si vzel svoj pladenjček, kaj, Janko? Oh, vem kam tole pelje.«
»Emm, eh, heh, ja … umm … vzel sem svoj pladenj, heh, ja. Emm, lačen sem bil … No, ko sem se obrnil, ga ni bilo več za mizo. Videl sem samo še, kako je odhajal skozi vrata.«
Se nadaljuje …