»Jo, pa kje si ti?«
»Ja, evo me,« sem odvrnil polavtomatsko. Zbudil sem se že ob štirih, bilo je prelepo jutro, v katerega sem izplul iz picerije, kjer sem zadnjih par ur hlebčke testa raztegoval v majhne pice.
»Ma ne, mislim, kje si bil za Mogwai?«
»Za Mogwai?« Niti približno mi ni bilo jasno, na katero časovno dimenzijo naj se priklopim.
»Ja, v torek sva imela karto za Zagreb!«
In v tistem trenutku se mi je pred očmi odvil cel film – tisti, ki se sploh ni zgodil: »U pičku mater! Čist sm pozabu!« Sam sebi nisem mogel verjeti. Marsikatero tako pozabljivost sem si v življenju že privoščil – tako na svoj kot tuj račun – a tale je bila ena bolj bolečih. Tako se je koncert škotskih velikanov post-rocka pridružil tistemu iz leta 2017 v Glasgowu, ki se mi je prav tako izmuznil. Ker je bil naslednji dan šiht, ker sem šparal za Tajsko, ker, ker, ker … In zdaj? Toča je že zdavnaj potolkla pridelek, jaz pa zvonjenja sploh slišal nisem. Ostalo mi je samo bingljanje na štriku z neuporabljeno karto v roki. A po nekem ključu, ki ga morebiti razumeva le jaz in Maximus, je padla odločitev, da sem popolni kandidat za recenzijo taistega koncerta.
Vsaj tisto petkovo jutro se je ideja zdela odlična. Ko jo sedaj poskušam udejanjiti, se mi mnenje hitro menja. Kako naj napišem recenzijo dogodka, ki se ga nisem udeležil? To nimam od kod preplonkati! Naj si predstavljam? Naj si domislim, izmislim? Mah, kurc, kaj se bom matral, če pa lahko opišem koncert, na katerega mi je pa ratalo priti!
36 evrov za Dakhabrakha v KŠ da človeku misliti, da je koncert dvodneven ali pa da je to vključno s pivom in merchem. Lahko je kaj malega. Obesek za ključe morebiti, mogoče set custom Dakhabrakha plastičnih kozarcev za ponovno uporabo, s katerimi si KŠ fila žepe kot kak klošar. »A bi bil kak evro za kulturo, gospa?« tako postane: »A žetonček mate?« A ravno za dotični koncert se mi je sam Perun milostljivo nasmehnil. Po nekih svojih vezah mi je koncert zrihtal za zgolj dva kulturna evra ter eno kulturno pivo njegovemu poslaniku. Drugi faktor, ki bi me ob polni ceni še zadržal doma, je, da bi jih videl drugič. Prvič sem jih ujel v Berlinu leta 2018. Takrat je bila zabava razpuščena, surova, kolektivna. Tokrat pa … druga zgodba. Vmes je Putin izgubil pamet in posledično je bil koncert precej bolj politično obarvan. S takšnim followingom, platformo in povečano prisotnostjo Ukrajincev v Ljubljani jo boš seveda uporabil. A to se je poznalo tudi v sami izvedbi: Kvaliteta performansa je, po mojem mnenju, vodilno mesto prepustila sporočilu.
Primerjave z nastopom v Berlinu se nisem mogel otresti. Zanimivo bi bilo slišati mnenje koga iz občinstva, ki je Dakhabrakha videl na Drugi Godbi leta 2019. Meni so se zdeli bolj umirjeni, bolj osredotočeni na misijo, ki jo je veliko lažje širiti s komadi, ki si jih preigral že več stokrat.
Sporočilo je bilo jasno: Groza okupacij, pretresljivo nasilje, izgnanstvo in domotožje. Toda proti koncu me je presunilo nekaj drugega – pravzaprav bolj osebnega in v končni fazi učinkovitejšega. Zavedanje, da smo lahko v tej državi hvaležni. Da se nam, ob vsej godlji domačih jamranj, vsaj ni treba izmikati metkom in granatam. Da imamo svoje težave, a še vedno živimo v koščku sveta, kjer je višek drame predraga karta, ne pa preživetje.
In navsezadnje, k Dakhabrakha se vedno znova vračam zaradi njihove skoraj mistične moči, ki se sprosti preko tradicionalnega slovanskega petja. Ob kurji polti se zasolzijo še oči. Kot bi se telo samo odzvalo na prisotnost sveta, ki ga je razum povsem pozabil, ne pa povsem potlačil. Svet, ki ga opredeljuje slovanska duša. Ostra, neizprosna, starodavna, a hkrati nežna, krhka, globoko povezana z naravo in s posebno vrsto skupnosti na posebni vrsti prostora. V tistem trenutku sem začutil, da smo, navkljub globalizaciji in poskusom homogenizacije tako evropskega kot svetovnega prostora, še vedno svoji. Tako kot Slovenci kot Slovani. Začutil sem specifičnost našega pradavnega kolektiva, ki se močno razlikuje od onega čez lužo, na Srednjem vzhodu, v Aziji ali Južni Ameriki. Občutek prave identitete pa je neprecenljiv in bi zanj odštel še veliko več kot 36 evrov.
P.S.: Nisem posnel nobenih fotk v KŠ, zato imate tukaj par Naughtijevih iz Zagreba.
