NEKI DRUGI POTOPIS. WELL THAT ESCALATED QUICKLY

se nadaljuje

Vse odkar se je Eric Hobsbawm v svoji legendarni monografiji Nacije in nacionalizem po letu 1780 (1990) vprašal, kako bi lahko predstavnik Zemlje vesoljcem predstavil koncept naroda, se je vsak zgodovinar, še najresnejši med nami morajo priznati, vsaj enkrat poigral s tem znanstveno-fantastičnim nastavkom. Bolj kot je situacija absurdna, bolj se nam igrica ponuja sama po sebi. In današnja situacija je vse prej kot ne-absurdna.

Izberimo naključno temo, za katero slutimo, da se v zadnjih mesecih zaključuje. Recimo vojna v Afganistanu, ki jo je po septembrskih napadih na ZDA, slednja sprožila zoper de facto oblastjo Talibanov, ki niso želeli predati vodje organizacije Al Qaeda in načrtovalca napadov Osame bin Ladna; danes pa se aktivno dogovarjajo z mednarodno priznanim vodstvom države za dolgotrajni mir. Če si želimo ustvariti poglobljeno časovnico dogajanja, nam pri tem lahko koristno pomaga zbir člankov pomembnejših medijev, zbranih na Wikipedii pod zavihkom ongoing. Na tedenski, včasih tudi dnevni ravni, lahko spremljamo dogajanje zadnjih dveh desetletij in si ustvarimo sliko poteka vojne in predvsem odziva širše javnosti nad dogodki. Takšno metodologijo lahko uberemo za marsikatero dogajanje.

Zelo težko pa tak delovni proces uberemo za dogajanja, kjer so mediji nezanesljivi; in ko je govora, kaj se v tem trenutku dogaja tik pred našimi nosovi, so mediji točno takšni: nezanesljivi.

»Kaj je to protest?« bi me vprašal vesoljec. Odgovoril bi mu kaj v smislu: »V praksi je to nekajurno taborjenje v urbanem okolju. Nekaj ljudi skače s transparenti, na katerih so napisani domiselni twiti, nekaj ljudi igra na glasbene inštrumente, vsi se strinjajo, da nekaj ne štima, na koncu pa vse skupaj nima nobenega haska. V glavnem je to za tiste, ki ne hodijo v cerkev; tisti, ki hodijo v cerkev namreč delajo isto kot protestniki, ker pa to počnejo vsak dan, lahko vse skupaj prerazporedijo na štirikrat po pet minut (pred in po maši zjutraj in zvečer) pa mirna Bosna.«

»Ampak zakaj sploh protestirati?« še vedno ne bi bilo jasno vesoljcu. »Štos je, da ko se izbirajo predstavniki ljudstva, voliš pozitivno. Tvoj glas je vedno ZA posameznika ali skupino. Samo s protestom (ali nerganjem pred in po maši) ljudstvo dejansko pove oblasti, da obstaja nezanemarljiva množica, ki je pa PROTI nečemu.«

»Torej ste imeli leta 2020 situacijo, s katero je bila nezanemarljiva množica nezadovoljna?«

»Tako je.«

»In se je odločila protestirati, da to sporoči oblasti.«

»Tako je.«

»In je hotela ubiti Janeza Janšo?«

Kaj odgovoriš na takšno vprašanje? Kot človek, ki nima ne kolesa ne rumenega jopiča?

»Tukaj v naslovu članka piše: V primeru atentata na Janšo sledi državljanska vojna

*Vzdih* O tem sem zapisal besedo oz. dve par kolumn nazaj. Poplava slamnatih mož v retoriki javnih občil in narativah spolarizirajočih političnih mnenj je vredna razočaranja nad kolektivno zdravo pametjo, s katero se ponašamo. Če smo bili sredi marca šokirani nad pluralizmom odzivov, ko se je zdelo, da ima prav vsak od nas izdelano individualno predstavo o tem, kaj je res in kaj je medijsko natolcevanje in kaj je politična represija in kaj je teorija zarote (in potem za nameček še kaj je teorija zarote o teoriji zarote), smo zdaj končno spet v domačih vodah, ko smo vsi le še ali tardeči ali tabeli oz. tačrni ali tarumeni.

Spet grem lahko v trgovino, nabavim liter mleka brez laktoze in dobim serviran dobro znani pogled, češ, glej ga, ta je eden tistih, tamoderen, takulturen, tardeč, talen, tamehkužen, s faksa, pederajs, tanačitan, ta ma rad mačke pa migrantom bi rad dal vsakmu enga čuka pa mamilašem socjalno podporo pa upokojencem neč! »Buuu, kje maš očala pa zobni aparat pa pipco prot alergiji, pička mala!?« Zakon.

In potem grem lahko pred spanjem še malo dvigat uteži, namesto na literarni večer in fašem prav obratne frce od bivših kolegic in kolegov s fakultete, kako sem prodal dušo, postal kapitalistična pizda, ker imam redno zaposlitev in stanovanje s kuhinjo pa brez najemnine. Pa dajem telesu prednosti pred betico, ker nisem več sposoben spodobne knjige preštudrat. »Buuu, pober bejbo pa se zapelta u Portorož na večerjo z avtomobilom, ki je pisan nate, mamojebec!« Končno ima svet spet kompas v rokah.

Domače je. Takole kot je zdaj, ko so vsi, ki se bojijo tujcev avtomatično Heinrich Himmler in vsi, ki berejo poezijo avtomatično Maximiliene Robespierre, tako je lažje. Bohnedaj, da se odločim v petek it na hiter krog s kolesom, mi bo soseda zažgala križ na prepražniku. In bohnedaj, da mi v petek ponoči crkne avto in moram v temi obleči odsevni brezrokavnik, mi bodo mimoidoči na čelo vrezali svastiko.

Mislim, da naš vesoljec prebira članke o politični destabilizaciji Slovenije v letu 2020 in si misli, da obstajata samo dva tipa bivališča med Kranjsko Goro in Brežicami: tista, ki imajo bogov kot in tista s Titovo sliko – bomo enkrat v živo debatirali o tem, kako je komunizem v bivši Jugi v vseh pogledih funkcioniral natančno tako kot religija pa bomo prišli bližje spoznanju, zakaj danes tako levica kot desnica uporabljata sličen modus operandi.

Stereotipi, ki jih ganjamo že od ’45, ko je brat moril brata, nam pomagajo, da se še danes tresemo, za katerim voglom čepi izdajalec naroda. Zdaj pa resno, mi lahko nekdo našteje 5 primerov, ko je en povprečen Slovenec pihnil soseda, ker je ta na volilnem listku obkrožil napak? 5 primerov za cajta samostojne države. Skoraj 30 let. 5 primerov, no, enega na 6 let. E, to. In zdaj naj bi pa nekdo kar pograbil samostrel od starga ata in šel naluknjat predsednika vlade? Pa kaj se mi gremo?

Res nimam pojma, kako odgovoriti našemu vesoljcu, kaj se dogaja. »Odloži cajtunge, ugasni TV, jebeš to. Pridi spet naokrog, ko bo malo manj riskantno za zdravje in povprašaj ljudi, kakšna je razlika med tardečimi in tabelimi pa si vse zapiši pa potegni črto po sredini pa ti bo približno jasno, kaj se dogaja danes.«

»Ampak, kaj če se do takrat že vse spremenilo?«

»Kaj se bo spremenilo? Nič se ne bo spremenilo. Ne tukaj.«

In tudi o tem se mi zdi, da sem že pisal – mogoče sem pa samo jaz tisti, ki se ne spremeni.

Se nadaljuje

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.