Arhiv Značk: Nemčija

POTOPIS. SERVUS

se nadaljuje

Med pisanjem se ne sprašujem več, ali smo sredi novega vala epidemije, ali to sploh je epidemija in ni zgolj slučajno samo leto 2020 − konec sveta, ker smo spet zajebali in narobe zinterpretali majski koledar, ali je mogoče le to takozvani novi vsakdan, nova realnost, kot da prej pa nismo bili v resničnosti. In res se zdi, da boomerji rahlo uživajo v vsem skupaj, da jim je mogoče celo (seveda čisto podzavestna fora, krivi užitek) vse skupaj bolj domače. Svet se je končno spet umiril in na mejah so cariniki, ki te lahko drkajo na podlagi totalno nedoločenih predpisov. Avstrijci so imeli določeno, da moraš biti prepričljiv, ko jim obljubiš, da pa nisi bil drugje kot pri njih ali pa pri nas. Si morete misliti, kdo bo spet najbolj prepričljiv; mi nevajeni mej in mi, ki si v šoli še plonkcegelcev nismo upali zatlačiti za gate, sigurno ne. Nato boš pač poskusil naslednji dan, mogoče bo druga patrulja murije, mogoče pa medicinskemu tehniku crkne daljinski kinezerski termometer, mogoče pa bo zunaj tako vroče, da majstri-jagri ne bodo vedeli, ali so zmerili luft ali le fantomsko bolestno čelo. Preberi več POTOPIS. SERVUS

POTOPIS. NIČ VEČ NE BO, KOT JE BILO

se nadaljuje

Res ne maram, ko ljudje pravijo, da bo vse drugače. To, da smo preživeli dve svetovni vojni, verjetno ne šteje, da smo preživeli kugo, tudi ne, da so na nas padali kometi in nas je tresla zemlja, to pačnič ni. Zdaj je res konec, ni več zajebancije, zjebal nas bo (ne) čisto navadni virus. Pocepali bomo ko muhe, pobili bomo svojefamilije in zasedli vse intenzivne pojstle. Odpovedali se bomo vsemu. Dali bomo svoje telefone in jim zraven v roke porinili še kurce, ker jih ne bomo več rabli. Dnevno bomo pošiljali testerje in v WC-školjke nam bojo naštimali mikrolaboratorije. Vsi bodo vedeli, katere hiše se je bolje izogibati, obesili bomo rdeče luči, ki nas bodo opominjale na tiste − kužne. Ko bo minil prvi val, bomo čakali na drugega, ko bo drugi mimo, bomo čakali na cepivo, ko bo cepivo, bomo čakali, ali to sploh prime, ko bomo preboleli, bomo čakali,ali se ta prasica, imenovana virus,spet vrne. Ko se bo vrnil, ne bomo vrgli puške v koruzo, dali jim bom babice, da jih skrijejo pred nami, otroke, da se zmešajo, prekužijoin bodo lahko končno spet sedeli pri naši skupni mizi. Šihte bomo pustili, ker itak nimajo smisla, razen tistih najmanj plačanih, ki jih bomo podpirali z aplavzi in špilanjem na karto dolžnosti in časti. Bolje biti živ kot pa Človek. Bolje biti živ kot pa ljubiti. Naša maksima bo: »Bolje biti živ.« Bolje biti živ, a le če si tudi prej bil kaj vreden. Preberi več POTOPIS. NIČ VEČ NE BO, KOT JE BILO

POTOPIS. TKLE JE.

se nadaljuje

Tkle je, s pebi smo vzel stvarco resno, vsak petek jim naštelam e-šank. Na začetk se nam je zdel butast, na konc smo se ga nafukal še bl ko za tapravim. Lahko si v pižami, postla je zravn, vsak ma svojga sikspeka, zrolaš čikec, greš scat, kamera pa vedn s teb. Minibigbrother − sam za posvečene, itak. Takle v izi še zuni ne bi mogl bit. Sej sploh ni tk slab, debate pa glih tk plodne, še babe niso jezne, ko si pridno doma. Zunej bi se kozlarije začele po dveh urih, tkle pa po 20 minutah že brskaš po spominih in travme smešne za poscat so hitro na tipkovnici pod malo manj poscanimi, a ker smo vsaj rahlo metro, dobro umitimi prsti. Preberi več POTOPIS. TKLE JE.

POTOPIS. UVODNI NAGOVOR

Vsega boga smo že preživeli, bomo še pa to![1] Seveda ne nonšalantno, seveda tudi ne objestno. Včasih se zazdi, da kot utapljajoči vlačimo ljudi s sabo v temo. Nekateri nalašč, nekateri pa iz strahu pred osamljenostjo … Pa ne bomo deprasti, da ne porečejo, kako hočemo skvariti revolucionarnega duha ljudstva, ki se res tako simpatično počasi prebuja v nas. Krize prinesejo tudi kaj dobrega, tudi kaj lepega, tudi kak svetski orgazem in posledično še svetejšega otročka. Preberi več POTOPIS. UVODNI NAGOVOR

PÜNKTLICH OD MÜNSTRA DO LJUBLJANE

Medkrajevni avtobus od Ljubljane do Zagreba. Naslednji dan medkrajevni avtobus od Zagreba do Dunaja. Naslednji dan mestni avtobus od glavne avtobusne postaje do dunajskega letališča; nato letalo do letališča Münster-Osnabrück; potem mestni avtobus do glavne železniške postaje v Münstru. Do tu ne duha ne sluha o težavah s prevozom. No, z izjemo maila Laudamotion, ki me je še tretjič informiral, da imam možnost spletnega check-ina preden se vkrcam na letalo. Dvakrat sem sporočilo ignoriral, ker sem vedel, da bom na letališču čepel slabe 3 ure in se lahko v tem času pokratkočasim z dejanskim check-inom. Tretjič sporočila nisem spustil na digitalno pokopališče, zakajti imel je važen pripis, ki ga do takrat ni bilo: online check-in je še vedno možen od 48 do 2 uri pred letom – do tu vse po starem – pripis me je informiral o doslej neomenjeni proviziji 50 €, ki jih bom doplačal, če se ne mislim check-inati preko spleta in prinesti stiskano verzijo letalske karte s seboj pred vrata letala. 1. november na Dunaju. Zdaj pa najdi fotokopirnico, ki dela. Naj skrajšam zgodbo s sklepom, da sem moral uporabiti vso svojo ponižnost. Bolele so me mišice na obrazu od metamorfoz v pogled prosečega kužka. Preberi več PÜNKTLICH OD MÜNSTRA DO LJUBLJANE