»Polkrožno obrnite.«

Navodilo, ki je prihajalo iz mobilnika, je ignoriral in odpil še zadnji požirek poceni energijske pijače. Skoraj je že bil na cilju, do tja pa je vodila samo ena pot, z obeh strani obdana s kamnito ograjo. Za njo je občasno zagledal črede ovac, za katere mu ni bilo jasno, kaj pravzaprav žvečijo v tej pustinji.

»Polkrožno obrnite!« Zazdelo se mu je, da je v glasu nevidne sopotnice začutil nepotrpežljivost, a jo je brez težav pripisal sebi. Vožnja se mu je vlekla, vse odkar je pred kakšno uro na križišču zavil proti rtu. Zvok na telefonu je z eno potezo utišal, z drugo pa do konca navil gumb za glasnost na prenosnem radiu. Glasno hreščanje ga je prekinilo, ko je ravno začel tuliti o neki drugi cesti proti peklu. Kako nesramno. Na tem pozabljenem koncu polotoka je računal vsaj na radijski signal. Brez uspeha je šaril po gumbih.

»Polkrožno obrni takoj zdaj!« Kdo drug bi si drznil pomisliti, da ga je glas tokrat nagovoril iz zvočnikov malega tranzistorja, a on je vedel, da je kaj takega pač nemogoče. Pomel si je oči. Malo svežega zraka mu ne bi škodilo. Poskušal je zavrteti ročko, ki bi spustila šipo, pa mu je ostala v roki. Luknje na cesti, ki je začela vse bolj spominjati na kolovoz, so ga prisilile, da je trdneje prijel za volan.

Ko je čez nekaj minut zaloputnil vrata službenega kombija, je vanj butnil hrup vetra in valov. Stopil je do roba pečine in se zazrl v jezno morje, ki je skale pod njim že tisočletja poskušalo narediti za svoje. Ob naslednjem sunku, ki mu je zamajal ravnotežje, je stopil nekaj korakov nazaj. Edino razumno, bi rekel, če bi ga kdo kaj vprašal. Ni se bal višine, a po padcu tukaj dol ga še lastna mati ne bi prepoznala. Na njegovi levi so sivo nebo prebadali beli zidovi svetilnika. Bil je ogromen; večji in starejši od vseh, v katerih je delal doslej.

Vedel je, da si dvigala ne more obetati in prav nič se ni veselil vlačenja opreme po zavitih stopnicah. Idejo, da bi mu pri tem lahko kdo pomagal, je pokopal takoj, ko je zagledal bližajočo se postavo. Po poti, skriti med tršatim grmičevjem, je sicer hodila hitro, a si je pri tem pomagala s palico. Starec je s pozdravom uspel preglasiti naslednji sunek vetra, njegovo iztegnjeno roko pa kot da bi spregledal. V nepotrpežljivem baritonu je uspel prepoznati glas, ki je pred dnevi, po telefonu, stacionarnem, kot da mobilniki ali elektronska pošta ne obstajajo, naročil servis luči v svetilniku.

Ko je raztovarjal opremo iz kombija, ga je starec preganjal. Da se bliža dež in da trga v nogi, pa da se mu mudi na večerjo in v naslanjač ob ognjišče, v njegovo kočo, tam dol na drugi strani rta. Le vrata mu bo odklenil in ko konča, naj jih dobro zapahne. Starec je nenadoma utihnil in gledal ga je zakorakati, skoraj steči pravzaprav, proti svetilniku. Komaj mu je sledil, ko se je izogibal koreninam, čez katere je stari pred njim kar letel. Zrl se je proti njemu in prisegel bi, da se je tatu morske kače, ki se je ovijal okoli zgubanega vratu in izginjal nekam pod srajco, premaknil. Pomežiknil je.

Čez nekaj korakov sta že stala pred vrati. Starimi in lesenimi. Tu in tam prebitimi z žeblji. Tudi kakšno vrezano besedo bi se dalo prebrati, pa slediti nečemu, kar bi morda lahko bili jarki lesnih črvov. Vrata pač. Če ne bi starec toliko časa mencal na pragu, jim nikoli ne bi namenil toliko pozornosti. Vsekakor bi jim bilo treba naoljiti škripajoče tečaje, je razmišljal, ko je še sam komajda premaknil težko krilo.

Znašel se je v mraku sobe in si oddahnil. Prostor je bil skromno opremljen in ne preveč snažen. Starega je hotel še nekaj vprašati, a je ta že izginil. Popokal je členke in iz torbe potegnil prenosni radio, ki mu je sedaj uspelo loviti neko radijsko postajo. Našel je vrata na stopnišče, ki se je vilo več nadstropij v nebo, in otovorjen s škatlo se je lotil vzpona. »Ali verjamete v zgodbe o duhovih?« ga je nekje vmes vprašal glas radijske napovedovalke. Da ima podobno barvo glasu kot gospa iz navigacijskega programa, se mu je zazdelo.

Pomolil je glavo skozi loputo na vrhu svetilnika in komajda lovil sapo, v ušesih pa mu je bobnel nezdravi ritem srca. Še nikoli ni bil tako visoko nad oceanom in še nikoli ni videl črnine, ki bi z večjo verjetnostjo napovedovala nevihto. Nebo je razparala strela in svetloba šibke žarnice je zatrepetala. Za njim je počilo tako glasno, da je za trenutek pomislil, da pada nebo, nato pa je zagledal prevrnjeno mizo. Postavil jo je pokonci, nanjo odložil mali radio in iz torbe začel raztovarjati orodje.

Okoli ušes mu je zavil hladen piš. Razgledal se je po prostoru, da bi zadelal špranje, a jih ni našel. Radio je medtem ponovno izgubil voljo do življenja in se vrnil k belemu šumu. Izključil ga je in knjižico z navodili pobral s tal. Ni mu bilo podobno, da bi bil tako neroden in zjezilo ga je. Pa kaj, zdelan je od vožnje, ta prekleta luč, ki je začela utripati, bo gotovo priklicala migreno, pa še slutnja, da ga nekdo opazuje, ga je obšla. Najbrž je bil samo galeb, ki je pod nadstreškom iskal zavetje pred nevihto. Res ga ni dajala preganjavica.

V daljavi je veter vse hitreje gnal oblake, kot da nekam zamujajo, in pena na valovih ga je spomnila na jutranjo kavo z mlekom. Pomislil je na igro iz otroštva in v vzorcih na gladini začel iskati znane oblike. Našel je drevo, pa sosedovega psa in fris svojega tečnega šefa, ki ga je spomnil, da je pred njim še nekaj ur dela. Segel je po nož, da bi prerezal trak na škatli, a se mu je, tako bi prisegel, izmaknil, padel na tla in odkotalil na drugo stran prostora. Ustavil ga je nosilec, ki je najbrž še pred kakim desetletjem varoval staromodno oljno svetilko, zadnje opozorilo ladjam pred čermi na koncu rta. Preprosta kompozicija je bila nenavadno topla in pod njegovimi prsti je zavibrirala kot napeta struna. Izpustil jo je, kot bi ga nekaj pičilo, in odskočil, ko je trenutek za tem razneslo žarnico.

Obstal je v polmraku. Za sekundo – ali dve – je obstalo tudi njegovo srce, ko je, tako je slišal, radio spregovoril: »Končno! Končno!« Nič več žametnega ali ženskega ni bilo v glasu, bilo je grleno golčanje, ki mu je, naj je še tako preziral klišeje, nagnalo strah v kosti. Ščemenje je najprej začutil v konicah prstov, a se je hitro razširilo po dlani, podlahteh in nato po celem telesu, vse do obraza, ki ga je tako silno skelel, da bi kožo najraje kar slekel. Hotel se je popraskati pa mu je to preprečila nevidna sila. Lahko je le dovolj premaknil glavo, da je v šipi poiskal svoj odsev.

Strmel je v obrvi, ki so postajale vse bolj košate. Gledal je, kako so se brazgotinaste roke proti njegovi volji dvignile in kako so prsti uščipnili v kljukast nos, ki se je širil in postajal prevelik za njegovo obličje; vlekli so ga za ušesa in mu na silo privzdigovali veke. Morska kača se je sedaj brez dvoma premikala po njegovem vratu. Obraz, ki ni več nosil njegovih potez, se je zarežal in pod sivimi brki je ujel odblesk zlatega zoba. Da se mora čim hitreje pobrati od tam, mu je postalo jasno, ko je vanj butnil vonj po ribah in je v ustih začutil okusil gnijočo morsko travo. Omotičen je stekel po stopnišču, radio pa je tulil za njim: »Vrata! Zapahni! Zakleni!« V glavi mu je šumelo vse glasneje in pritisk na bobniče je bil tako hud, da je zakričal. A njegov krik je bil nem, slišal je samo smeh, najprej nekje visoko nad njim, nato vse bližje in bližje, dokler ni prihajal iz njegovih ust.

V grozi je zaprl oči in njegove misli niso bile več njegove. Preplavil ga je spomin, tako živ, kot da sploh ne bi nikoli umrl. Goltal je morje, njegovo telo ni imelo teže in opazoval je mehurčke zraka, ki so mu uhajali iz pljuč in se počasi dvigovali proti gladini. Tam je o obstoju njegove ljube morske kače pričalo le še nekaj desk in eno od jader. Kot duh je lebdelo v temnem morju in mu zastrlo pogled na mesečino, ki se je prebijala skozi ostanke nevihte.

Stresel se je. Nihče se ni rad spominjal svojega konca, a ni ga slabega občutka, ki ga ne bi mogel odgnati spomin na poljub s kako še posebej predrzno sireno. Nekaj res dobrih let je za njim, še boljših tisoč jih prihaja. Le še dokončno iz glave prežene glas, ki mu je kričal nesmisle o nekakšnem kombiju in mobitelu, pa bo.

Ustavil se je pred vrati, ob svetlobi naslednje strele poiskal zapah in jih ob zvoku groma zaprl. Pobožal je lesene deske, s katerih je nekoč rjul na posadko. S prsti je sledil ožganinam, ki so jih na ladijskem podu pustile strupene lovke orjaškega lignja. Ko je še imel dušo, ga je ta zaskelela ob vsaki poškodbi trijambornice. Del njegove biti je objemal vsak kos ladje in ko so otočani našli lesene naplavine, so našli tudi njega. Dolga leta je taval in izginjal po otoku, sedaj pa se je končno spet počutil doma; potreboval je le še pogled na morje.

Ko je preskakoval po tri stopnice hkrati, se je veselil novih mišic, ki so pod starimi brazgotinami postajale vse močnejše in bolj prožne. Prižgal je cigareto, ki jo je našel v torbi. Poslavljal se je od neurja, ko je zašumelo v čudni škatli na mizi:

»Halo? Mi lahko kdo pomaga?«

Sanja Gornjec 

Zgodbo Svetilnik je v objavo odstopila avtorica Sanja Gornjec. Je plod neizprosnega brušenja za literarni izziv konvencije Na meji nevidnega 2025. Za dovoljenje objave se iskreno zahvaljujemo.