VOJNA KOT V FILMU

Bobneča glasba, korakanje, rezki kriki, nato trenutek napete tišine, nato spopad z rožljanji mečev. A sem ravnokar opisal 90 % bitk na filmskem platnu?

Dejstvo: spektakelski vojni filmi niso pretirano prepričljivi kot spektakel, še manj kot vojna. Lokostrelce postavljajo v stranski tir, uničujoča moč konjeniškega juriša jim je tuja, mečevanje povzdigujejo v bistven del boja, oklepi in čelade pa se prebijajo, kot bi bili iz plastike. Vsi vpleteni v filmsko bitko so stavili svoje življenje za ta očitno pomemben konflikt, potem pa se v njem obnašajo, kot da so celo življenje vadili koreografsko mahanje z mečem.

In tu ne mislim samo tiste kritične bitke v Igri prestolov (2011–2019), kjer so postavili triboke pred grajsko obzidje in z njimi obstreljevali hitro premikajoče se mrtvece. Milijonske produkcije imajo tendenco podcenjevanja svojih gledalcev. Tudi ne mislim nujno na bizarne scene iz 300 (2006), kjer napol nagi dedci s sulicami masakrirajo perzijsko pustno povorko. Štekam, da ne gre za poskuse avtentične zgodovine ali vsaj njenih približkov. Štekam, da napadam lahko tarčo – češ, saj filmi tako ali tako grešijo anahronizme in poenostavitve in druge zločine proti resnici vsako minuto; povprečen gledalec to itak vzame v zakup, ko se usede na kavč ali stol v kinodvorani.

A v tem primeru me kršitve jezijo, ker gredo na škodo prav tisti drami in srhljivosti trenutka, ki ga želijo simulirat. Misel, da te prebodejo z mečem, sulico ali puščico, je seveda grozljiva. Težko je razumeti, zakaj se liki na platnu s takšno usodo soočajo brez najmanjšega znamenja strahu ali pomisleka. Celo brez tehtnega premisleka. S skorajda fašistično uniformnostjo korakajo proti nasprotnikom, kot je ukazal poveljnik. Še težje je razumeti, kako naj bi to vznemirilo gledalca: če tisočim tipom na bojnem polju dol visi za njihovo usodo, če se obnašajo kot vedno pokorni in ubogljivi liki iz videoiger, zakaj bi jih jemali resno? Kako je to lahko spektakel?

Tu nočem govoriti niti o vojnih filmih, ki se nanašajo na dogodke 20. stoletja. Sodobni spopad s streljanjem iz zaklonov, artilerijskim mrcvarjenjem in ostalimi oblikami ubijanja na daljavo je dejansko težak režijski zalogaj, ki se običajno osredotoči na bedo in travmo takšnega bivanja, kjer si v nevarnosti skoraj vsako sekundo. Nekaterim uspeva bolj, nekaterim manj; a vsaj ne moremo reči, da imajo vsi isti problem.

Ne, govorim o vseh filmih, kjer se iz oči v oči znajdeta dve ogromni vojski, ki se poženeta druga proti drugi z meči in ščiti, kjer telo treska ob telo; o času, kjer so bile bitke prav zares paša za oči. Od Troje (2004) do Kitajskega zidu (2016), od Pogumnega srca (1995) do Gospodarja prstanov (2001–2003). Od fantazijskih do »kao« avtentičnih filmov. Vedno vidim isti prizor. Glomazne, razpotegnjene črte vojakov, ki nepremično stojijo in čakajo na ukaz. Marširajo v popolnem redu. Včasih kakšen bližnji plan pokaže njihove oči, ki so popolnoma osredotočene. Potem pa se razleže povelje za juriš in ti isti mojstri zena padejo v nekontroliran bes, s katerim planejo nad svoje zrcalne podobe v drugih barvah.

V jalovem prizadevanju prikazati dramo se vedno znova izgubi prav tisto, kar dela te spopade najbolj zanimive. Ne uniformnost vojakov, ampak njihova raznolikost; ne njihova osredotočenost in pokornost, ampak njihova individualna stanja: panika, bes, groza, apatija. Namesto fašistoidne demonstracije popolnih maršev si predstavljam zanimivejšo alternativo.

Recimo: četa, načeta od vremena in dolgega marša, se po več konfuznih poveljniških krikih komaj ustavi na svojem mestu. Še dlje časa traja, da se postroji, ker nobeden od mož ne želi pristati v polni bojni vrsti. Preden jih pošljejo v boj, se jih nekaj podela od strahu. Sulice plešejo na vse strani, ker se njihovim nosilcem tresejo roke. Več revežev spredaj prelomi linijo, ker želijo izostati, a jih boljše oboroženi veterani porinejo predse. Bojni kriki se mešajo z jokom, ko padejo prve žrtve pod puščicami lokostrelcev. Ni jasno, kdaj je krik groze, kdaj obupa, kdaj jeze. Bobni naznanjajo tempo, a komu? Panika se razširi, ko doživijo napad z boka. Ne obleži niti 10 ljudi, ko se stotnija razkropi in razbeži na vse konce. Nihče ne ve, kaj bo z njimi. Rešili so si življenja, pa ničesar drugega. Ščite in orožja, njihovo edino premoženje, so bili prisiljeni odvreči, da so lahko zbežali.

Ne gre za to, da bi bilo teh nekaj vrstic posebej genialnih, ampak predstavljajo zgolj preprost premik fokusa, ki naenkrat odpre vse kaj drugega kot tisto eno in isto flanco o vrlem junaku, ki odloči vojno.

Spektakel je dejansko tisti kratek trenutek, ko se odločijo tisočere usode tisočev; ne pa ena sama usoda tisočerih.

Drisky Bare-ass-ovsky

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.