Tiste dni so se ljudje zelo veselili in strmeli, ko je v kinematografe prišel drugi del Dune (2024). Kajti menili so, da je bil skrajni čas za herojski spektakel, ki ne žali njihove intelligence. »Ta film bo rešil blockbusterje!« so vpili in plesali.
Tedaj pa je med njih stopil Zaratustra. Spustil se je iz svoje jame visoko v gorah in zgrbljeno strmel v plešoče ljudstvo, na čelu pa so se mu risale gube.
In so ga vprašali: »Čemu, Zaratustra, tako zgrbljeno strmiš v nas, zakaj se ti na čelu rišejo gube?«
On pa se je zravnal. »Dune 2 me pušča z mešanimi občutki,« je odvrnil, »zato se mi čelo guba in hrbet krivi.«
Pa so se spet močno čudili. In ga poslušali, ko je opisal prvo sceno.
Stilgar, eden od sicer brihtnih operativcev Džihadistov, brez najmanjšega dvoma verjame v Protagonista-Izbranca. Da se obnaša kot zaljubljena najstnica, ki v vsakem njegovem gibu vidi izpolnitev Prerokbe, je sicer čudno, saj ga je kot nemočnega fanta pravkar osebno rešil iz puščave. A vrhunec doseže s prizorom, ko Protagonist pošizi. »Nisem Izbranec iz tvoje Prerokbe! « zavpije. Stilgar odprtih ust ugotovi, da so točno to besede, ki bi jih izrekel Izbranec.
»Vidite,« sklene Zaratustra, »namesto da bi Stilgar karakterno nazadoval od protagonistovega prijatelja do vernika in tako izpolnil svojo tragično vlogo v zgodbi, je že od vsega začetka komična, nelogična, statična figura. Da Protagonist na svoji poti do Izbranca izgubi vse, kar mu je drago – družino, ljubezen, zaupnike – bi moral biti eden od gonilnih konfliktov zgodbe. Tako pa film insinuira, da je biti Mesija le stvar korajže.«
In ljudje so se čudili Zaratustri in mu priznali, da ima delno prav. Pa je opisal drugo sliko.
Protagonist se pripravlja na Ključni test. Ker je še na začetku svoje poti in se še nikakor ni dokazal kot Izbranec, mu namenijo, da ga izvede po najkrajši in najlažji možni poti. Protagonist se namesto tega odloči za najtežjo možno izvedbo testa. Pleme osupne in v grozi vije roke – a protagonist se iz prašne megle prikaže živ in zdrav. Ne le, da je izpolnil ključni test – izpolnil ga je bolje kot najbolj izkušeni v plemenu.
Zaratustra zajame sapo, in nadaljuje: »Dune 2 ne zajaha uspešno samo velikih črvov, ampak tudi popularen stereotip zahodne fantazije. Ta pravi, da se lahko Belec z nekaj malega truda izmojstri v vsem, v čemer se sicer odlikujejo domorodci v njegovih zasedenih kolonijah, in jih na koncu tudi prekaša. Karl May, Pleše z volkovi, Pocahontas, Avatar… Napredek je res relativna stvar. Staro štorijo, da je milijone Aztekov zavojevala peščica vrhunskih Špancev božanskega videza, si še kako radi ponavljamo.«
In ljudje so v zadregi pogledali v tla, kajti njihov modrec jih je z besedami globoko ponižal. A Zaratustra je bil že pri tretjem prizoru. Poimenoval ga je Velika Katarza.
Hudobci in Kolaboranti pristanejo, prepričani v svojo varnost. A zaseda Džihadistov je popolna. Nebo razsvetlijo eksplozije, tla pod nogami izdajalskih vojakov se zamajejo. Silhuete, med njimi Protagonistova, prerežejo vratove stražarjem. Sovražnik je izurjen, kirurški ubijalec. A Džihadisti so fanatični. Izurjena, nekoč strašljiva vojska poklekne. Maščevanje Protagonista je popolno.
Zaratustra se spet zamisli: »Zanimivo je, kako predvidljiv in nezanimiv je v resnici ta del filma. Gledalec bi ga lahko uganil skoraj v celoti – vsi poznamo kliše Poslednje bitke z junakovo zmago – pa vendar je najučinkovitejši del filma. To je svojevrstna zmaga filmske umetnosti, da takšni prizori tudi po več desetletjih gledalce še vedno spravijo do zanosa, katarze, zadoščenja.«
Ljudstvo je obsedelo okoli Zaratustre, zamišljeno in motreče so brskali po svojih čustvih. »Če je film slab in klišejski, zakaj nas je toliko uživalo ob njem?« vprašajo modreca. Pa jim Zaratustra reče:
»Dune je kaotičen, kontradiktoren in razvlečen, na momente celo absurdno komičen. Toda te iste pomanjkljivosti lahko opišemo tudi z drugim izrazoslovjem: Dune je pester, nedoumljiv, motreče perverzen film. Vse njegove pomanjkljivosti so lahko tudi kvalitete.«
Ko vidi zmedene poglede, odmahne in nasmejano zaključi.
»Vse, kar dela ta film slab, ga hkrati naredi za dober spektakel.«
In je odšel nazaj v gore, da bi si osvežil spomin z Lynchevo adaptacijo romana.