Ponedeljek. Ura je 7:38. Sedim na vlaku Slovenskih železnic št. 314 za Beljak, ki bi moral odpeljati pred 12 minutami, a iz nepojasnjenih razlogov še vedno stoji na ljubljanski postaji. Nihče od sopotnikov ne ve, zakaj. Vsak, ki se je že kdaj z vlakom odpravil na dopust na drugi konec Evrope, ve, kako pomembna je sleherna minuta, saj prestopi običajno ne dovoljujejo niti cigaretne pavze, marveč ravno dovolj, da se prepričamo, na kateri peron moramo odslalomirati, da tam stoji pravi vlak in da pomotoma ne zaidemo na prvorazredni vagon. Preberi več NA POMOČ! SREDI LEEUWARDNA ME JE NAPADEL NACI. KAJ LAHKO NAREDIM?
Arhiv Značk: Nemčija
POSLEDNJI POTOPIS
… se nadaljuje …
Se zdi, da sem moral v teh epidemijskih letih, mislim, da smo že v množini, če realno ne, se pa vsaj čuti tako, rahlo odrasti. Da sem moral občasno odložiti svoj ego, v drugih primerih pa si ga šele zgraditi. Vsi poljubi so postali bolj tvegani in hkrati bolj zaželeni. Vsa druženja pa podrejena pomislekom, komu bi lahko škodil doma, v predavalnici, na pošti. Komu, ki toliko bolj potrebuje posteljo v bolnici, bi jo lahko zagodel zaradi lastne nepremišljenosti, lastne obžrtnosti po še več življenja, ko ga nekaterim v sapah zmanjkuje. Preberi več POSLEDNJI POTOPIS
POTOPIS. ŠNOPS
… se nadaljuje …
Lepo je biti doma po par mesecih. Čeprav občutek je precej drugačen. Redko se s kom dobim, kar se, imam pa slabo vest. Ali pa ne poslušam. Tako kot zdajle ne. Gledam ga in razmišljam o slinastih projektilih, ki letijo vame, in jih streljam nazaj.
Šnops. Preberi več POTOPIS. ŠNOPS
POTOPIS. ŠČEMENJE V GRLU
… se nadaljuje …
Osamljenost je hecna stvar. Ne vem, ali se je človek ravno zaveda; vsaj v vsej svoji veličini se je ne more. Slej ko prej si posameznik ustvari alternativne svetove in osebnosti. Zapreš se v sobo in nato se odpre nov svet, ko spustiš še rolete za več kot 24 ur postane sploh zanimivo. Tega sem se občasno naučil v tujini, verjetno bi bilo pa isto, če bi se preselil v drugo slovensko regijo. Nikogar ne poznaš, vsem si neznanec, vsi te gledajo malo čudno. Postelja je čudna, za ogledalom se že na splošno ne počutim domače ali vsaj prijetno, tako da mi je vedno kopalnica s svojo tujskostjo še najbolj pristna, ena redkih konstant pri selitvah. Mogoče pa zato potrebo številko dve opravljam vedno tako dolgo. A ta interpretacija se z analizo nečaka podre, mogoče je to zgolj moška zadeva, seveda si pa ne želim v tem besedilu vstopati v debate spola in priučenega. Ne vem, res ne vem. Samo razmišljam in imam ob tem slabo vest, kamor koli se že obrnem, naj bodo to liberali, konservativci, cerkvenarji ali pa njuejdžerji. Preberi več POTOPIS. ŠČEMENJE V GRLU
POTOPIS. SVET JE LITERARNI TRAK
… se nadaljuje …
V katerem valu smo? Zazdeva se, da mi je tale koronska kriza bolj pisana na kožo kot kaj drugega do zdaj.
Itak, zdaj trkam po, recimo, leseni mizi, da pa vseeno le res ne fašem česa, nekaj me boli grlo in nisem prepričan, ali bi se dal že v samokaranteno, ampak v takem stanju sem redno parkrat na leto. Niti nimam nekih znakov, čeprav mi kolegica Zofi sporoča, da so jo dali na test navkljub neravno tipičnim znakom. Najprej kovid in potem vsi drugi. Aids je že zdavnaj spušnil na sceni potencialnih permanentnih grozot, sledili bodo počasi še druge bolezni, boleznine in ekscesno obnašanje. Jutri bom na pregledu čisto samozavestno oddal svoje krvne izvide. Zdaj ne bodo tako zlovešči, zdaj bomo veseli, če mi pred vhodom ne namerijo temperature. Preberi več POTOPIS. SVET JE LITERARNI TRAK