NEKI DRUGI POTOPIS. DAN, KO SO UMRLI MEDIJI

se nadaljuje

V (2) odstavek 20. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije itd. itd. (ZIUZEOP) smo zapisali, da se ukrepi Zakona (ki je v glavnem zarisoval smernice pomoči gospodarstvu in predpisoval kdo je kdaj upravičen do kakšne oblike finančne pomoči) podaljšajo za en mesec, v primeru, da epidemija ni preklicana do 15. maja. In tako smo vsi vedeli, da bo epidemija preklicana pred 15. majem. In epidemija je bila preklicana 14. maja. Ker, seveda je bila. Nihče ni bil (oziroma ne bi smel biti) presenečen.

Prišlo je obljubljeno obdobje po. Svarili so nas pred njim. Kako se bo svet spremenil, kako ne bo nič več, kot je bilo in kako bomo morali nanovo premisliti že ustaljene koncepte. In vendar! In vendar sem po izobrazbi (da se ne prenaglim, v pogovoru istočasno zamenjam izobrazbo z diplomo) zgodovinar. Kot tak za vekomaj zavezan pesimizmu – vsaj, kar se tiče planetarnih izboljšav in prehajanja človeštva na kakršno koli višjo raven. V živo razumem repliko direktorja iz ene od epizod Red vs. Blue (2003–), ko pravi: – parafraziram – »Kar me je med Veliko vojno najbolj presenetilo v zvezi s človeštvom ni naša sposobnost prilagajanja novim oblikam spoprijemanja s konflikti, temveč nasprotno naša vztrajnost, da se po zmagi vračamo na stara pota.«

Saj ne, da se nič ne spremeni. Seveda se. Malo tu, malo tam. Namesto mlete govedine slanina, namesto paradajza jajca, namesto rjavega cukra česen; ampak na koncu dneva so pa še vedno špageti za južno! Zato pa danes še vedno gledamo v izbrana razmerja delodajalci-delojemalci in si mislimo: pa to je sužnjelastništvo! Ja, prehodili smo dolgo pot, ampak spremenili smo se žalostno malo. Prav to malo pa je zato toliko bolj prisrčno opazovati. Vse, kar je malo, je prisrčno opazovati. Prav zato me tako zelo firbca, kaj se bo dejansko spremenilo zaradi trenutnega včeraj-danes-jutri.

Dokaj pogumno si upam verjeti, da so nastale okoliščine dodatno zamajale situacijo naših medijev. Ne pravim, da smo soočeni s smrtjo televizije in kolikor je še ostalo od radia in časopisov, imam pa občutek, da jima je CoViD19 zadal nov udarec in s tem okrepil položaj družbenih omrežij kot vzhajajoče zvezde posameznikovega primarnega vira informacij o svetu (na široko). Je to slabo ali dobro? Verjetno oboje. V osnovi gre za prehod od tega, da se vsak od nas prepusti zunanjemu uredniku, do tega, da postane prvi filter dostopnih novic magični algoritem, ki vselej prilagaja informiranost glede na vzorce klikanja v preteklosti. Zapisano na ta način se bere zelo distopično, dejansko pa vse skupaj ni zares bistveno drugače od vseprisotne propagande, ki jo lahko nad nami izvajajo oblikovalci novic, ki delujejo v zakulisju.

Imam prijatelje, za katere je bil še začetek marca najlepši del dneva, da so se po 8-urni izmeni na delovnem mestu in obilnem kosilu-večerji zleknili na kavč in ob mrzlem piru pogledali za več ur epizod raznoraznih serij in/ali filmov. Ti isti posamezniki mi dobra dva meseca kasneje pojasnjujejo, da prebirajo članke alternativnih epidemiologov, ki so jih našli na Facebooku in se do štirih ponoči kratkočasijo pred Youtubom in njegovim neskončnim naborom posnetkov, ki odpirajo oči. »Vlada nam laže, stari!« je postal njihov motto, kot da se je to prvič zgodilo prav včeraj.

Hkrati lahko gledamo, kako vse manj zaupamo tako tistim, ki glavarijo strukturi nacionalne države kot tistim, ki glavarijo najbolj uveljavljenim televizijskim programom – večkrat se izkaže, da gre pravzaprav za isto kliko ljudi, če ne celo za iste posameznike. Obžalovanja vredno je pravzaprav to, da alternativa ni nič boljša za naše zdravje in miselno higieno. Socialni mediji so totalen divji zahod. Odpiralci oči uporabljajo sorodne diskurze populizma. Največkrat so še bolj površni kot prej omenjeni pastirji ovčic: »Ne zaupajte vsemu, kar preberete/slišite/vam kažejo na televiziji. Ampak meni pa verjemite!«

Ironično prav taisti vpijoči v puščavi dokazujejo, da družbi enostavno ne gre zaupati, da si je sposobna vladati sama. Kamor koli se obrnem, nekdo mi želi soliti pamet, še vedno pa nikjer ni foruma, kjer bi lahko sledil poglobljeni diskusiji med zdravniki, branilci človekovih pravic, političnimi analitiki in drugimi strokovnjaki na svojem področju, ki so se mi v preteklosti izkazali kot vreden zgled.

Nekoč so me vprašali, zakaj mislim, da se e-knjiga ne prime in kljub številnim ekološkim in praktičnim prednostim pred tradicionalno tiskano verzijo slednji še vedno priznava premoč. Ne verjamem puhlicam a la tradicionalna knjiga ima pač vonj po papirju in v tem je nekaj čarobnega in bla bla, ne, po mojem gre za nezmožnost moderne e-knjige, da bi bralcu ponudila drugačno izkušnjo branja. Pod črto je njeno branje še vedno »zgolj« branje. Nič več. In tako tudi vidim trenutno dinamiko med tradicionalnimi in modernimi mediji. Tradicionalni se nam trenutno kažejo v vseh svojih pomanjkljivostih, a dokler moderni ne bodo uspeli stopiti na višjo raven, nam bo vselej grozila vrnitev na stara pota.

Se nadaljuje …

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.