NEKI DRUGI POTOPIS. GUŽVA

se nadaljuje

Panika je nekoliko spustila, vzdržali smo. Smo pa zato sprostili prostor v lastnih dušah, ki so ga poselile druge zverinice Pandorine skrinje. Preden bralka ali bralec pomisli: »Ah, spet novo jamranje ljudi, ki imajo preveč časa, zdaj ko so več doma!« Brez skrbi, danes se bomo nasmihali eden drugemu, kajti tako kot panika in tako kot vsi ostali podobni hišni ljubljenčki, tako bodo tudi ti, ki dandanašnji letajo okrog nas, hitro pocrkali (in potem bomo šele dojeli, da smo si bili še kar blizu in pravzaprav so bili precej okej in oh, kaj so zdaj te solze, porkamadona!).

Vem, da sem v preteklosti že zapisal, da ne bom več prevajal Georga Carlina za Jezdece, če bi me slučajno želel kdo vpreči v tazaresni prevajalski projekt njegovih zapisov; a si bom za današnje potrebe dovolil prekršek v obliki dveh enovrstičnic, izjemno pomembnih za vsakogar, ki se želi pobliže rokovati s svojo filozofijo. Gospod uživa sloves misleca, ki ga je težje sprejeti kot razumeti: »Pa to je tisti tečni deda, ki vedno nekaj kritizira na odru in pravi, kako smo vsi buteljni in ni nikoli zadovoljen in ima vedno prav in vse, kar pove, mora nekoga boleti.« In potem drugi pol recipientov: »Ja, to pa zato, ker je edini, ki pove,tako kot, je in resnica boli!«

Moja izkušnja je nekoliko drugačna. S Carlinovimi knjigami sobivam že skoraj dve desetletji in je poleg Sun Tsuja edini avtor, ki ga primem v roke večkrat na teden. Za hip. Samo za hip, da malo obudim njegovo konfliktno spoprijemanje s svetom. Tako kot velja za vse druge, velja tudi zanj, da šele pri desetem branju pokukaš v bistvo tistega, o čemer govori. No, morda sem pa samo jaz bebec in rabim desetkrat prebrat. Čisto možno. Pa še brutalno počasen bralec sem. Zdaj veste, zakaj traja toliko časa, da vam odpišem na mail.

In več, kot ga berem, bolj se mi dejansko zdi zapleten. Vsaj bolj, kot dajejo vtis njegovi vikendaški privrženci. Predvsem zato, ker so njegove osnovne nazorske predpostavke skrite pred široko dostopnim materialom standup nastopov. Dovolj ovinkarjenja, poglejmo v srčiko. Kot vzorčen primer temeljev Carlinove misli bom izpostavil naslednji one-liner: Nisi obtičal v gužvi, ti si gužva. Gre za stavek, ki hkrati podpre številne privržence in jih spodbudi, naj paradigme raziskujejo globlje. Eden izmed načinov, kako je Carlin vselej vztrajal pri čustveno-kognitivni distanci opazovanja okolice, je bil poudarek na lastni integriranosti.

To je običajno (sebi) še najtežje priznati. Tudi tistim, ki imajo Carlina radi, ker drugim daje vedeti, kako in kaj. Težko je priznati, da smo s svetom okoli sebe neločljivo povezani. Da je dialektika subjekt−objekt filozofski konstrukt. Da razkorak med jaz in okolica obstaja le v naših glavah. Težko je to priznati, ker vsi vemo, da je v svetu mirijada problemov – in če tudi smo smo svet, če smo s svetom eno – kot rad poudari vsak, ki je med karanteno odkril ljubezen do gozda/hribov/zelene barve – potem je tudi z nami samimi nekaj narobe.

Vidimo, kam pes taco moli, kajne? Vse to obtoževanje, s katerim opletamo levo in desno zadnje dni, vsak prst, ki ga iztegnemo proti drugim, vse to je samó izraz tega, kako zelo težko si je priznati, da smo sami del problema. Zapišimo: Vsak od nas je košček mozaika. Ja, vsak od nas je le košček mozaika, ampak hkrati tudi vsak od nas je le košček mozaika. Nihče od nas ni ultra pomemben in the big picture, hkrati pa nihče od nas ni stoodstotno zanemarljiv. Morda je pa to najtežje priznati ali razumeti: da na svetu ni ničel in enk, ni ekstremov, vsi smo le decimalke. Pa še tu kraljuje Gauss.

Berem, kako so neumni tisti, ki hodijo na morje. Pa berem potem, da eni morajo hoditi v službe in naj jim ljudje nehajo heštegat #ostanidoma. Pa berem potem zdravnike, ki pravijo, da tole ni ena jebena gripica. Pa berem potem samooklicane guruje, da špricanje po blokih povzroča več škode kot koristi. Pa berem potem klasike, kako se bomo cepili in bomo čez 5 let vsi en sam rak. Pa berem o 5G pa berem od hipijev s filofaksdiplomo, da so maske samo način, kako nas markirajo. Pa berem o zarotah Kitajcev pa berem o fašistih na meji s Prekmurjem. Pa po nekajtedenskem zatišju potem spet nekdo najde način, kako pokazati s prstom na sirske migrante. In jaz to itak vse preberem.

Pa si mislim: Kje so ti kreteni? Kje je ta Miha iz sosednje bajte, ki hodi na morje za vikend in piše #ostanidoma in ne verjame ne osebnemu zdravniku ne epidemiologom ne virologom ne ministrom za zdravje ne direktorjem nacionalnih inštitutov za zdravje in iz protesta ne da nase maske, ko gre v trgovino in potem pošlata vsak kos zelenjave v gajbicah in potem pride domov in prebere članek o smrtonosnem valovanju neotehnologije in ga prepozna kot enega od dveh najjebaških problemov planeta (poleg avtistov, kamor spadam tudi sam, Naughtius, ker so me kot otročiča cepili proti tetanusu in oslovskemu kašlju in ošpicam in IQ-ju, očitno) in za lahkonoč tvitne še eno čez kitajske musliče, ki ne prekuhajo jegulj, preden jih spakirajo in pošljejo v centralno skladišče Hoferja v Nemčiji. Kje so ti ljudje?

Kakšno neizmerno srečo imam jaz, da me čistilka v bloku vsak ponedeljek in četrtek pozdravi, čeprav ji umažem tla, ki jih je pravkar zribala. Kakšno srečo imam, da so okrog mene izključno podobno nevedne ovčice, kot sem sam. Ovčice, ki me pokličejo po telefonu, samo zato, da preverijo, če še velja, da gremo maja/junija pa res na per. Pri vseh teh kretenih okoli nas, kako to, da ravno meni vsi odzdravijo na ulici, da mi še vedno rečejo hvala, da se mi prodajalke v trgovini še vedno nasmihajo, ko pohvalim njihovo frizuro. Kaj je to? A sem slep? A sem senzorično selektiven? A lažem sam sebi? Ali je mogoče kaj drugega? Niti me ne zanima, zanima me le, kje so vsi tisti kreteni, nad katerimi se znašamo?

Prosto po Carlinu: Ni jih. Kot vsi ostali stereotipi, tudi ti javni sovražniki številka ena obstajajo le v naših domišljijah. Se spomnite punce, v katero ste bili nekaj mesecev zatreskani v osnovni šoli? No, ona je čist fajn, samo včasih jo je malo strah ekstremistov, pa je zadnjič šla na drugo stran ulice, ko je videla dve muslimanki na klopci 100 m pred sabo. A veste vaš najboljši prijatelj, tisti, ki mu lahko zaupate vse, pa nikomur ničesar ne pove naprej. Tisti, ki ga iščemo s povečevalnim steklom. Tisti, ja. No, on je dečko ena-A, fant od fare, 10/10 would bang. Edino v službi so jebene razmere, šef ga je dal na čakanje in zdaj se počuti malo nekoristnega, ker je cele dneve doma in malo si gre na živce, ker se je zredil že za 5 kil in je moral stisnit en FB status čez penzioniste, ki bodo dobili finančno pomoč, on pa ne. Pa tisti kolega s faksa, ki je bil najpametnejši pri vseh predmetih. No, primerjalno jezikoslovje ima v mezincu, edino moti ga, da zdaj ne ve točno, kaj Švedi pa Nizozemci počnejo narobe, mater, okej, saj je res več mrtvih tam gor, ampak je pa tudi več živih, jebemumast!

In tako od primera do primera. Z vsakim si kimamo, ker se strinjamo 95-%, potem pa pridemo domov in se usedemo za računalnik ali pred televizor ali na skret s telefonom in beremo o tistih ostalih pet procentih in spet nam uide, da nismo obtičali v gužvi, ampak da smo gužva. Kdor bo v roke vzel Carlinove knjige bo na prvih straneh prebral drugega od stavkov, ki ga moram izpostaviti in ki ga umeščam v samo središče vsega, kar je pustil za seboj: Če misliš, da obstaja rešitev, si del problema.

Tega je šele težko sprejeti, kajne? In vendar je tako zelo preprosto. Povzročamo nesreče. Delamo napake. Svet ni popoln. Ljudje nismo popolni. Ja, res je, iztegniti moramo prst in povedati, kaj je narobe. Ampak pokazati moramo na dejanje, ne na človeka. Ko bomo rešili novo krizo, bo prišla druga in potem tretja in potem še ena in ne bo jih konec. Ko bomo izumrli in nas bodo nasledili ščurki in škorpijoni, se bodo pa oni jebali z globalnimi katastrofami. Problemi vedno bodo. In vsak od nas je majhen delček vsakega problema. Svet pač ni popoln. In s tem ni nič narobe. Če že, je nekaj narobe s popolnostjo.

Lagano meni, Naughtiusu. Spet sem ruknil na splet en tekst, ki se izogne vsem lepljivim, aktualnim provokacijam in čez pet let bom prav zaradi tega lahko pokazal nanj in rekel: »Vidite, toliko tekstov leta 2020 je govorilo, kako bo CoViD19 spremenil vse, jaz sem vam pa že takrat rekel, da se ne bo nič spremenilo.« Retrospektivno bo nekdo upravičeno očital, da sem za lastno pravilnost pasivno agresivni manipulant, ki si ni upal izpostaviti ničesar za pet minut slave (oz. če berete tako počasi kot jaz, morda kakšno minuto več). Lagano.

Lagano njemu, nasmihal se je ljudem in nasmihali so se mu nazaj. Če to ni profil človeka, ki te v sedanjih razmerah razpizdi, ne vem, kdo je.

Se nadaljuje …

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.