Arhivi Kategorije: Kolumne in eseji

VIPASSANA 3. PISMO, ZAHVALA, MOLITEV

Cenjeni gospod Gautama!

Ste že vedel, da vam bom pisal? Bi kar pričakoval, glede na to, da ste Buddha. Naj se vam vendar predstavim – vsaj tako, kot se doživljam sam. Moj privzeti oklic je Neko Zveneče Ime. Izbral sem si ga po podobnem principu, kot ste sami dosegli svoje stanje permanentnega Uvida. Nekaj časa sem gruntal, preizkušal, potem pa se je v čarobnem trenutku pojavilo pred meno, in vedel sem, da je to to. Predstavlja nekaj nedoločenega, a če kdo le malo pomisli, mu je takoj jasno, zakaj se gre. He, ne vem sicer, zakaj vam to sploh razlagam. Mogoče zato, ker me še nihče ni o tem nič vprašal pa bi se rad nekomu zaupal. Ne glede na to, kako trivialno in brezpredmetno je v kontrastu s širšo sliko celotnega stvarstva, je meni osebno pomembno. Navsezadnje, če se kamenčki v mozaiku ne počutijo vredno le kaka slika bo potem to? Preberi več VIPASSANA 3. PISMO, ZAHVALA, MOLITEV

O JOŠKU JORASU, DRUGIČ

Brovarišice in brovariši,

medspletna situacija se zaostruje, jaz pa nadaljujem tole Rosomahovo objavo tukajle.

Zato ker je o mejah posebej pomembno govoriti. Tako danes kot jutri kot v časih naših dedkov in babic najbrž tudi, ampak kdo bi vedel, če je to zadnje res. Mene ni bilo, da bi se lahko prepričal, oni imajo pa od vsega hudega skozi desetletja (pa od komunistične propagande še povrh) tako distorzirano predstavo o zgodovini, da jih je bolje ne spraševat. Lahko bi rekli, da je med nami in tistim časom neprekoračljiva meja (1), medtem ko oni ves čas prehajajo z ene strani na drugo, da meje sploh ne vidijo (2). In oboje je enakovredno grozljiv pojav. Preberi več O JOŠKU JORASU, DRUGIČ

ŽIVLJENJE PO TRIDESETEM ALI KAKO ME DRUŽBA POSILJUJE Z ODRASLOSTJO

Letos je magično leto. 2018. Znamenita prelomnica, ko sem se poslovila od dvajsetke na papirju in zakorakala v novo desetletje. Patetično, seveda, brez kakršnega konkretnega keša za veliko fešto, ki se mi je niti ni dalo organizirati; in brez fanfar sem preživela prav super dan, ki mi ga je polepšala draga prijateljica z balonom v obliki samoroga. Lahko sploh dobim kaj boljšega? Mislim, da so bili prijatelji, ki me dobro poznajo, zelo uvidevni do mene in mi kupili sama lepa darila za mojo deset-(ja, 10)-letno dušo. Jaz se namreč tako – z vsemi štirimi – upiram odraslemu lajfu, ker je naporno in kaotično in dolgočasno. Preberi več ŽIVLJENJE PO TRIDESETEM ALI KAKO ME DRUŽBA POSILJUJE Z ODRASLOSTJO

KORISTNE UZDE ALANA FORDA

Spomnim se, da sem kot mulc listal Alana Forda (1969) in si pri tem zastavil čisto očitno vprašanje, na katerega se nikakor nisem mogel spomniti odgovora: po katerem ključu je izbran naslovni lik? Šele kasneje sem spoznal, da je ta ista dilema zmedla tudi mnoge druge navdušence nad to staro klasiko. Docela nerazumno je namreč, da v stripu z najmanj petdesetimi zanimivimi, grotesknimi, bizarnimi liki najdeš enega in edinega, ki nima niti malo duše, humorja ali vsaj zdravega cinizma – nato pa po njem poimenuješ cel jeben kozmos. Preberi več KORISTNE UZDE ALANA FORDA

JOŠKO JORAS, ZADNJI FILOZOF

Brovarišice in brovariši.

Medspletna situacija … obstaja?

Danes dajmo na hitro eno reči o tem, kaj »je.« Ne po heideggrovsko, čeprav je njegova hiša prekrasna in na njenem postavju je mnogo tehničnega; niti ne po eleatsko, na žalost je parmezan te dni bolj popularen od Parmenida; niti ne po Haristotelesovo metafizićki, kot prvo filozofijo, ki češ da nam pove nekaj o naravi vsega. Ali pa vse o naravi, odvisno od tega ali ste naročeni na Lady. In evoga, hotel sem biti preveč imeniten in začel naštevati različne primere mislecev iz preteklosti pa tako popolnoma razdrl impakt uvoda. No, skratka, želel sem začeti s tem, da bomo malo po svoje načeli prosti premislek o tem, kako sploh lahko govorimo, da nekaj »je.« Ali obstaja dno, ki ga bo sidro zadelo, kadar uničeni in razdrti iščemo zavetje pred neizprosnim viharjem obstajanja? Preberi več JOŠKO JORAS, ZADNJI FILOZOF