Živim v precej elitni soseski. Veliko novih hiš iz katalogov. Navzven srečne družine, ki so začele novo poglavje svojega obstoja. Srečni posamezniki, ki zagnano urejajo vsako bilko trave, ki skrbijo za okolico, da je vse tipi in top. Srečne mlade mamice, ki so tudi na sprehodih urejene po zadnjih modnih trendih. Hiše skozi velika okna v večerih kažejo svojo čistočo, red, smisel za estetiko, vonj po novem. Ironično so ta velika okna večino časa zastrta s senčili, ker si ljudje še vseeno želijo nekaj zasebnosti, vendar na to očitno niso mislili, ko so kupovali parcele za novogradnje. Je pa moderno. Naselje sestavljajo pretežno mlade družine, pred katerimi je cel svet; če odmislijo kredite in morebitne pretrese, ki nam jih življenje kaj hitro servira.
Na koncu ulice, malo pred gozdom pa stoji hiša z dvema prizidkoma, neurejeno živo mejo, neugledno ograjo, izstopajočo barvo ometa, z grmom, ki štrli vsepovprek. Po delu fasade, ki se vidi s ceste, se vzpenja okrasno rastlinje in daje zgradbi videz Vile Čira čara. Naša hiša. Na dvorišču je precej neke krame in so razpadajoče stopnice, ki vodijo do mojega stanovanja. Malo naprej stoji bazen z zeleno vodo, ker se nihče kaj dosti ne ukvarja s kemikalijami, ki bi zadevo spravile v vsaj približno bazenu podobno stanje. Ampak OK, imajo vsaj čebele in ostale žuželke kje za piti. Če se vrnemo k stopnišču. Ob prvem podestu je na levo še malo več krame in pred vrati skoraj vedno čepi vsaj ena vrečka z mačjimi kakci, ki čaka na svoje popotovanje do smetnjaka. Vrata so umazana od blata. Na srečo se skozi naša okna ne vidi kaj dosti v notranjost hiše, zato niti ne potrebujemo senčil in se lahko brez občutka, da nas kdo opazuje, mirne duše sprehajamo pomanjkljivo oblečeni ali celo goli. Hiša že z zunanjostjo kaže na svojo kaotično notranjost. Kaos mojega življenja. Nered me počasi spravlja v živce, kar nekako ne gre skupaj z mojim hrčkanjem in utopičnim mišljenjem, da ima vsaka stvar nekje nekoga, ki bi jo potreboval ali pa jo bil vesel. Vsakič, ko nesem kaj v smeti, me zaboli ob pogledu na mnogo uporabnih stvari, ki jih ljudje iz lepih hiš tako brez slabe vesti mečejo stran. Verjetno je to ena izmed rešitev za hiše iz kataloga, ampak mene to potrošništvo in kopičenje materialnih stvari silno moti. Tako zelo, da nečaku že nekaj let ne kupim darila za rojstni dan, ker se mi zdi, da ima vsega preveč. Tako zelo, da rešujem smeti in jih ironično kopičim ter jim skušam najti nove domove. Misleč, da vsi razmišljajo podobno kot jaz. Da jim bo neka plastična igrača pomenila toliko, kot pomeni meni. Kopičim na druge načine, ne z nakupi. Vse super in fino, če bi imela neki prostor za vse te stvari. Pa ga nimam. Ali pa če bi nove domove poiskala relativno hitro. Nimam prostora niti za vse živali, ki jih imam, kaj šele za vse, ki potrebujejo nekoga, da jih reši. Na dnevni bazi brišem bruhanje, kavč je poln vseh možnih izločkov, lulanje se dogaja tudi izven mačjih stranišč in psička seveda spi v postelji. Da o dlakah vsepovsod sploh ne izgubljam besed. Ne moreš imeti hiše iz kataloga. Ne gre. Ko se obrneš s krpo naokoli, že nekdo naredi kaos nekje drugje. Isto je z reševanjem živali. Eno rešiš, nekje drugje jih umre XY. Tudi pri meni. Umrl je muc, za katerega sem dihala dve leti. Umrl je, ker sem prehitro obupala z iskanjem, ker sem verjela nekomu, ki se ni želel posvetiti mojim vprašanjem in prošnjam. Umrla je mala mucka, ker imam psico, ki ne prenese mačjih mladičev in jih pač ubije. Umrla je, čeprav sem jo rešila s ceste in namestila v mikro kopalnico, misleč, da jo čaka dolgo in srečno mačje življenje. To so smrti, ki se nalagajo v mojem srcu in me opominjajo, da smo vsi minljivi, da se življenje lahko hitro konča. In so smrti, ki me spomnijo na smrt moje mame in na dejstvo, da nikogar od umrlih ne bo več nazaj. Ne v taki obliki, kot sem jih spoznala, rešila, živela z njimi. Tako kot naša hiša ni pospravljena in ni nova, niti ni pretirano srečna. Ker nas je preveč, ker imamo vsi, ki živimo v njej (tako živali kot ljudje) travme, ki jih vsak rešujemo na svoj način in kakor pač kdo zna in zmore. Jaz moram živeti s smrtmi živali, ki naj bi jim pomagala, jih rešila. Psica mora živeti s slabimi izkušnjami, ki jih je doživela pri prejšnjem skrbniku. Vsi mački živijo s travmo zapustitve in poškodb.
Sprašujem se, ali nova hiša prinese tudi red in mir v duši ali pa če smo mi edini, ki svoj kaos kažemo tudi navzven. Včasih si želim take hiše in sanjam, kako mi nekdo drug čisti ogromna okna, skozi katera zrem na svoje urejeno rožnato dvorišče. Včasih, ko imam vsega dovolj ali pa ko moram pokopati še eno mačje bitje, ki je po spletu nesrečnih okoliščin ali zaradi moje nepazljivosti, predčasno končalo svoje življenje. Verjetno hiše iz naše soseske ne bodo imele mačjega pokopališča na svojih zelenicah, tako kot ga imamo mi.
Včasih. Ker nikoli ne veš, kakšne zgodbe skrivajo stene vseh teh hiš. Morda so tudi one le objem žalostnih ljudi, ki bijejo bitke vsakdana.