Moj prijatelj Drisky je tako fejst, da doma večkrat priredi filmski večer in med drugimi tudi jaz pridem na obisk. Obisk, vidite otroci, to je nekaj, kar so ljudje počeli v nekih preteklih časih, tam med 1950 in 2010. Zelo omejeno, kratko obdobje popolnega absurda, ampak tu in tam je treba tudi kakšno tradicijo oživet, da nas babice ne preklinjajo, kako smo zavozili civo. Enivej, Drisky fura muvinajte in na njih majhno število ljudi gleda grozljivke. Klasike, kultne klasike, sodobne lowbudget projekte, pretenciozne samodrke in vse vmes. Saj veste, kakšne so grozljivke, kaj vam bom govoril.
No, jaz sem vselej skrajno navdušen, ker imam filme zelo, zelo rad in razlagam svojim bližnjim, kakšen zakon art mi gledamo in konstantno dobivam postrani poglede, kako da mi je bilo gledljivo to in ono in čez čas se vsi prijazno strinjamo, da imamo samo malo različne okuse in da ni vsak film za vsakogar in definitivno nihče nikogar ne pošlje v kurac, ker tega mi ne počnemo, ker se to ne spodobi. Zato mi dovolite, da vam ponudim svojih top 5 primerov navdušenja, ki sem ga delil z nikomer, ker so moji prijatelji debili.
5. POSSESSOR (2020)
Posestnež je zgodba o profesionalni morilki, ki se s pomočjo superkul tehnologije implementira v zavest ene žrtve, da lahko v njenem telesu fenta drugo žrtev. Še kar tipično Cronenbergovska zasnova s še kar tipičnim Cronenbergovskim prstom v gledalčevi riti. Še kar. Je le Cronenberg jr. konec koncev. Na trenutke nas skuša šokirati z brutalnostjo, ampak kako naj bi količina krvi imela kakršen koli učinek, če pa je ideja, da nekdo drug upravlja z našim telesom, neprimerljivo bolj sick? Največja težava filma je, da nas skuša prepričati v sočustvovanje z glavno igralko, ki – kot posledico nenehnega skakanja v možganje drugih ljudi – počasi izgublja nadzor nad seboj. Bu-hu-hu. Morilka ne ve, če lahko nadaljuje s svojo izbrano kariero. Kam ji lahko dostavim robčke?
Je pa ena scena, ki jo gledalci nenehno izpostavljajo kot vzorčni primer over-the-top prelivanja krvi, jaz pa sem si mislil, da gre za prefinjeno motivno pentljico: Naša protagonistka, naša »protagonistka«, naš lirski subjekt, whatever, se mora vživeti v mladega fanta, Colina Tata, in ubiti njegovo punco Avo in tasta Seana Beana. Kar, bi si mislili, ne bi smelo biti pretežko, je le Sean Bean, kajne. No, da ne bom razkril preveč: Protagonistka napade Seana Beana s tisto harpuno, ki jo uporabljamo za grabljenje po žerjavici v kaminu. Ne vem, kako se ji reče in mi je v resnici malo mar. Ne jaz ne vi si ne bomo nikoli lastili kamina, tako da je še kar vseeno. Skratka, napade ga s harpuno in mu jo zapiči naravnost v oko.
In jaz mislim, da je bilo to prvič, da sem videl izživljanje nad očmi in se mi je zdelo katarzično. Vse od Un chien andalou (1929) dalje filmska industrija išče nove in nove načine, kako gledalce šokirati s pohabljanjem oči in vse scene izpadejo točno tako kot prva: Kot da je neki naduvani študent ravnokar seksal s svojo profesorico, pojedel nakokainan krosant in se cel prepotenten odločil s svojim nadrealističnim kolegom posneti film brez substance (Neil deGrasse Tyson dviguje roke v zrak). Ampak. Ampak! V Possessorju je pa to eden redkih uspešnih razpletov. Vidite, Sean Bean je pezde. In razlog, zakaj je pezde, je zato, ker je šefe firme, ki skozi kamere prenosnikov in pametnih telefonov vohuni in nabira vse možne podatke o življenjih ljudi na drugem koncu video prenosa. Luštno inkorporiran mikrokozmos. Ko gledamo skozi kamere Beanovega podjetja, se počutimo, kot naj bi se naša glavna junakinja. Kjut. Hočem pa povedati to: Sean Bean je pezde, ker se profesionalno ukvarja s tem, da gleda ljudi. Krši njihovo zasebnost. Njegov greh je greh gledanja. Greh oči. Zato mora biti tudi njegova kazen, kazen nad očmi. Saj je povsem preprosto. To sploh ni neko baš spoznanje, ampak naredi pa eno hudo sceno.
4. PEARL (2022)
Biserka iz Biserke je mlado dekle s podeželja z željo postati slavna entertainerka na velikih odrih. In čas ne bi mogel biti bolj pravšnji. Njen soprog je namreč odpeketal umret v vojno, kot to mladi možje radi počno, v najbližnji vasi pa se pripravljajo avdicije za plesalke na prihajajoči turneji nečesa, čemur se je v začetku 20. stoletja reklo umetnost. Pa še za napotke se lahko obrne na novega prijatelja iz kinodvorane v vasi. Če le ne bi bila njena mama in ata taka zarukanca, ki verjameta le v trpljenje in končno umiranje na kmetiji kot vrhunec posameznikovega življenja. Kaj narediti v tem primeru? Je vprašal, kot da ne pozna odgovora.
Film je moderna izpeljanka slasher žanra. Ne vzame se resno, dovoli se izraziti v celotnem domišljijskem zanosu, ki ga premore. Balls-to-the-wall. Ima kri, ima seks, ima supernaravne elemente sobivanja disfunkcionirane družine z aligatorko v domačem ribniku in ima vseprisotne psihološke stiske, ki jih takšno življenje prinese s seboj. Če vam nič od tega ni pogodu, se vam bo izdelek zdel kot nekaj daleč prek meja znanstvene fantastike. Vendar pa tudi če ste eden izmed teh hejterjev, boste morali priznati en hipen moment igralske genialnosti Mie Goth v glavni vlogi, ki mene osebno navdušuje do današnjega dne.
Gospodič kinematograf ob pogledu na Biserko, jasno, razmišlja le s hormoni. V njenih očeh predstavlja odrešilno bilko mondenega preživljanja dni in odloči se izkoristiti to neuravnoteženo razmerje za neobvezni sexytime. Šele ko jo pripelje domov na kmetijo, spregleda, da je Biserka psihič. Skuša se izmotati iz situacije in gledalci resnično navijamo zanj, ker, saj je ni mislil zares opehariti in kdo od nas si ne želi občasnega neobveznega sexytima, toda!, prepozno. Biserki med pogovorom v skednju postane jasno, da se mu po glavi plete pobeg in iz nje se ulije dež moledovanja: Kdo jo je zapustil, kaj ji pomeni šovbiz, kakšna žrtev je, kako nima občutka dostojanstva in potem ji samo za sekundo, kaj sekundo, četrtinko sekunde, oči švignejo v desno in gledalcem nam je jasno, kakšna usoda čaka kinematografa. Prva scena filma. Kakšno uro pred tem. Biserko v taistem skednju preseneti tavajoči gosak, kar film izkoristi za prikaz njene osebnosti: Nabode ga na vile in odnese svoji aligatorki za večerjo. Nonšalantno – kot to počneva ti in jaz. Ko se naš kinematograf umika iz skednja in Biserka pogleda na desno, kjer bi morale počivati vile, je to šah-mat. Le še en razplet obstaja. Kapo dol, Mia Goth, kapo dol.
3. BARBARIAN (2022)
Če si Barbara še niste pogledali, si naredite uslugo in ga zavrtite. Supernatural horror bi lahko bila v svetu, ki je premaknil vse kamne do zadnjega, se potopil v najgloblje kotičke oceanov in redno polni stratosfero z umetnimi sateliti, izgubljena umetnost. Preprosto vemo preveč, da bi še lahko verjeli v osme potnike ali Ktuluja. Vendar pa se sladkosnedci navdušujemo nad dejstvom, da doživlja supernatural horror v zadnjem desetletju veledobrodošlo renesanso. Nadnaravni pojavi, če so želeli biti resnično učinkoviti, so od nekdaj v tem žanru igrali nadomestek duševne travme. Danes ni nič drugače, zahvaljujoč zamahu SJW pa se je spekter duševnih travm dodatno razprl. Občutek je, kot da smo odkrili novo barvo, ki je prej nismo nikoli videli. Spoiler warning in warning spoiler hkrati: Barbar je film o spolnem nasilju.
Če vas ta zadnji stavek odvrača, da bi si ga ogledali, prosim, nikar, film je odličen. Ampak ena scena se mi še posebej dopade. Gre za eno izmed bolj dovršenih izpeljav vrha dramskega trikotnika. Naš drugi glavni hudobec, AJ, se sredi podzemnega tunela sreča z našim prvim glavnim hudobcem, Frankom, medtem ko beži pred materjo, našim supernaravnim glavnim hudobcem. Vsi so hudobci v tem filmu, skratka, vsi, razen glavne junakinje, Tess, ki na koncu edina preživi, zahvaljujoč prav hudobcu materi, ki se jo odloči zaščititi pred usodnim padcem in Tess se ji zahvali tako, da jo ustreli v jebeno glavo.
Ampak nazaj k vrhuncu filma. Frank se odloči AJ-ju pokazati, kaj je počel v svojih rosnejših letih, beri: Snemal je rape pornjake (kot se je to pač počelo v dobrih, starih, Reaganovih časih). AJ, obtoženi spolni nadlegovalec, se čustveno zruši in kot najbolj kapitalni debil v solzah vpraša: »Kaj je narobe s tabo?« Gre za, za moj okus, enega izmed najbolj učinkovitih prikazov nevarnosti poveličevanja spektaklov v družbi. Konkretneje: Prikazov nevarnosti posledice spektakulariziranja, kjer kot družba ne moremo dovolj hitro in jasno razumeti lastnih dejanj, ker smo si zgradili podobo, da je vse, kar je etično spornega na tem svetu, možno opaziti v trenu oka in popolnoma brez truda. Spolno nasilje je reducirano na agresivno posilstvo, rasizem na sužnjelastništvo, genocid na plinske celice. Izgubimo pa pregled nad koraki, ki vodijo k tem ekstremnim primerom. Resno, poglejte si Barbara, ful je kul.
2. KILLER KLOWNS FROM OUTER SPACE (1988)
Na tej točki se moram Driskyju javno opravičiti, da sem predlagal ta film za enega od naših večerov. Pa da smo si na jasnem: Če ste se spravili gledati film z naslovom Morilski klovni iz vesolja in ste pričakovali vrhunec sedme umetnosti, potem je nekaj narobe na vašem koncu. Ne pravim, da sem pričakoval mojstrovino, predolgo se že rokujem s kultnimi klasikami grozljivega žanra, ampak tako frustrirajočega produkta pa že lep čas nisem gledal. Po eni strani se izpelje 10/10, po drugi pogrne na celi črti.
Klovni imajo vse nastavke za super gledljivo bedarijo. Za tiste momente, ko ne želite razmišljati, ampak samo uživati v konglomeratu odbitih idej, poluspešnih posebnih učinkih in nesmiselni zgodbi. Včasih si pogledal Morilske klovne iz vesolja, danes si zavrtiš pa Marvelov film, saj se ni dosti spremenilo. Ustvarjalci klovnov so po receptu zložili vse sestavine na mizo, zvagali mere, si spisali vrstni red, potem pa nekako uspeli zajebati mineštro. Posebne vrste talent vzame cirkuški šotor z vesoljske ladje, bazuke, ki streljajo kokice, oživele pse iz balonov, človeške kokone iz sladkorne pene, klovne, ki udarijo tako močno, da žrtvam odbijejo glavo s telesa ter jasno opredeljen lokalni plac za skupinski seks v avtih (pari seksajo vsak v svojem avtu, ne da vsi povprek seksajo in se selijo od avta do avta, saj razumete) in iz vsega tega naredi slabo tempiran, nežgečkljiv in industrijsko montiran meh. Škoda.
Imajo pa Klovni tisto, kar potrebuje vsaka sajfaj grozljiva komedija: Ekipo, ki se ne jemlje preveč resno. In nihče ne pooseblja tega antirealizma bolj od Johna Vernona v vlogi šefa policijske postaje, Curtisa Mooneya: »Well it’s going to take a hell of a lot more than a lame prank like this to get Curtis Mooney to throw in his badge, so fuck you! Over.« Lik je komična verzija vsega, kar očitamo policiji: Je prepotenten, misli, da si lahko izmišljuje pravila, sovraži mladino, kaznuje petične prekrške s pretiranimi kaznimi, medtem ko se je sam pripravljen hedonistično prepuščati korupciji in ko končno nastopi priložnost, da se izkaže kot zaščitnik svojega mesta, nevarnosti ne jemlje resno. Klovni so prišli iz vesolja. So neracionalni, njihova motivacija ni jasno opredeljena, so tako rekoč sila narave. Kot izbruh vulkana, na katerega nimamo vpliva. Mooney je družbeni problem. On bi lahko bil pozitivni lik, a noče in mu ni treba biti. To je tisto, kar vse prave grozljivke nosijo v svojem srcu. Prave pošasti se ne skrivajo pod posteljo, prave pošasti so na policiji. Ne, okej, pardon, želel sem reči, da smo prave pošasti v resnici ljudje sami. Ne me zatožit kapsom, prosim. In vsa ta politika v ozadju Mooneyevega lika niti malo ne zmoti užitka ob gledanju izključno zaradi top performensa Johna Vernona. Čast in slava mu.
1. US (2019)
O filmu Mi bi lahko govoril ure in ure (verjemite mi, več kot eno osebo sem že pripeljal do zehanja na žurki v svojem zanosu). Gre za čudovit izdelek, ki si ga dolgujete pogledati, če se imate za somelierja grozljivk (prevod Mi je nepopoln, Us je prav tako igra besed na Združene države, United States). Režija, igra, scenarij, zgodba, poanta, domišljija, vse je na najvišjem nivoju. Neke noči se v mestu pojavijo dvojniki prav vsakega prebivalca, ki se odločijo pospraviti lastne doppelgängerje in prevzeti njihove vloge v novi realnosti. Preprosta zasnova, ki se odigra na povsem zasebnem nivoju ene družine, da gledalci scela navijamo za njihovo preživetje, četudi s tem neopazno poglabljamo razkorak z njihovimi would-be nadomestki.
Kar izstopa v Mi, je težavnost kakovostno izvedenega plot-twista. Štorijalni obrati so po pravilu cringe poskusi scenaristov/režiserjev, da pokažejo svetu, kako zelo brihtni so. Na trenutke se zdi, da smo do leta 2024 videli že vse obrate v knjigi obratov, ki jo je napisal kralj obratov, a resnica je, da nikoli ni bilo drugače; redkim (obratnikom, heh) je uspelo, zato jih pa tudi tako zelo čislamo. V Mi je Jordanu Peelu uspelo izpeljati zgodbovni obrat, ob katerem bi se bolj zagnani režiser prekomerno navdušil nad idejo, da osvetli film z druge perspektive, Peele pa ga lagano obide kot zgolj še eno dejstvo pripovedi.
O čem govorim? Dvojnica glavne junakinje Addy je v resnici Addy, Addy pa je njena dvojnica iz podzemlja. Peele tega ne predstavi kot šokantno razodetje. To je zgolj mimobežni komentar sveta. Naša rojstva ne narekujejo naših vedenjskih vzorcev. Narekuje jih naše okolje. V vsakem zlobcu se skriva neizkoriščen potencial genija, ki bi lahko živel v okvirih normalnega življenja, če ne bi bilo normalno življenje rezervirano za privilegirane. Vsak od nas ima svojega dvojnika, ki v tem trenutku lomi hrbet med izvajanjem nekega nujnega opravila, kar bo šlo povsem mimo radarjev bleščečih lučk moderne družbe. Družbe, v kateri brbota potlačena groza izkoriščanja nevidnih ljudi, ki bodo nekega dne prišli na površje, da bi zavzeli pravično mesto na svetu. Družbeni problem naslovljen pravilno. Klanjam se, Jordan Peele, in hvala.
