ZGODBOVINA JEZDECEV. ŠESTO POGLAVJE

Velemojstrica Simonca je zbrala najmlajše Baalovčke za lekcijo: »Danes boste učili vi.« Posedla jih je v polkrog in pred njih v sredino postavila pult, za katerim je stala tako, da jim je kazala hrbet. Poveznila si je čarovniški klobuk, jim še zadnjič pomežiknila in k pultu poklicala najbistrejšega maturanta.

Na pult je pred maturanta postavila tri skodelice in eno žogico: »Odigrala bova tri partije. Če želiš opraviti izpit, moraš vsaj enkrat pravilno povedati, pod katero skodelico se skriva žogica. Si pripravljen?«

»Sem.«

»Otroci, ste pripravljeni?«

»Jaaaa!«

Kar je velemojstrica zamolčala pred mladim maturantom, je bilo dejstvo, da so imele vse tri skodelice na hrbtni strani luknjo, kar pa seveda ni ušlo otrokom, ki so se ves čas naglas smejali.

Prva skodelica v desno, tretja v levo mimo druge. Druga na levo mimo prve, prva je zdaj tretja mimo druge na drugo, tretja mimo prve, zdaj druge, druga nazaj na svoje mesto, tretja spet nazaj.

Maturant je spremljal počasno gibanje skodelic in si mislil: »Tri poizkuse imam, prvič odigrava na poštene karte. Brezpogojno ji zaupam, ne bi me želela prelisičiti.«

Ko je velemojstrica opravila z zadnjo potezo, je z roko segla skozi luknjo po žogico in jo prestavila iz druge v tretjo skodelico.

»Otroci, povejte mi, prosim, v katero skodelico bo pogledal naš maturant, če želi najti žogico?«

»V treeetjo!«

Velemojstrica je pogledala maturanta: »Odločitev je tvoja.«

Mladi maturant je nejeverno izmenjeval pogled. Mojstrico, nato otroke, nato skodelice, nato mojstrico, nato otroke, nato skodelice. »Druga!« je naposled dejal.

Velemojstrica je dvignila tretjo skodelico: »Žal mi je, pravi odgovor je tretja. Nič ne de, še dva poskusa.« Mali Baalovčki so se kakopak še naprej krohotali, velemojstrica pa je velela: »Tokrat poskusi slediti žogici s prstom. Si pripravljen?«

»Sem.«

»Otroci, ste pripravljeni?«

»Jaaaa!«

Prva skodelica v desno, druga dvakrat v desno, tretja v levo. Druga mimo prve v levo, tretja nazaj na svoje mesto. Prva mimo druge, zdaj druga mimo prve, tretja mimo obeh in končno prva za eno polje v levo.

Maturant je spremljal počasno gibanje skodelic, tokrat ne le z očmi, temveč tudi s kazalcem in si mislil: »Brez nervoze, še dva poizkusa imam. Prvič je moral biti trik, toda tokrat sem prepričan, da s prstom kažem prav. Ne zaupam ji več popolnoma, toda ne razumem, zakaj bi me želela prelisičiti.«

Ko je velemojstrica opravila z zadnjo potezo, je z roko segla skozi luknjo po žogico in jo prestavila iz druge v tretjo skodelico.

»Otroci, povejte mi, prosim, v katero skodelico bo pogledal naš maturant, če želi najti žogico?«

»V treeeetjo!«

Velemojstrica je pogledala maturanta z uperjenim tresočim prstom v drugo skodelico: »Odločitev je tvoja.«

Mladi maturant je nejeverno izmenjeval pogled. Mojstrico, nato otroke, nato skodelice, nato mojstrico, nato otroke, nato skodelice. »Druga!« je naposled dejal.

Velemojstrica je dvignila tretjo skodelico: »Žal mi je, pravi odgovor je tretja. Nič ne de, še en poskus.« Mali Baalovčki so se kakopak še naprej krohotali, velemojstrica pa je velela: »Tokrat poskusiva z zasukanimi skodelicami. Si pripravljen?«

In maturantu se je narisal nasmeh na ustnice takoj, ko je velemojstrica zasukala skodelice in razkrila trik: »Sem.«

»Otroci, ste pripravljeni?«

»Jaaaa!«

Druga skodelica v desno, prva v desno dvakrat, tretja zdaj v desno, da postane druga, prva nazaj v levo. Obe skrajni skodelici izvedeta rošado, srednja gre v levo, leva v desno, desna postane druga in prva zaključi na tretjem mestu.

Ko je velemojstrica opravila z zadnjo potezo, je z roko sugerirala premik, podoben prejšnjima dvema.

»Otroci, povejte mi, prosim, v katero skodelico bo pogledal naš maturant, če želi najti žogico?«

»V treeeetjo!«

Velemojstrica je pogledala maturanta: »Odločitev je tvoja.«

Mladi maturant ni okleval. Dvignil je drugo skodelico in srečno naznanil: »Končno sem jo našel! Tu je!«

Mali Baalovčki so bili očarani nad čarovnijo, ki jih je prevarala in se smejali še naprej, ne meneč se za svojo pomoto.

Velemojstrica je pomežiknila: »Čestitam, opravil si izpit. Lekcijo nosi s seboj do konca življenja: Obkroženi smo z ljudmi, ki so ostali na kognitivni ravni otrok. Ne morejo razumeti, da nekdo razmišlja drugače, kot razmišljajo sami. Ne morejo razumeti, da razpolagajo z informacijami, ki jih drugi nimajo in ne zdi se jim prav, če se ne podrediš njihovemu mnenju. Zasmehujejo te, ker ne morejo razumeti drugačnosti. Še več, tudi ko jim s prstom kažeš lastno logiko, lastno znanje, ko igraš z odprtimi kartami, ko se razgališ pred njimi, jim je to smešno, ker se jim zdi preprosto narobe, da razmišljaš drugače. Še več, tudi če si ti tisti, ki ima prav, se ti bodo še vedno posmehovali, te še vedno prepričevali v nasprotno, ti dajali vedeti, da si sam. In ko se bo izkazalo, da nimajo prav, se bodo režali še naprej, ker jim nikoli ni bilo zares mar za resnico, šlo jim je za lastno zabavo. Za to, da ostaneš drugačen. Za to, da jim ne boš nikoli enak. Za status quo. Za to, da se jim ni treba premakniti z obstoječega mesta, se prilagoditi novim okoliščinam. Zdaj veš, kaj je pozicija političnega konservativca. Lekcijo nosi s seboj do konca življenja.«

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.