Tiste dni pa so bili zaskrbljeni, ker Zaratustre niso videli. In iskali so ga po hribih, da bi ga našli, a so slišali le njegovo smrčanje. Šele po dolgem dnevu iskanja so ga našli v njegovi jami, kjer je zaspal pred ekranom svojega prenosnika.
Več silnih mož je stresalo Zaratustro, a ga ni moglo zbuditi. Nato so prinesli vodo in ga polivali z njo; a tudi to ni pomagalo. Končno so pogledali na prenosnik spečega in videli, da je gledal Netflixovo Krono (2016–). In ko so se začeli spontano pogovarjati, kako izjemni so igralci in režija v tej drami, je Zaratustra besno planil pokonci.
»Odnesite me v dolino, kajti spregovoriti moram,« je velel možem. Omotičnega so ga odnesli med ljudi, da bi jih nagovoril.
Ko je sedel pred množico, si je Zaratustra dolgo mel oči, da bi se mu navadile svetlobe, potem pa končno spregovoril:
»Dragi moji,« je začel, in ljudje so se nagnili naprej, da bi slišali.
»Netflixova Krona je dolgčas. Prej kot se bomo sprijaznili s tem, bolje bo.«
Ljudje so osupnili, kajti Krona je bila kritiško priznana in nagrajena serija. Poleg tega niso bili vajeni, da jim Zaratustra govori tako naravnost.
»Krona ni drama, temveč odsotnost drame,« je zarobantil Zaratustra, »mi lahko pokažete TV-serijo, ki bi se tako uspešno izogibala kakršnemu koli razvijanju likov ali odnosov med njimi? Kaj serializirani drami sploh še ostane, če ji to vzamemo?«
Poslušalci so sklonili glavo in se skušali spomniti odgovora na izziv, a na misel jim ni prišlo nič.
»Krona bi lahko bila dokumentarni film,« je nadaljeval modrec, »a le pod pogojem, da dogodkov ne prikazuje z vidika kraljice, ki je najbolj pasivna in nepomembna oseba v zgodbi. Dolgčas, skratka.«
Ljudje so ob tem zmajevali z glavo, saj jim je bila igralka v seriji všeč in so iz nekega neznanega razloga iskreno obžalovali smrt resnične kraljice.
»Krona bi lahko bila osebni portret,« je nato rekel Zaratustra, in ljudje so dvignili obrvi v upanju, »a bi za to moral kraljico priznati kot kompleksen, večdimenzionalen lik. Namesto tega smo dobili vodilno vlogo, ki se čudi čudnemu, veseli veselega, ob žalostnih zadevah pa se brezplodno sekira. Dolgčas, skratka.«
Množica je postala nepotrpežljiva in je proti Zaratustri uperila nekaj besnih krikov, da sta casting in kostumografija v seriji brez primere.
»Krona bi lahko bila tragedija,« je čez njih zavpil Zaratustra, »saj se kraljica na odgovorni položaj res ni povzpela po svoji krivdi. Ampak je hkrati brezgrešna, brezmadežna in nedolžna kot devica. In ker ne greši, se ji tudi nič slabega ne zgodi. Dolgčas, skratka.«
Preprosti ljudje so ob tem povsem pobesneli. Možje so vstajali v protestu, žene pa so si zakrivale obraze in mašile ušesa svojim otrokom.
»Edini funkcionalni format za to dramo,« je zarobantil Zaratustra, ko so se stegnili po njem, »je drama absurda. Prilično eksistencialistična je, ker ljudje v njej večino časa ne vedo, kaj morajo početi. Prilično absurdna je, ker se liki večino časa ubadajo z banalnostmi in se pogovarjajo le o najbolj očitnem.«
Možje, ki so želeli ob tem pretepsti preroka, so za trenutek obstali, saj jih je zmedla nenadna pohvala. Modri Zaratustra pa je zvito izkoristil premor, da se jim je izvil iz rok in hitro stopil na vrh skale.
»A tudi za dramo absurda je 5 sezon veliko preveč. Dolgčas, skratka.«
In ljudje so se pognali za Zaratustro, da bi polomili njegove ude in prenosnik, a jo je mož hitro popihal nazaj v svoje luknje, da bi pogledal najnovejšo sezono Bob’s Burgers (2011–), ob kateri je umiral od smeha.
