Arhiv Značk: Srbija

POTOPIS. SICER PA VSESPLOŠNI PREPAD. KVAZI(NE)REALNOST

se nadaljuje

Fascinantno mi je, da delujem, da me sprejmejo kot še kar kompetentnega in mi zaupajo.Večinoma. Seveda me radi tudi nategnejo, ne vem še, ali je to zaradi moje kinderčokolade face ali mi piše na čelu, da se ne bom upiral in da bom raje, kot prenašal sranje, fuknil na mizo še kakšen evro ali pa nastavil še kakšen svoj prst, da ga zvijajo.

Jebi ga. Preberi več POTOPIS. SICER PA VSESPLOŠNI PREPAD. KVAZI(NE)REALNOST

POTOPIS. ŠČEMENJE V GRLU

se nadaljuje

Osamljenost je hecna stvar. Ne vem, ali se je človek ravno zaveda; vsaj v vsej svoji veličini se je ne more. Slej ko prej si posameznik ustvari alternativne svetove in osebnosti. Zapreš se v sobo in nato se odpre nov svet, ko spustiš še rolete za več kot 24 ur postane sploh zanimivo. Tega sem se občasno naučil v tujini, verjetno bi bilo pa isto, če bi se preselil v drugo slovensko regijo. Nikogar ne poznaš, vsem si neznanec, vsi te gledajo malo čudno. Postelja je čudna, za ogledalom se že na splošno ne počutim domače ali vsaj prijetno, tako da mi je vedno kopalnica s svojo tujskostjo še najbolj pristna, ena redkih konstant pri selitvah. Mogoče pa zato potrebo številko dve opravljam vedno tako dolgo. A ta interpretacija se z analizo nečaka podre, mogoče je to zgolj moška zadeva, seveda si pa ne želim v tem besedilu vstopati v debate spola in priučenega. Ne vem, res ne vem. Samo razmišljam in imam ob tem slabo vest, kamor koli se že obrnem, naj bodo to liberali, konservativci, cerkvenarji ali pa njuejdžerji. Preberi več POTOPIS. ŠČEMENJE V GRLU

POTOPIS. NI TO NEKA TRAGEDIJA

se nadaljuje

Evo. Mene. Tu. Opet izbeglica. Strejndžer. V tujini si vedno malo drugi, malo drugačen. Pa niti nisi to, samo vedno se počutiš, da si, ker vedno kršiš družbene norme, ali si preveč južni ali pa preveč severni ali pa si jim samo napoto na kolesarski stezi. Nikoli ni miru. Mogoče je pa to samo naš slovenski kompleks, ker ne vemo, ali bi se dali tja gor ali dol. Paradoksalno se nikoli ne postavimo geografsko ne k levi ne k desni sosedi. Čeprav nam je ta horizontalna klasifikacija toliko bližje. Je pa res, da je zdaj minilo že nekaj let, odkar se vlačim po večinsko protestantski deželi, in nisem prepričan, ali se nisem vedno počutil tako. V srednji šoli prav sigurno. V osnovni teh problemov nisem imel. Sem kot Janez, ki mu je bila že Ljubljana preveč, in ga je vedno vleklo na Jelovo brdo k Meti. To je ona Meta iz Cvetja v jeseni, ona, ki od sreče omedli, ko jo Janez končno le zaprosi. Ker je slovenski moški, malo jamra, malo muti, potem se pa napravi skupaj, ko je že prepozno. OK …V resnici njo, Meto, izda srce, a kot pove Presečnik: vsi smo vedeli, da ima šibkega, slej ko prej bi jo neslo. Ni to neka tragedija. Ker Slovenci nimajo tragedij, Slovenci niti ne upamo na srečo. Sreča, pristna sreča, tista prava ljubezen, tista slovenska ljubezen jo je pa sploh ubila spričo prvega momenta iskrenosti bodočega moža in možnosti lepšega, boljšega života. Preberi več POTOPIS. NI TO NEKA TRAGEDIJA