Rajski vrt, mileniji pred kakršno koli idejo, da bi bil Jezus nujen. Adam v mehki travi opazuje raznovrstnost živali in rastlin. Bog je v paradiž nametal svega i svašta. Kjer je bilo kolikor toliko primerno za življenje, so se znašle krave, konji, papige, levi, ovce, mravlje, opice, lisice, kokoši, tapirji, pavi, ščinkavci, orli, ribe, kiti, raki – ni da ni. Igra se z izrastkom med nogami. Tri stvari ima najrajši na svetu. Okusne sadeže iz Rajskega vrta, igranje s svojim izrastkom ter božanje Eve po njenih izrastkih. Še najboljše pri vsemu temu je, da tudi ona recipročno uživa v istih stvareh. Bog se je tole res dobro spomnil.
Ko je tako kontempliral svojo absolutno blaženost, se mu je, prav tako absolutno blažena, približala njegova družica, Eva. Ulegla se je ob njegov bok in mu poljubila brazgotino, kjer mu je Bog vzel rebro, da je napravil njo. Od takrat je bil pred spanjem vedno malo živčen ampak glede na to, kdo se je iz globokega spanca izcimil, se ni mogel pritoževati. Saj se ni imel nad čim – niti se ni znal niti ni vedel, da bi se lahko. Skrbel ga je le božji ukaz naj se množita in napolnita Zemljo. To ga je navdajajo z lahnim nelagodjem, saj sta imela z Evo skupno le toliko reber, Stari pa je bil precej skrivnosten glede »reprodukcije,« kot je to sam poimenoval. No, nekomu, ki je ustvaril vse, kar je bilo okoli njiju, ni imelo smisla oporekati. Sploh, ker sta bila Evina dva izrastka uporabna kot mehki blazini za njegovo glavo, kamor jo je sedaj s hvaležnostjo naslonil in opazoval, kako se svet dviga in spušča skladno z njenim dihanjem, medtem, ko se je igrala z njegovim izrastkom. Absolutno blažen je zaspal.
Jutranje sonce ga je požgečkalo po vekah. Sunkovito je vstal in se potipal pod prsnim košem in zadovoljno ugotovil, da od včeraj ne manjka nobeno rebro več: »Adam, nekaj te moram vprašat. Pridi z mano.« Prijela ga je za roko in ga deziorentiranega odvedla do sredine Rajskega vrta, kjer se je bohotilo Drevo spoznanja: »Adam, se spomniš, kaj nama je Bog rekel glede sadežev s tega drevesa?« Adam jo je začudeno pogledal: »Seveda. Kako bi lahko pozabil. Če bova jedla od tega drevesa bova umrla. Kar koli že to pomeni.«
»Tako je. Vendar Kača pravi da temu ni tako, Pravi da … «
»Čakaj malo, kdo?«
» … ne bova umrla, ampak … Kača.«
»Kakšna Kača?«
»Oh, pridi z mano … «
Povedla ga je do orjaškega listavca sredi Raja, ob katerega deblo se je naslanjala čudna kreatura, ki je poprej v Vrtu še ni videl. Izgledala je sicer bolj kot poskusne forme, ki jih je Bog odvrgel v masovno grobišče na obronkih vrta, ta pa se mu je očitno priljubila ali pa mogoče ušla:
»Adam, to je Kača. Kača, Adam.«
»Ssserbus.«
»Ser … Kaj?« se je mentalno opotekel Adam.
»Adam, daj samo prisluhni, kaj ima Kača za povedati. Saj se ne rabiva še nič odločiti.«
Adam ni imel niti najmanjšega namena prisluhniti, kaj ima kreatura za povedati, ga je pa preplavila nenadna želja dolgolasca ob prvi priliki prijeti za čop in mu faco v deblo Drevesa spoznanja zabijati tako dolgo, dokler ne bo od njega ostal samo še skalp.
»Kot je že omenila mlada in nedvomno lepa dama, se vama ja Gospod Vsemogočni Bog enostavno, khm, zlagal. Sadeži zagotovo ne prinašajo smrti. Zgolj spoznanje Resnice. Postala bosta kot On in lahko si predstavljata, zakaj si tega ne bi želel.«
Adam in Eva sta se vprašljivo spogledala in skomignila z rameni. Blage nista imela, zakaj.
Kača je nestrpno zavila z očmi in živčno trznila z desnim stopalom: »Okej, glejta.« Z roko, ki se ni naslanjala na deblo Drevesa, je utrgala najnižje viseči sadež. Vanj je dihnila s svojo sikajočo sapo, ga podrgnila med rokami in preden sta ji Adam ali Eva to lahko preprečila, vanj ugriznila. Z osuplostjo sta opazovala, kako se je sok sadeža pocedil iz kotičkov Kačinih ust, medtem ko je ta z očitno slastjo grižljaj prežvekovala. Malo preden ga je imela pogoltniti, se je nekaj prvinskega sprožilo v Adamovem komaj teden dni starem polno razvitem telesu. Kite in mišice so se napele, se sprožile in ga poslale za Kačin hrbet. Med tem je Eva uganila njegove namene. V trenutku, ko se je Kača znašla v Adamovem železnem prijemu, ji je z dobro merjeno brco izbila Sadež iz roke. Ta se je z veliko silo raztreščil ob deblu Drevesa, sok pa jo je ošpricnil po obrazu. Zaslišala je Adamov gromki glas, ki je pretresal Kačino zvijajoče telo: »Zdaj me pa dobro poslušaj, ti pezde sluzasto. Ne vem, od kje si se vzel in zakaj si prišel ,ampak če nama je nekdo, ki je v sedmih dneh ustvaril nekaj tako popolnega, kot je Raj, rekel, da nečesa ne smeva, se ga nama zdi pametno poslušat. Razumeš?«
V tistem se iz bližnjega grmovja z ganjenim nasmeškom, objokanimi očmi in kriglom Guinnessa opoteče sam Bog. Občudujoče premeri Evo in Adama ter si dlani prekriža tam, kjer Adam trenutno čuti veliko razbijanje:
»Otroka moja! Ljubljenca moja! Vidva! Pa prav vidva s Smaragdnega otoka!« V zanosu sunkovito razširi roke, da temna tekočina oškropi tukana, ki vso dramo opazuje iz Drevesa: »Adam, v redu je, spusti Luciferja, prosim. Nam bo drugače še padel v anafilaktični šok. Eva, ljubica, spusti kamen, prosim. Vse vama bom pojasnil.«
Adam in Eva blaženo ležita v mehki travi, ki jo muli krava, na katero sta naslonjena. Zahajajoče sonce jima odseva v blaženih očeh, igrata se z izrastki drug drugega: »Lepo nam jo je zagodel Bog. Vse skupaj je bila velika igra izločevanja, v kateri sva midva edina predstavnika Rajskih vrtov™, ki nisva jedla od drevesa spoznanja!«
»Še dobro, da je vskočil ob času, res sem bila pripravljena razbiti betico tisti Kači ali Luciferju ali komur koli je že bil.«
»Ha ha, res. Dober team sva.«
»Mimogrede, kaj ti je Bog govoril, ko te je potegnil na stran?«
»Ah, nič takega, samo zagotovil mi je, da še vedno ne smeva jesti sadežev od drevesa spoznanja.«
»Aha. Si ga mogoče vprašal glede reprodukcije?«
»Sem. Samo pomežiknil mi je in rekel, da bova že vedela, ko bo čas pravi.«
»Ah, tako. Ej, Adam, tvoj izrastek je otrdel!«
»O, madona, pa res! Kaj za vraga … ?!«
Iz grmovja ju je opazoval Vsemogočni Bog in se zadovoljno nasmihal. Srknil je še zadnji požirek temne tekočine in se stegnil po losjonu.