A imate tudi vi v lajfu par izrekov, mogoče pregovor, globoko misel prominentnega misleca, ki je enostavno ne štekate? No, jaz jih definitivno imam. Iz leta v leto jim vsake toliko časa namenim več kot par sekund, z dobrimi nameni, da jih tokrat pa zares in do kraja doumem ter, bogklonej, luč njihovega sporočila uspem integrirati v ropotarnico svojega življenja. A ne glede na to, iz koliko strani jih osvetlim, na njihovih pregladkih ploskvah zdrsnem v temno, hladno brezno popolnega poraza in pozabe.
Vprašanje je seveda na mestu: Zakaj bi se moderni človek, zaposlen in okupiran s tisočimi veliko bolj pomembnimi rečmi, s tem sploh ukvarjal? Zakaj zares, ko pa imamo četdžipiti, ki nas odreši muk oblikovanja lastnih zaključkov? Zakaj bi se ukvarjal z balastnimi mislimi, ki so, roko na srce, najverjetneje perfektna antiteza profitabilne naložbe časa in energije? In če se že, je njihov doprinos zgolj en ‘Aja!,’ pospremljen z bebavim nasmeškom, ki straši mimoidoče, medtem ko srkam čaj. Nobene slave, nobenega denarja, nobenih lajkov in ogledov. Kvečjemu prepoved približevanja in nek, resda sladek, a povsem privaten občutek védenja, ki ga bom mogoče lahko nekoč v navdušenju kozmične ironije delil s kakim brezdomcem na železniški, random tujcem na Metelkovi ali pa bom zavijal z očmi, ko bo isto tezo z nekim velikanom človeške družbe na svojem podkastu povsem legitimno debatiral Joe Rogan ali Klemen Selakovič. Take so, ja, te balastne misli.
Osebno se trenutno lahko spomnim treh takih mentalnih hišnih rastlin, ki občasno doživijo blagoslov sveže vode, večinoma pa vegetirajo na robu propada.
- Izjema potrjuje pravilo.
- Ne mešaj hrušk in jabolk.
- Od viška glava ne boli.
Prve ne štekam sploh. Neogibno zaznavam, da moj um konstantno poplesuje okoli razumevanja, a je to ples ob robu bazena. Um se ponavadi potem raje ali poči na ležalnik ali pa zdrsne v vodo, polno osvežitve, ki jo lahko prinese le opustitev intelektualnih naporov. A za hip! Za tisti vmesni čas med lezenjem iz vode, kapljanjem po ploščicah, brisanjem z brisačo ter odpiranjem nove piksne se spraševanje še vedno prikrade. Če obstaja pravilo, zakaj bi ga izjema potrjevala? A ni bolj smiseln zaključek, da pravilo nima smisla? A izjema ne pokaže ravno tega, da pravilo sploh ni pravilo? Kako pravilno je potem sploh to pravilo, če potrebuje izjemo, da ga potrdi? Mislim, koj kurac? A rakavi bolniki potrebujejo izjemo čudežnih ozdravljenj, da se jim potrdi smiselnost operacij, tablet in kemoterapije? A ni bolj smiselno, da bi izjema pomenila možnost novega pravila? Ne vem, weird mi je to. Um pojača radio, na katerem se vrti Stop Making Sense.
Druga scena so te hruške in jabolka. Ta mi je pravzaprav še najbolj bizarna, ker – halo? Smoothie, anyone? Sadni sok, anyone? Pizda, jabolčni sok z ono rahlo granulasto teksturo hrušk – njom! Meni se to izjemno dobro meša. A je to po možnosti pregovor iz časov, ko smo še vse hranili v gajbah in kevdrih? Mogoče so gnijoče hruške prej zjebale zdrava jabolka oziroma obratno? Ali je bila enostavno fora ta, da, ko si si zaželel midnight snack, nisi rabil prižigati in kuriti dragih sveč? Točno si vedel, kje so jabka, kje hruške in si tako lahko na slepo vzel, kar ti je zapasalo? Potemtakem bi jih bilo seveda pametno imeti ločene. Saj, zakaj bi jih sploh mešal to begin with, ampak, lej, se zgodi, a ne. Da pa vzpostaviš glede tega jasno pravilo? Ne vem …
Tretja je pa potem ta z viškom. Koliko stvari rečemo vsakodnevno, ki so totalno blesave? Pa sploh ne rabijo ne vem kakšnega raziskovalnega uma, da implodirajo pod težo lastne gluposti. Od viška glava ne boli! Ajde, saj te res glava po prekrokani noči boli zaradi dehidriranosti in nenadomeščenih elektrolitov. Kaj pa pretiran hrup? Buljenje v ekran? Binge glavobol je absolutno a thing. Druženje z bedaki, ideologi, ožjo familijo ali Flat Eartherji? A vas od računa za tedensko špežo in bencin ne skeli vsaj malo? Če ne drugega, lahko zase potrdim, da imam čisto preveč robe, ki bi se je rad znebil, pa me boli glava, ker bi jo rad kreativno transformiral, upcyclal ali pa ji našel dober dom, namesto da bi enostavno poklical Janeza Mezeta, naložil vso šaro na njegovo traktorsko prikolico pa naj gre vse na fakn deponijo, katere obstoj pa je spet glavobolno poglavje zase.
Ob vsem tem balastu ni čudno, da mi je glavo težko nositi na ramenih, ko pa se šibi pod težo teh neobranih veleumnih sadežev. Težko jo obračam, držim nad vodo ali pa imam na pravem mestu. Čim prej moram do varnega pristana kakega terapevta, da vso to svinjarijo varno in nadzorovano izpustim na za to določenem in predpisanem mestu.