Arhiv Značk: Nemčija

POSLEDNJI POTOPIS

se nadaljuje

Se zdi, da sem moral v teh epidemijskih letih, mislim, da smo že v množini, če realno ne, se pa vsaj čuti tako, rahlo odrasti. Da sem moral občasno odložiti svoj ego, v drugih primerih pa si ga šele zgraditi. Vsi poljubi so postali bolj tvegani in hkrati bolj zaželeni. Vsa druženja pa podrejena pomislekom, komu bi lahko škodil doma, v predavalnici, na pošti. Komu, ki toliko bolj potrebuje posteljo v bolnici, bi jo lahko zagodel zaradi lastne nepremišljenosti, lastne obžrtnosti po še več življenja, ko ga nekaterim v sapah zmanjkuje. Preberi več POSLEDNJI POTOPIS

POTOPIS. ŠČEMENJE V GRLU

se nadaljuje

Osamljenost je hecna stvar. Ne vem, ali se je človek ravno zaveda; vsaj v vsej svoji veličini se je ne more. Slej ko prej si posameznik ustvari alternativne svetove in osebnosti. Zapreš se v sobo in nato se odpre nov svet, ko spustiš še rolete za več kot 24 ur postane sploh zanimivo. Tega sem se občasno naučil v tujini, verjetno bi bilo pa isto, če bi se preselil v drugo slovensko regijo. Nikogar ne poznaš, vsem si neznanec, vsi te gledajo malo čudno. Postelja je čudna, za ogledalom se že na splošno ne počutim domače ali vsaj prijetno, tako da mi je vedno kopalnica s svojo tujskostjo še najbolj pristna, ena redkih konstant pri selitvah. Mogoče pa zato potrebo številko dve opravljam vedno tako dolgo. A ta interpretacija se z analizo nečaka podre, mogoče je to zgolj moška zadeva, seveda si pa ne želim v tem besedilu vstopati v debate spola in priučenega. Ne vem, res ne vem. Samo razmišljam in imam ob tem slabo vest, kamor koli se že obrnem, naj bodo to liberali, konservativci, cerkvenarji ali pa njuejdžerji. Preberi več POTOPIS. ŠČEMENJE V GRLU

POTOPIS. SVET JE LITERARNI TRAK

se nadaljuje

V katerem valu smo? Zazdeva se, da mi je tale koronska kriza bolj pisana na kožo kot kaj drugega do zdaj.

Itak, zdaj trkam po, recimo, leseni mizi, da pa vseeno le res ne fašem česa, nekaj me boli grlo in nisem prepričan, ali bi se dal že v samokaranteno, ampak v takem stanju sem redno parkrat na leto. Niti nimam nekih znakov, čeprav mi kolegica Zofi sporoča, da so jo dali na test navkljub neravno tipičnim znakom. Najprej kovid in potem vsi drugi. Aids je že zdavnaj spušnil na sceni potencialnih permanentnih grozot, sledili bodo počasi še druge bolezni, boleznine in ekscesno obnašanje. Jutri bom na pregledu čisto samozavestno oddal svoje krvne izvide. Zdaj ne bodo tako zlovešči, zdaj bomo veseli, če mi pred vhodom ne namerijo temperature. Preberi več POTOPIS. SVET JE LITERARNI TRAK

POTOPIS. NI TO NEKA TRAGEDIJA

se nadaljuje

Evo. Mene. Tu. Opet izbeglica. Strejndžer. V tujini si vedno malo drugi, malo drugačen. Pa niti nisi to, samo vedno se počutiš, da si, ker vedno kršiš družbene norme, ali si preveč južni ali pa preveč severni ali pa si jim samo napoto na kolesarski stezi. Nikoli ni miru. Mogoče je pa to samo naš slovenski kompleks, ker ne vemo, ali bi se dali tja gor ali dol. Paradoksalno se nikoli ne postavimo geografsko ne k levi ne k desni sosedi. Čeprav nam je ta horizontalna klasifikacija toliko bližje. Je pa res, da je zdaj minilo že nekaj let, odkar se vlačim po večinsko protestantski deželi, in nisem prepričan, ali se nisem vedno počutil tako. V srednji šoli prav sigurno. V osnovni teh problemov nisem imel. Sem kot Janez, ki mu je bila že Ljubljana preveč, in ga je vedno vleklo na Jelovo brdo k Meti. To je ona Meta iz Cvetja v jeseni, ona, ki od sreče omedli, ko jo Janez končno le zaprosi. Ker je slovenski moški, malo jamra, malo muti, potem se pa napravi skupaj, ko je že prepozno. OK …V resnici njo, Meto, izda srce, a kot pove Presečnik: vsi smo vedeli, da ima šibkega, slej ko prej bi jo neslo. Ni to neka tragedija. Ker Slovenci nimajo tragedij, Slovenci niti ne upamo na srečo. Sreča, pristna sreča, tista prava ljubezen, tista slovenska ljubezen jo je pa sploh ubila spričo prvega momenta iskrenosti bodočega moža in možnosti lepšega, boljšega života. Preberi več POTOPIS. NI TO NEKA TRAGEDIJA