Brovarišice in Brovariši. Dolgo nismo bdeli skupaj.
Medtem se je mednarodna situacija zelo močno zaostrila.
Ob vseprisotnih grožnjah z vedno večih smeri neba se beseda ‘avtonomija’ danes prodaja bolje kot vstopnice za Laibach. Imamo avtonomne sisteme, avtonomna vozila, avtonomne drone, inteligentne agente in, če gre verjeti oglasom, avtonomne sesalce, ki se sami odločijo, kdaj bodo napadli vašega šitcuja. Kot dežurni akademski rosomah, ki je poslan, da komplicira preproste stvari, se ob tem seveda moram ustaviti. Kaj za vraga ta beseda sploh pomeni? In predvsem: S kakšno pravico jo lepimo na kose silicija in plastike, ko pa še sami nismo povsem prepričani, ali smo kot biološki organizmi resnično ‘avtonomni’ ali pa nas zgolj vozi nezaveden koktajl travm in nevrotransmiterjev? Če kdo od bralcev vodi bar, naj prosim naredi en tak koktejl in ga imenuje Avtonomnovec. Pridem spit.
Spomnite se trenutka, ko ste prvič v živo videli avtonomni avto, kako sam od sebe obrne volan na križišču. Če smo povsem iskreni, je bil občutek srhljivo tominjerryjevski. To ni le tehnološki napredek; to je tisti klasični, nefiltrirani duh v stroju – ne Ghost in the Shell (1995), niti Poletje v školjki (1985), čeravno oba dobra kinematografska štiklca. Stroj v tistem trenutku prečka sveto mejo naravnega. Kar naenkrat ga obsede neka čudna agensnost. Ne vidimo več zgolj mehanizma, vidimo prisotnost. Nekaj je ‘za volanom,’ pa čeprav tam sedi le zrak in nekaj milijonov vrstic kode.
Tu pa nastopi tista čudovita, paradoksalna ironija, po kateri humanisti tako radi koračimo. Koncept avtonomije pri strojih namreč hkrati uveljavlja in povsem transcendira idejo avtomatizacije. Ko neka entiteta začenja razprostirati svoj lastni kavzalni svetlobni stožec in se stvari odvijajo ‘same od sebe,’ to implicira prisotnost subjekta. Nekaj, kar naj bi bilo rezervirano izključno za nas, vzvišena čuteča bitja. Ampak, kavelj!! Mar ni sam ontološki pogoj stroja ta, da pač sledi navodilom? Kako je lahko entiteta, ki je dobesedno zgrajena na tem, da izpolnjuje inštrukcije svojega stvaritelja, sploh obravnavana kot avtonomna?
Kar nas pripelje do pravega, rahlo anksioznega razodetja. Morda tisto, kar nas pri opazovanju avtonomnih sistemov tako zelo prestraši, sploh ni spoznanje, da stroji postajajo vse bolj podobni nam. Morda je grozljiva resnica natanko obratna: Da smo ljudje v svojem bistvu presneto podobni strojem. Naša tako imenovana ‘avtonomija’ in opevana svobodna volja morda nista nič drugega kot to, da naš operacijski sistem pač dopušča variabilen vpliv na naš lasten nabor navodil. Po domače, malo več si lahko izmišljujemo od sesalca. Smo zgolj biološki droni z malce večjim ‘bufferjem’ za napake.
Ali pa, še jakše, stroji v resnici ne odsevajo naše narave, ampak so le naša najnovejša, najboljša intelektualna bergla. Tako kot je bil v 17. stoletju ultimativni okvir za razumevanje Biti urni mehanizem (vse je ura, celo vesolje!) in kot je bila v 19. stoletju to parna mašina (vse je pritisk in termodinamika!), je danes to umetna inteligenca. Morda stroji niso razkrinkali naše inherentne mehanskosti … morda so zgolj trenutno edini jezik, s katerim sploh še znamo razmišljati o lastni subjektivnosti.
Kar je, roko na srce, še vedno precej depresivna misel. Ampak Brovariši in Brovarišice, moj avtonomni sesalec vsaj natančno ve, kje mu je mesto. Jaz pa grem medtem preverit, če so moja današnja stališča moj lasten produkt, ali zgolj rezultat ĐPT algoritma za generiranje prekrasnih besedil.