POTOPIS. SICER PA VSESPLOŠNI PREPAD. KVAZI(NE)REALNOST

se nadaljuje

Fascinantno mi je, da delujem, da me sprejmejo kot še kar kompetentnega in mi zaupajo.Večinoma. Seveda me radi tudi nategnejo, ne vem še, ali je to zaradi moje kinderčokolade face ali mi piše na čelu, da se ne bom upiral in da bom raje, kot prenašal sranje, fuknil na mizo še kakšen evro ali pa nastavil še kakšen svoj prst, da ga zvijajo.

Jebi ga.

Je pa res, da ne vem, ali je to bolj ta šibka moška postava in nemaskulizirana podoba, osebnost ali gre za zgolj za moški svet, v katerem ti trije preplačani evri prinesejo zaveznika, tri preplačane besede pa razbit gobec. No, z evri nimam problemov, zobje so pa v slabšem stanju in bi jih veliko bolj pogrešal. Velikokrat požrem svoj ego in svoj ponos, sploh se mi pa ne ljubi jebat na malih stvareh, ker sem tudi sam bolj mala stvar.

Jebi ga.

Tile moji koronski zapiski postajajo neke vrste dnevnik, mesečnik. Nekaj od tega. Kako že rečejo? Periodnik? Občasnik? Občasnež? Občasnež. Je beseda, ki bi se mi še najbolj podala. Povsod me boste našli. Vedno s pcr-testom, a na drugi meji. Občasno tudi srečnega. Sicer sem pa srečen v nesreči, sem tiste vrste Štajerc, ki …

Jebi ga.

Kakšne tri dni sem razmišljal, kako ji bom povedal, da mi je všeč in da ima dobre noge. Scenarij na scenarij, skoraj v vsakem sva se itak valjala po postelji na koncu. Njene noge pa še vedno presladke in preskupaj. Joj, dobre je imela in jih še ima. Pa s krilom ali brez. Pa sem sanjal. Vedno sanjam. Delujem po principu primerjalne književnosti in kvazirealnosti. Po principu, da me bo literatura in virtualna scenografija predpripravila, da se bom potem bolje odzval, ko se res zgodi. Ker da če se pogovarjaš o smrti, pišeš smrt, katarziraš ((ka(k)r(šno)koli že)) smrt, jo boš potem v nekvazirealnosti lažje prenesel ali vsaj opravil. Mislim, to sem še sam prodajal svojim. Tako sem vedno branil književnost in njen smisel. No, potem pa iste noge, ista ona, milijon scenarijev in tamožn(at)i mi je spolzel med prsti. Nič mi ni pomagalo. Smrti sem se še vedno bal. Zbezljal sem iz sebe kompliment o lepih nogah, vem, da je bil še en namig, o čem točno ne pomnim. Sicer pa vsesplošni prepad.

Jebi ga.

V glavi je že kar šlo. Zato se mi je zdelo, da tako zajebal, kot sem, pa že ne bom, ko se res vidiva realna in, kot je videti zdaj, tudi precej kvazi. Zdaj se učim, kako zlesti iz svoje glave, iz stanovanja, iz svojih misli. Kako zlesti vanjo. Kako zaživeti, ko se nervozno sprehajam po ulici in čakam, da me epidemija položi. Vsaj nekdo me bo.

Jebi ga. Nisem še tam. Mogoče bo čez 14 dni bolje.

Se nadaljuje …

Gozdni Sadež

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.