POTOPIS. SERVUS

se nadaljuje

Med pisanjem se ne sprašujem več, ali smo sredi novega vala epidemije, ali to sploh je epidemija in ni zgolj slučajno samo leto 2020 − konec sveta, ker smo spet zajebali in narobe zinterpretali majski koledar, ali je mogoče le to takozvani novi vsakdan, nova realnost, kot da prej pa nismo bili v resničnosti. In res se zdi, da boomerji rahlo uživajo v vsem skupaj, da jim je mogoče celo (seveda čisto podzavestna fora, krivi užitek) vse skupaj bolj domače. Svet se je končno spet umiril in na mejah so cariniki, ki te lahko drkajo na podlagi totalno nedoločenih predpisov. Avstrijci so imeli določeno, da moraš biti prepričljiv, ko jim obljubiš, da pa nisi bil drugje kot pri njih ali pa pri nas. Si morete misliti, kdo bo spet najbolj prepričljiv; mi nevajeni mej in mi, ki si v šoli še plonkcegelcev nismo upali zatlačiti za gate, sigurno ne. Nato boš pač poskusil naslednji dan, mogoče bo druga patrulja murije, mogoče pa medicinskemu tehniku crkne daljinski kinezerski termometer, mogoče pa bo zunaj tako vroče, da majstri-jagri ne bodo vedeli, ali so zmerili luft ali le fantomsko bolestno čelo.

Pa sem šel. Ko so rekli, da lahko gremo pa čez mejo, sem se spravil popravit svojega dobrega starega golfa. Mehanik ga je šraufal in šraufal, spraševal, kdaj mislim iti, tako da sva se ulovila na uro. Upal sem predvsem, da bo zalimani kardan dihtal, da bo avto zmogel, da bom jaz zmogel, da me ne požrejo virusi, da me Avstrijci zaradi neprepričljivosti ne zaprejo in da bom končno videl še kakšno drugo pičko, kot pa že vse oddane iz naše veleobčine, v kateri imamo seveda profesionalnega župana. Sicer pa ja, da sem prišel do mehanika, sem se švercal po gozdnih cestah, tistih, ki so po navadi polne pijancev ali pa zadihanih klijičev. V bistvu pa sploh ne vem, v kakšnih pičipokijih se mulci mučkajo danes. Mi smo imeli kliote pa twingiče. Manjši je bil avto, večkrat te je kušnila, ker drugega se niti ni dalo delati v tako majhnem prostoru. Sociala včasih prav pride. Vsak dan sem bolj prepričan o tem in več kot imam, slabše mi gre.

Pot se je začela na Štajerskem, pomislil sem, da bi mogoče prej zavil na bencinsko po kakšno vodo, a se mi ni ljubilo iskati maske pa vse kartice sem si tako lepo na novo spakiral v priftošl, da enostavno ni imelo smisla. Zato sem to preskočil in se zapeljal direktno do Jesenic. Vsi so imeli sicer kakšno pripombo na mojo izbiro poti, a sem preračunal, da bom tako še najlažje zdrl čez Avstrijo brez scanja. Tam si hitro od meje do meje. Prej pa še postanek na bencinski, zadnjič šibam odtočit, kupim vinjeto, kupim kavo, gledam, kako so zloženi kozarci, in se zavedam, da je moral nekdo prijeti vsaj pol tistih papirnatih kozarcev, pa kurc, kaj naj, vzamem in srebam. Gledam okoli sebe in se zavedam, da sem pa zdaj res eden izmed njih, pravi gastarbajter; prestar in zgonjen golf, kava iz avtomata, tlačim si spodnjo majico za hlače, da bom vsaj zgledal severnjak in vadim tistih par nemških besed, tako bo jasno, da ne grem kar tako in samo za hec malo tja.

Štartam in opazujem, kje bo sploh meja, najprej sem že mislil, da sem vse skupaj prevozil, zapaničarim, nato le ugotovim, da imajo postavljeno kučuro na drugi strani tunela. Trije so tam. Dva policaja in majster s termometrom. Ker sem itak neprespan, sem mislil, da če me ne bo druga zjebalo, me bo pa vročina, svojemu teleščku nisem nikoli preveč zaupal in slabo vest imam ob tem, ker mi večinoma kar služi, je pa resda po zdravniškem mnenju tudi rahlo edinstveno. Naj mu bo. Skupaj sva zdržala že marsikaj, bova pa še to. Na daleč gledam, kako strumno stoji voznik tovornjaka in kako mu kakor s pištolo meri tadrugi naravnost v čelo. Ker sem se tisti teden nagledal dokumentarcev na temo 2. svetovne vojne, je bilo vse skupaj še toliko bolj bizarno. Potem sem bil na vrsti jaz, gospodič več kot prijazen, a s FFP-3 masko to res ne gre skupaj. Pokažem papirje. Povem, da Avstrijcem nič nočem, da grem samo čez. Pa me vpraša, ali vem, da se lahko samo peljem skozi, baje da nema ustavljanja. Potrdim, sem bil priden, sem izpolnil tudi papir, da grem samo skozi še enkrat odmomljam. Nato pomoli glavo v avto in preveri, ali imam poln tank. Izpadel sem že res moje-pesmi-moje-sanje perfekten kot tisti blontni froc s kinderjajce, a sem bil v resnici škrt, saj nisem hotel plačevati trošarin drugim kot našim, če jih že pač moram.

In res je, vsi izvozi so bili zaprti. En Hrvat je bil vmes ob strani, tako na črno, na skrivaj, da je šel lahko scat. Drugače pa čista ordnunga in še boljša disciplina, samo ravno pa do meje. »Gerade aus!« sem kričal v avtu in cuzal kavo iz petkrat prešlatanega papirnatega kozarčka. Pil sem jo res počasi, je le diuretik, mene pa je čakalo še, ne vem, 100 ali 200 kilometrov poti. Tunel za tunelom, listek za listkom in hrib za hribom, ni kaj drugače kot pri nas, se zdi. Če smo za naše južne brate alpski Hrvati, kaj smo le za Avstrijce. Bečki konjušari? Ali kaj že? Ampak po moje sploh nimajo takih debat, ne verjamem, da se sploh ukvarjajo toliko z nami kot mi z njimi.

Nemška meja je pred mano, prazna cesta se začne gostiti in obstanem v koloni. Policisti z brzostrelkami, termometrov ni, na strani pa razmetavajo avte. Odprem okno in prejmem direktno v faco pristni in tako hovdrasto prijeten: »Servus!« Pokažem papirje, grem naprej. Ne ustavim na prvi bencinski, ampak na drugi, ker na prvi vsi ustavijo, jaz pa ljudomrznik ne bom tvegal gneč pa še korona pa to. Tam, kjer parkiram, me na kandelabru čaka nalepka Ubi žabara.

Težko bi bil Štajerec bolj domače sprejet v našo staro teto deželo nemško, zato nervoza mine in spet dobim občutek, da se vse le ni ustavilo. Kot zgleda bomo morali na šiht kljub krizi in koncu sveta, za morje nam bodo pa še povedali, a je Hrvaška spodaj prava za nas taalpske ali bo bolje iti prepričljivo gor do Vrbskega jezera.

Se nadaljuje …

Gozdni Sadež

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.