POTOPIS. ŠČEMENJE V GRLU

se nadaljuje

Osamljenost je hecna stvar. Ne vem, ali se je človek ravno zaveda; vsaj v vsej svoji veličini se je ne more. Slej ko prej si posameznik ustvari alternativne svetove in osebnosti. Zapreš se v sobo in nato se odpre nov svet, ko spustiš še rolete za več kot 24 ur postane sploh zanimivo. Tega sem se občasno naučil v tujini, verjetno bi bilo pa isto, če bi se preselil v drugo slovensko regijo. Nikogar ne poznaš, vsem si neznanec, vsi te gledajo malo čudno. Postelja je čudna, za ogledalom se že na splošno ne počutim domače ali vsaj prijetno, tako da mi je vedno kopalnica s svojo tujskostjo še najbolj pristna, ena redkih konstant pri selitvah. Mogoče pa zato potrebo številko dve opravljam vedno tako dolgo. A ta interpretacija se z analizo nečaka podre, mogoče je to zgolj moška zadeva, seveda si pa ne želim v tem besedilu vstopati v debate spola in priučenega. Ne vem, res ne vem. Samo razmišljam in imam ob tem slabo vest, kamor koli se že obrnem, naj bodo to liberali, konservativci, cerkvenarji ali pa njuejdžerji.

Mislim, človek se seli, čeprav ne ve, točno zakaj. Ali pa vsaj jaz ne. Se mi zdi, da me je v to potegnila kriza. Tisti, ki se je ne spomnijo več, merim na finančno, na tisto, ki bo verjetno spet kmalu ponovno aktualna. Nato nas bodo nategovali z izjavami za boljši jutri. Pa saj ne gre drugače, verjetno res ne. Vsi delamo za boljši jutri. Vsi prednamci so delali za naš boljši jutri. Kaj pa naj. Kaj pa boš? Tudi zdaj se pazimo za boljši jutri. Še zapravljamo za boljši jutri, že dolgo nisem kupil produkta, ki ne bi imel vsaj oznake A++. En plus sem si lahko še odpustil kot nekakšna polpizda. Nekje vmes. To deluje se mi zdi.

Sicer pa vse za boljši jutri.

No, nato so začeli po medijih razpredati, da delamo v tujini, ker nismo dovolj za naše, za Slovenijo. Pa sem obrnil ploščo, da si želim spoznati nove kulture in da nabiram izkušnje, da je dobro za CV, da v tem uživam, da rad spoznavam nove ljudi, da se ne vidim dvajset let v isti službi, na istem oddelku, v isti zgradbi … In vse to je res. Nič pa ne drži tako kot Neostik. Vse skupaj so zgolj predpripravljeni odgovori na predpripravljen vprašalnik. Ugotovil sem, da si lahko prodam skoraj čisto vse. Če ne res vsega. Kaj pa jaz v resnici vem. Meni je bila še skoraj vsaka ženska v resnici malo všeč. Še skoraj vsaka, ki sem ji bil všeč, je bila na koncu všeč še meni. Najslabše je bilo, če sem se jaz prvi zaljubil. Zato se opravičujem vsem svojim bivšim, ker niste bile moje prva izbira. Ne, še vsakič, ko sem se zaljubil, sem zajebal. Moje izbranke želijo in bi morale biti fatalne že na začetku, a nekako ne gre. So fatalne, zaradi vsake bi se obesil, samo prej sem se, jebi ga, hotel obesiti zaradi kakšne druge. Ko sem stvar premislil, si jo razložil, pretehtal, je šlo vedno lažje. Ko sem si razložil, da sem ji pa verjetno res všeč, da bejba ne laže, da to pa vendarle ni tako pogosto, sem premagal svojo skeptičnost in naredil korak naprej. Naprej proti njej. Nato sem se nalezel svojih in njenih misli, ki so slej ko prej postale najine, njenih rok in las, nato sem se zatrapal, kot se nisem še nikoli prej. Zatrapal sem v tisto, kar je bilo mogoče in ne v tisto, kar bi lahko bilo. In nato se nisem hotel več obesiti. Sicer hrepenim kar precej, cenim ga pa ne ravno, hrepenenja namreč. Čeprav ima za sabo precej romantičen koncept, me pa vse prevečkrat sili k obešanju. Se mi zdi, da je to bolj ženska zadeva, seveda merim na hrepenenje in ne obešanje, vsaj tu je statistika jasna. Prepričal sem se na primer tudi, da je ženska spolnost v glavi, tako mi je bilo lažje ob vseh svetskih jebatorjih. Čeprav tudi temu ne verjamem več najbolj. Ne vem. Kaj pa jaz vem.

Zato pa nisem fen čuječnosti, potem se preveč (tisto drugo kot latentno) zavedam svojih napak, moje dobre lastnosti pa tudi niso tako izven normalnega, da bi lahko pokrile samokritiko, ki jo vendarle premorem. In to je neke vrste strokovnost. Nisem še odgovoril hitreje, kot sem pripizdil svoje napake pogumnežu, ki me je vprašal, kaj pa mi ni všeč na sebi. To imam razdelano. Kaj pri sebi cenim, je že drugačen, vsaj zame filozofsko-socialno-psihološko-historični problem. Zato sem ob tem vprašanju vedno popizdil. Spet preveč informacij naenkrat, preveč misli, potem pa kolerični izpad. To je podobno dogodku, ko si radoživo partnerko obsodil varanja. Preprosto je popizdila, nekje med krivdo, užaljenostjo, pogumom in strahopetnostjo je bilo pač preveč informacij za normalen odziv. Itak se na koncu nisi nič zmenil, obstal si nekje med shizoidnostjo in mazohizmom. Mah, saj vse rajca. Kaj pa vem, no, v vse se me da prepričati, zakaj pa ne. Tudi odprta razmerja niso tako neumna in večna monogamna ljubezen mi tudi lepo zveni.

Ne verjamem pa v hude zarote. Mislim, da cerkev nima problema s tem, da je preveč modernistična, ne verjamem, da je drugi vatikanski koncil problem vseh novodobnih bolezni in sodomije, ki je bila izpričana že mnogo(krat) prej. Ne verjamem v te hude zarote tipa: »S cepivi nam hočejo spremeniti genetiko.« Ne, tega po vsej verjetnosti ni. V tem ni hudega denarja, vsaj hitrega ne. Skušajo pa biti vedno prvi – tako so še tisti najbolj always and ultra humanistični športniki posegli po nezdravem, po dopingu. Verjetno niso vsa cepiva dobra, valda, da niso, zato nikoli nisem bil za privatizacijo farmacije, zato sem vedno bil za močno državo z močnimi agencijami, ki bi ta cepiva preverjala. Hej, nimam se časa ukvarjati s tem. Bom iskrenejši, ne ljubi se mi, bom še iskrenejši, pojma nimam o tem. Kot disclaimer dodajam, da nisem komunist in da se mi kapitalizem zdi celo boljši sistem od le-prej-omenjenega. Želim si pa, da plačam magari 50 posta plus davkov od svoje plače, da plačam nekoga drugega dobro in mi on pove, tisti, ki je za to profi, ali je cepivo v redu ali ne. In v Sloveniji to ne bi bilo težko. Ne potrebujemo hude konkurence in ne hudo velike produkcije. Stestirajte 5 žajf in dajte 3 na polico, meni je dovolj, samo ne jebite me s tem, da se v kapitalizmu vsak sam odloča za najboljši produkt. Ne vem. Ne poznam oznak, ne poznam kemije, povoham lahko največ tri žajfe in potem ne vonjam več, pa imam velik nos. Ne vem, kaj delam v trgovini. Ne vem, katero meso je moralnega izvora. Vem pa, da je to kontradiktorna izjava. Ne vem, kdo testira na živalih, ne vem, kdo od proizvajalcev politično izkorišča svoj narod. Ne vem. Sram me je, da ne vem, izčrpan sem, ker se trudim kaj izvedeti in se moram ob tem ukvarjati še s pravoverniki, heretiki, praktiki in influenserji hkrati. Preveč je informacij. Jaz se kot strokovnjak za jezik težko odločim še za to, kam postaviti vejico. Zato ker vem, da bi jo moj(a) koleg(ic)a lingvist(ka), ki je prav tako strokovnjak kot jaz, če ne boljši, postavil drugam.

Samo pustite me pri miru. Dajte mi tri osnovna navodila, kot so umivanje rok, karantena ob visoki vročini in nošenje mask, ko je okoli mene gneča. Ne razlagajte mi cifer, ne opisujte mi odlokov, ne govorite o ciklih enega testa in tem, da lahko zaradi preobčutljivosti zaznavajo še stare mrtve viruse …

Korona je medicinski problem z moralno-etičnimi posledicami. To je filozofski problem, ki vpliva na družbo že danes. Končno je lahko filozofija konkretna in uporabna. To je še toliko bolj problem psihiatrije, saj karantena res ni preprosta stvar. Če se lahko obrnem nase, eni smo že tako sami in v tujini in stisk roke, objem ter občutek mehkih prsi ob srcu nas je včasih držal pokonci še kakšen mesec.

So pa to minorni problemi v mozaiku sveta. So pa to minorni komentarji, ki imajo v današnjem svetu socialnih omrežij čisto preveč moči. Naberi 10.000 občasnih komentarjev klasičnih osamljencev in boš imel stranko skeptikov, ki jim primanjkuje seksa. Naberi 100.000 komentarjev zlakanihpozornisti in boš dobil stranko psiho- in sociopatov. Ni vsako mnenje dobro, ni vsako gibanje, še tako številčno, pozitivno.

Tisti, ki veste več, samo zmenite se, imejte svoj konzilij in najdite vmesno pot. Ker vse, kar sem od kredibilnih ljudi slišal, drži. Dokler ne bom vsaj diplomiral, pa ne morem biti del vaših debat. Ne morem razumeti, razlagati in se ne strinjati. Lahko pa rečem, da pobi pa punce že vejo, kaj delajo. In prav rad bi rekel to. Samo zmenite se, potem pa ven z izjavo. Sicer to verjetno ni cilj današnje politične agende. Potem se ne da delati vsega drugega. Potem bi demokracija delovala. Potem bi oblasti še naprej gledali pod prste, tako pa jih zgolj razkužujemo in drug drugemu natikamo nagobčnike, ne mislim na maske, mask res ni težko nositi. Če bi se približno zmenili, tudi razni individualni idioti in zanikovalci in skeptiki ne bi prišli do prajmtajma. Mi smo jim dali smisel, oni so ga zgolj unovčili.

Ne vem. Ne razumem. Niti nočem več razumeti. Jaz bom priden. Obljubim! Jaz bom še naprej kot povprečen lingvist postavljal skeptične vejice. Jaz bom še naprej odrešilno oprezal za lepimi ženskami, a bom imel vsaj razumljiv in WHO-jevsko priznan izgovor, zakaj ne pristopim do njih. Zdaj sem lahko vsaj nevaren, vedno sem si želel postati bedboj, a to niti ni več tako zabavno. Pravzaprav se počutim ravno tako neumno kot prej in še v grlu me nekaj ščemi …

Se nadaljuje …

Gozdni Sadež

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.