Arhiv Značk: Nemčija

PÜNKTLICH OD MÜNSTRA DO LJUBLJANE

Medkrajevni avtobus od Ljubljane do Zagreba. Naslednji dan medkrajevni avtobus od Zagreba do Dunaja. Naslednji dan mestni avtobus od glavne avtobusne postaje do dunajskega letališča; nato letalo do letališča Münster-Osnabrück; potem mestni avtobus do glavne železniške postaje v Münstru. Do tu ne duha ne sluha o težavah s prevozom. No, z izjemo maila Laudamotion, ki me je še tretjič informiral, da imam možnost spletnega check-ina preden se vkrcam na letalo. Dvakrat sem sporočilo ignoriral, ker sem vedel, da bom na letališču čepel slabe 3 ure in se lahko v tem času pokratkočasim z dejanskim check-inom. Tretjič sporočila nisem spustil na digitalno pokopališče, zakajti imel je važen pripis, ki ga do takrat ni bilo: online check-in je še vedno možen od 48 do 2 uri pred letom – do tu vse po starem – pripis me je informiral o doslej neomenjeni proviziji 50 €, ki jih bom doplačal, če se ne mislim check-inati preko spleta in prinesti stiskano verzijo letalske karte s seboj pred vrata letala. 1. november na Dunaju. Zdaj pa najdi fotokopirnico, ki dela. Naj skrajšam zgodbo s sklepom, da sem moral uporabiti vso svojo ponižnost. Bolele so me mišice na obrazu od metamorfoz v pogled prosečega kužka. Preberi več PÜNKTLICH OD MÜNSTRA DO LJUBLJANE

TEPIH

Pred vrati me je čakal nov tepih in na vratih listek. Nagovorjen sem bil z gospodom. Takrat sem vedel, da tudi v tujini končno delam nekaj prav. Kot mi je sporočila nemška soseda − ki normalno, kot se spodobi za nemško mesto, sploh ni Nemka − sem bil, nevede, edini brez predpražnika. Outsider. Luzer. Izgubljenec. Neprilagojenec. Tako pač ne gre. Je neki sistem. So stvari, ki se spodobijo. Sploh pri Nemcih, sploh pri Nemcih, ki sploh niso Nemci, ti so največji Nemci. V tem najbolj prednjačimo Slovani. Vedno smo jih občudovali, vedno smo se navduševali nad njimi, zdaj pa smo lahko končno to tudi postali. Preberi več TEPIH

REVŠČINA IN BEDA

Stal sem na glavni železniški postaji v Hammu, mestu v nemški Vestfaliji v velikosti dveh Mariborov. Do mene je pristopil fant. Neobrit, a ne bradat. Ni mogel šteti več od 25 let. Če bi se očedil, bi bil videti mnogo mlajši od dejanskega stanja, zaradi zapuščenosti pa je dajal videz zjebanega tridesetletnika. V rokah je držal papirnat krožnik. Dva belgijska vaflja, s katerih se je še vedno valila para, kepica vanilijevega sladoleda in potok vroče čokolade, ki je kapljal po tleh. Odprl je usta in mi odprl pogled na prevelike zobe, zasajene v metamfetaminske dlesni. Z votlimi, arijsko-plavimi očmi se je zazrl vame in spregovoril: »Zwei euro für essen? Ich habe heute nicht gegessen … « Preberi več REVŠČINA IN BEDA