DISKURZIJA FILMSKA. NOSFERATU

Veter brije do kosti. Vsak stik superg z asfaltom jih spomni na Celzije pod ničlo, zato fantje hodijo domov kot balerine. Driskyju zazvoni whatsapp: »Halo?«

»Halo, stari, a si ti že doma?«

»Ne še, kaj bo dobrega?«

Pogovoru se pridruži še Neko Zveneče Ime: »Halo? Kaj dogaja?«

Naughtius je slišati vznemirjeno: »Podgane, fanta, povsod podgane! Sem jim vrgel burek, ampak ne mrdajo. Od Samove me že lovijo, majkejim!«

»Dej, model, v prste me zebe, a me lahko ne zajebavaš?«

»Pa glih sem mislil, da bom zaspal, stari.«

»Čip, čip, čip, čip. Slurp, slurp, sluuurp.«

»Ma tebi se je skisalo, lahko noč!«

»Ajde, se slišmo jutr!«

Iz sosednje cerkve zadonijo zvonovi. Noč se šele pričenja.

* * *

NM

Najljubša kinematografska senca na steni je nazaj. Po pričakovanjih je v nekaj pogledih pravi pravcati remake, v drugih pa se pogumno poigra z novostmi. Od zelo jasnega namiga, kdo naj bi naš naslovni zlikovec sploh bil *khm*

do dejanske rabe besede ‘nosferatu,’ če se samo za trenutek zamudimo na površju. Pa vseeno! A ima še kdo od vaju občutek, da tole morda ni več film o vampirjih, ali sem samo jaz zbegan?

DB

Umestno vprašanje. Po stoletju vampirske popkulturne folklore je velika predrznost že to, da narediš film o enem samcatem, izvirnem Vampirju. Robert Eggers, sicer eden redkih tipov z avtorsko svobodo v Hollywoodu, je v pogovorih pred izidom večkrat sramežljivo ponovil, da bi Nosferatuja rajši režiral kasneje v svoji karieri. Pa se mi zdi, da je na koncu našel precej preprost način, kako se spopasti s tem kulturnim monstrumom. Namesto revolucije smo namreč dobili precej konservativno predelavo izvirnika, le da so gotske vizualije posodobljene za 21. stoletje. Na koncu sem bil kar rahlo začuden, kako malo stvari me je v filmu presenetilo – kar mogoče ni najboljša popotnica za grozljivko, ali pač?

NZI

Težko bi na tem mestu sodil, kaj in koliko je film vpeljal novega ali obdržal starega, ker, no, originalnega sem prvič, zadnjič in nikoli več gledal v študentskih letih, pa še takrat sem zaspal (pozna ura in droge). Zatorej sem tega dotičnega Nosferatuja doživljal tako kot vse ostale novitete v kinematografih. Prvič.

V tej omejeni perspektivi sem zaslutil večstoletnega moškega, ki mu navkljub starosti ni bilo razsvetljeno, da so pravi hudič pravzaprav ženske. Očitno nismo kot spol nikoli prestari, da celo svojo bit (oz. nebit) podredimo sladkim klicem ene napol zmešane lepotice. Še toliko bolj smo očitno pri temu vztrajni, neomajni in polni elana, če to pomeni zagotovo smrt.

Zanimivo bi mi bilo videti alternativni scenarij, kjer našemu izvirnemu vampirju začne presedati spanje v zatohli kamniti krsti, propadanje nekoč terminatorskega telesa zaradi pomanjkanja vitamina D in hranjenje zgolj z, nedvomno slastno, življenjsko tekočino. Videli bi ga, kako poleg mišic, zle magije, prevar in ostrih zob uporabi še kanček več inteligence in domišljije ter pripravi zapleten načrt za dokončno odrešitev. Strastno željo bi vsadil v dekletov mozag in pustil, da gre štrik, kamor je šel bik.

DB

Če me spomin ne vara, naš glavni hudobec nekje na sredi zelo smelo zabrusi, da je »Strast in nič drugega.« Da njegovo vodilo ni inteligenca, ampak pohota, je torej kar smelo. Mi je pa všeč, da je edini, ki o tem odkrito spregovori; vse ostale dobričine v filmu se lomijo po dolgem in počez, ko skušajo z jezikom 19. stoletja pojasniti orgazmične spazme in druge simptome naše obsedene protagonistke. Tudi njenemu vrlemu fantu kar ne gre z jezika, ko hoče razkriti, kaj se je v resnici zgodilo v gradu grofa Orloka. Jezikovna bariera, ki dobrim fantom onemogoča odkrito govoriti o seksu, je v resnici pomemben del filma.

Moja teorija je, da smo se s tem izognili tistemu res staremu klišeju v filmih, kjer protagonistko ves čas odpisujejo kot noro in histerično – v Nosferatuju ji vsi želijo pomagati, a ji zaradi tabuja ne morejo.

NM

Film se sigurno spopade s temo nezavedne obsesije. Po svoje to je prvinska tema vampirizma. Groza v centrih civilizacije, poindustrializirane družbe, da se nekje na meji cesarstva odvijajo brutalnosti, ki jih je človeštvo (nekoč), ko je bilo še povezano z magičnostjo, še znalo kanalizirati mimo sebe s pomočjo teh in onih ritualov; na pozabljenih krajih (pa če gledamo z Dunaja ali Istanbula) se zdaj prebujajo naše potlačene, skrivne, temačne, grešne, poganske sile in tresemo se ob misli, da se ne bomo znali več obvarovati pred njimi. Na mestu se mi zdi opazka, da je ravno popkultura točno ta vidik vampirstva porinila na stran. Tu in tam me je film bolj požgečkal z namigi na egzorcizme.

V resnici sem se po prvotni zmedeni reakciji po ogledu otoplil nad Eggersovim poskusom prikaza trenja med pohoto v človeku in družbenim kodeksom, kako jo zavreti – mi je sicer v The Witch (2015) bolje delovalo – se mi pa še vedno par stvari ne poklopi. Se je vama morda zdel kateri element v filmu povsem odveč?

DB

Absolutno. Sam bi opozoril, da je že izvirni roman napisan ekranizaciji neprijazno. Predvidevam, da je nekaj ljudi v montaži izgubilo precej živcev, da je tako neenakomerno tempirano zgodbo prilagodilo zahtevam sodobnega gledalca. Če dam primer: Glavni fant se na začetku odpravi na daljše potovanje in ima sam zase nekakšen dramski trikotnik, medtem ko njegova žena dejansko le čaka doma in piše pisma. Ker so si avtorji tokratne priredbe v duhu 21. stoletja vendarle zadali, da bo glavna punca vsaj približno enakovreden lik in ne samo orodje za končni tvist, so ji v tej prvi tretjini uspeli dodeliti nekaj dialoga in vlogo pri razvijanju glavne zagonetke. V ta namen so ji podtaknili tudi predzgodbo, po kateri je gospa prekleta z nekakšno predhodno povezavo s hudobcem … Ki vsaj meni osebno ni bila niti posebej jasna niti zanimiva.

NZI

Dejansko sem poguglal »why is Nosferatu 1922 so important,« ker sem želel vsaj nekaj hitrih namigov, kaj za vraga sta Murnau in Schreck takrat tako dobrega naredila. Original očigledno poseduje neko čarovnijo, ki jo je, obilju magije in okultizma navkljub, današnji verziji zmanjkalo. Pa mi je prišlo na misel, da ni v verziji s posodobljenimi gotskimi vizualijami morda odveč zvok? Resda mi je par krikov tekom filma namrazilo kosti, še posebej grofov smrtni. Se pa sedaj sprašujem, če bi se morda z njimi v 21. stoletju morda lažje poistovetil, če bi bili neslišni?

NM

Meni se je grofova upodobitev zdela ena boljših preslikav za naš čas. Hripavost, upognjenost, skrivanje v mračne kotičke se mi dopadejo kot maska za silo nadnarave, ki jo predstavlja. Zvok v originalu težko komentiram, verjetno je bil učinek še najbolj podvržen klaviaturistu in njegovi opremi ob spremljavi filma; je pa res da se sto let nazaj niso mogli zanesti na jump-scare zareze – ki jih po drugi strani v verziji 2024 ni veliko in jih bo marsikdo tudi po- in odzdravil.

Omenjen premik, ki omogoči bolj dinamično uprizoritev romana, film dejansko osredišči na liku Ellen Hutter. Razumem, da nam zgodba servira Friedricha in Anno Harding zato, da vzporedno spremljamo dva različna para, ki ju prizadenejo isti dogodki, ampak koliko bi bila zgodba res drugačna, če bi Hardingova odvzeli? Če gre zdaj res za Ellenino zgodbo, za pripoved o odnosu neke pretekle družbe do fenomena histerije, nista doktorja Sievers in Von Franz bolje odigrala svoje naloge?

Verjamem vama na besedo, da sem preveč strog s tem vprašanjem, preprosto še nisem predelal travme, ki jo doživim vsakič, ko film ne ve, kako se pravilno uporabi ticking clock: »Tretji dan mi moraš dati odgovor! Danes je prvi dan.« In jaz sem sedel tam v kotu kina in si mislil: »Oh, krasno, še en cel dan, ko se NIČ ne bo zgodilo!«

DB

Bom poenostavil: Ameriška filmska industrija ni dobro okolje za revolucionarne predelave zahodnih klasikov, ker po svoji naravi nekako vedno cilja na to, da bi pritegnila najširši možen krog gledalcev. Na koncu se mi zdi, da smo z Eggersom dobili različico, ki glede na zahteven material še kar dobro pije vodo – ni pa v njej ničesar tako avtorsko predrznega ali edinstvenega, po čemer bi si film zapomnil za dlje časa.

Mislim, da bi za proper oživitev Drakulovega mita potrebovali kakšno japonsko predelavo. Evo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.