PO DOMAČE NA VEČER V PONEDELJEK S PIRELLIJEM IN JOŽATOM

»Razumeš, js sm neki velau, js sm znau razfukat žurko, js sm pofuku pičko pa če si sploh ni misla, da bo dala. Mene so poklical, ko so bli v krizi. Ko niso znal zagnat žurke, ko niso znal navlažit pičoz, ko jim je manjkal poguma, da bi odprl še tisto zadno nagravžno flašo vina iz omare, un zgoščen vin, js sm jim znal dat vole, da smo še tist požrl. Stari, kaj smo se ga nafukavali. A veš, no, ena mi je tampone filala v nos, drug pa fugice v gobec. Tekmoval smo, kdo spravi v kurca več zamrznjenih kock. Mislim, to je blo neki, ti si mel tipe, ko so mel take kožce, da so si jih nategnal do brade, brate al buras al ka zej rečejo tamali. Uno … Ne me jebat. Noro.

Pač, nismo bli lih vrh intelektualizma, ampak bli smo pa živi. Bli smo pa živi, upičkomater. Pol pa si hočeš it neki intelekt pa zaupaš tem terapevtom pa to. To so bli cajti, ko L’amour Toujours še niso prevzel nemški naciji pa ga sfukal za vedno. A veš, stari, js sm na ta komad zgubu nedolžnost, js sm ga na vil flajavej not skinu, stari, js sm ji ga zabasu, sej nism znal, sam not je šou. Js sm bil srečen, una pa tud, mnda, upam no. Sej ne vem več. Zdej tud to poštudiram. Zdej razmišljam. Zdej razmišljam. Zdej razmišljam in pol je sranje. Mislim, vzel so mi staro mamo, a zdej mi bojo vzel še pa lepe spomine, pa ti Tajčerji so neverjetn. Dober nam je povedu Tavčar, lej, čim več jih morš pofukat, da bojo naše. Če bojo naše gore list, bojo naše babe kot stare mame tud cele ostale, če bojo … «

»Pa ka že lah enkrat poveš, koji kurac si ti sploh delu? Vsi vemo, da si zginu za dan, tedn, dva, pa ki si to bil stari?!«

»Fukou sm, lega! Ne pa tk ko dans, ko nategujem boge mamike, kdo vse bi jim lahk umru pa kerga bo verjetn rak pobral pa kolk streh se vžge, ker podlasice, te so res kurbe, tega jih pa clo ne na šponam, kable pa po podstrešju požrejo, ne zgrizejo. Požrejo! Pa nova stranka pa iste fore v obrazce. Mi Slovenci pa tud, jamra, da je brez gnara, js pa z enim obiskom nardimza cel mesccenzus, lega; tri bajte, dva avta, en traktor, ta kurac bi še pa novo toplotno za petnajst jurjev zavarovou, pa nadstrešek, itak, ma novga, veš. Pičke pa pese pa mačke, pa to mačke brez jajc. Kak kurčev maček ti je to brez jajc. A te lah vprašam? On pa na predstavah za mačke. In to brez jajc?! Pa ne dam evro zajga, ne pa dveh jurjev, pa da ga pol na štriku čez park pr Kodeljevem vleče. Revež. Revež brez jajc vleče še večga reveža z odrezanim jajcim. No, kdo je večji je vprašanje. En si vsej sam ni kriv.  Pa marš v kurac, ka je z mene ratal. S sm js tud brez jajc. Priznam. V bistvu ga sploh ne obsojam. Sej sva se spogledla. Sej sva se sprevidla, kdo je bl v kurcu, js al ti al svet al to, kar smo tipi ratal, sma se sprašvala, še rečt nisma tega rabla! Pa pizda, no. Pa sej nis normaln. A ti sploh veš, da si lah posebi zobe zavaruješ pa kufer gat za v Anglijo. Pa ne me fukat, no, pa to ljudje plačajo. Kup si, kurba, nove gate, hvala bogu, da so ti jih spizdl, pizdun oherski.«

»Ja, mogoč majo pa kej dragiga v kufru?«

»Ja, pol ne bi škrtuhi zavaroval kufra za 200 evrov, dej, no, pa ne boš plaču za vsak potovanje 30 evrov, kišto pira kup, vstopnco za fitnes, kopat se pejt, požri pofukane miške na Šmarni, ne pa plačvat za usrane stare gate, no. Ne morm, stari, ne morm več tega šihta, js sm včasih neki bil!«

»Ka si bil?«

»Bil sm … Pa ka te boli kurac, ka sm js bil. V pol ure sm spil, kar je blo alkota za v kozarc. Po tri četrt ure sm bil tk nafukan, da sm visel z lestenca. Folk mi je ploskal, se mi smejal, pol so se mi pa pridružl. Vpraš Manco.«

»Kero Manco?!«

»Pa ka tebe to boli kurac, kero Manco! Nasledn dan se je pička zbudla na pobruhani pojstli z dvema sodelovcima in pismom čestitk za dobro zabavo, stari. Na nočni omarci! Pa to crkneš od smeha. To sm bil js! To sm js nardil, pička ti matrna! In mi je priznala bejba, da je bil to najboljši žur, odkar je šla mamka v penzijo. In za vsako žurko me je naročala, ni več znala brez mene! Ne pa to zdej! Ne pa to, kar sem zdej!!!«

»Pa pička ti matrna, dve ure mi razlagaš, ka si bil. Vem, ka si zdej, do kurca prjatu. To si! Sam če mi nouš povedu, ka si bil pa ka si delu najnih dvanajst let faksa, js ti povem …«

»Pa ti nimaš pojma, ne bom teb tega razlagu.«

»Ka si bil, pička–ti–je–matrna?!?!«

Roke so se prekrile, obrazi so se skremžili, miza se je prevrnila, Pirelli je Joža držal za vrat, s pestjo v zraku mu je jebal mater, svetloba je zanihala, saj je ena od rok ravnokar prekrila nežno, utripajočo lučko nad mizo. Periferni in osrednji pogled sta si porazdelila drug na drugega in na zgroženo kelnarco. Vedela sta, da ju ne mara, onadva pa njo malo bolj, zato jima ni bilo čisto vseeno, kaj delata. V tem momentu sta se razumela, v tem momentu sta si bila vdana, naj bo to nasilje, naj ljubezen, naj propad ali pa prosperanca. Prepustila sta se momentu, Joža je nastavil ustnico, Pirelli pa je usekal. Prebil mu je ustnico. Kelnarca je zacvilila. In če bi si priznala, kar sta si imela priznati, kar se je v njima skrivalo že desetletja, bi zlomila še mizo in stole in premetala lokal.

»Vidva nista normalna!« je zakričala s telefonom v roki in policijo na liniji. Trepetala je med telefonom in pipo za pir, gledala je pepelnik pred sabo, če bi ga morala slučajno zalučati komu v čelo, gledala je dva bedaka na mizi, ki si nista nikoli znala priznati ljubezni, privlačnosti in nezavednega človeškega, dobrega, erotičnega potenciala.

»Pa dober, kaj pa ti noriš?« sta jo ustavila in razelektrila sebe, prostor in še njo.

»Ti nisi normalna! Prazen pir mava že sej pol ure! Pa ka misliš, da bo?! Prnes novga!!!« je izpod vsaj pol leta starega čika polkričal Pirelli.

»Pičkomater, telefon si mi zlamu. Ha! Ni da ni,« je posesljal Joža. »Ampak tole je res zadnji, sma že pr tretjem, jutr mam šiht pa Marinka mi piše, ki sm.«

»Dober, enga še, pol pa konc, mi je Beti že včeri srala, ko se mi ni lubl trave pokosit pr njenih. Pa sonce bo. Če sm zmačkan, me čist sfuka. No, a lahk zdej zvem, ka si bil, zaka te tolkrat ni blo na Metelkovo?«

»Ej, poklicni nafukator, mel smo to s TFF-jim, to, to sm ti razlagu, ta TFF je dober delu. Zdej pa ne vem. Neki nas fuka. Se dobivamo. Zadnjič v Kinu Šiški. Sam smisu pa še vedn išemo. Tedi smo ga mel, tedi smo se znal prodat. Tedi bi kergakol proti seb zavarovu. Tedi smo mel ideje. Zdej pa … Ka pa vem. Ampak tedi je pa dober laufal.«

»Na zdravje!« je izbrkljal nekje med požirkom pira Pirelli.

»Na zdravje!« je ponovil Joža.

»Na zdravje, bedaka!« je obupajoče in z novo zavarovalno polico proti poklicnemu nafukatorju vse skupaj zapečatila še kelnarca.

In na račun TFF je po dolgem prikapljalo 60 evrov za tri članarine, povišane na dvajset zavoljo inflacije.

Gozdni Sadež

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.