POTOPIS. TKLE JE.

se nadaljuje

Tkle je, s pebi smo vzel stvarco resno, vsak petek jim naštelam e-šank. Na začetk se nam je zdel butast, na konc smo se ga nafukal še bl ko za tapravim. Lahko si v pižami, postla je zravn, vsak ma svojga sikspeka, zrolaš čikec, greš scat, kamera pa vedn s teb. Minibigbrother − sam za posvečene, itak. Takle v izi še zuni ne bi mogl bit. Sej sploh ni tk slab, debate pa glih tk plodne, še babe niso jezne, ko si pridno doma. Zunej bi se kozlarije začele po dveh urih, tkle pa po 20 minutah že brskaš po spominih in travme smešne za poscat so hitro na tipkovnici pod malo manj poscanimi, a ker smo vsaj rahlo metro, dobro umitimi prsti.

A ni to kurac, prva resna misel in že greš v praviln(ejš)o slovenščino; zaradi pokrajinske deformacije nas do standardne slovenščine čaka še kar dolga pot. Travma in narečje nekako ne delujeta skupaj. Me zanima, ali se Štajerci obešajo knjižno. Tragikomika na vrhuncu. Spregovoril na štriku, bi rekla centralno-slovenska-bivša.

Saj ni tako hudo, karantena res ni slaba, počutiš se le včasih neumno, ko z rokavicami nikakor in na noben način ni mogoče razvezati tistih vrečk pri zelenjavi. In preden so spet preklicali uporabo, sem bil dokaz, da se nestrokovnjakom strokovna oprema pač ne ukazuje čez noč. Kakšnih deset minut sem stal na mestu, okužil vsaj dve stari mami, prešlatal pet različnih vrečk, razmišljal, ko bi le lahko takole mučkal kakšno bolj mično gospodično, kihnil sebi v masko in ponesel nekaj bacilov še na limone in že rahlo gnili ingver. Nato sem obupal in odstranil rokavice, si razkužil roke in − jebi ga − z golimi rokami naložil preostalo opremo v vozek. Rekel bi voziček, a se čuje čisto preveč nedolžno, vozek bo, z vsemi svojimi viruski na ročaju pač ne more imeti tako ljubkega poimenovanja.

Z mislimi pri kolegih upokojencih, ki jih omejevanje gibanja niti ne gane kaj hudo, sem s slabo vestjo gledal na merkatorske cene, zavedajoč se, da hodim v najdražjo trgovino Sloveniji. Spet sem se počutil kot v tistih srednješolskih časih, ko so se vsi švercali v WC-jih na vlaku, jaz pa sem sramotno tiščal ajznponerju karte v luknjač. Jebi ga, za jebača nisem bil nikoli ustvarjen. Še toliko bolj nejebačko, neseksi, nekul in konformistično sem se počutil z doma narejeno zaščitno masko, takšno luštno s pikicami, meni je bila všeč. Končno sem lahko skril svoj veliki nos in se ob tem izgovarjal na skrb za druge. Končno nisem izpadel nesamozavesten in egocentričen nevrotik. Okoli mene pa takoj zatem FFP2-frajerji, okoli mene pa FFP3‑überlegende. Mask se ni dalo nikjer dobiti, sestre niso imele česa nositi, dohterji so jemali teste brez zaščitnih oblek, jaz pa luzer sredi zamaskiranega merkatorja. Pi(č)kčasti luzer.

Pa sem se spet spomnil, kolikokrat so me sladoledarji zaradi dolgih las zamenjali za punco. Jebi ga, niti uporniški sladoled, še ko mi je bil cuker prepovedan, mi ni pomagal. Pa sem baje kritičen in baje sem tudi kroničen; ne kronik (opomba pretirano defenzivnega pisca). Lahko bi bil kul in lahko bi šel v trgovino med zadnjo uro odprtosti, a ne, ni šlo, preverili so osebno − premlad. Na moje prigovarjanje, da sem kronični bolnik, sem izpadel še večji šalabajzer, že skoraj bolnik, če ne bi bila bolezen rezervirana samo za padle s partizanskim imenom Kovid19. Jebi ga, vsaj probal sem, naredil sem, česar nisem pri vsaj ducat ženskah.

Pa sem se spomnil na pregled v ambulanti za nas kronične, kako me je zdravnica na moj odgovor, da sem zdrav kot riba, skurcala, da nisem zdrav. »Kolega niste zdravi,« zgleda zdrži le do prve pandemije. Zdaj sem spet zdrav, zdaj moram biti zdrav, in ko se bom privadil, da sem že pa mogoče res zdrav, da mi niti ni treba na redne preglede, da je bolečina pač del vsakdana, me bodo spet zvili in mi razlagali, da gre zdaj za kakovost vsakdana in da ne cenim življenja; ne tujega in še manj svojega.

Pa saj ni tako slabo, res ni, naredil sem, česar nisem prej par let, uredil sem arhiv, skoraj vsak dan sem šel na sprehod, jedel sem zdravo in ob tem odkrival, da bom vedno hodil svojo pot, če bo svet propadal ali pa brstel. Sebi preprosto ne moreš uiti. Kar je pa tudi kar pomirjujoča misel. Dobro je imeti stalnice v življenju. Pa magari smo edina stalnica sami sebi.

Enkrat si bom postal še všeč  … Ej, to bo moja nova mantra. No, da se pohvalim − zdaj zdržim v lotus položaju, v tišini osredotočen nase, že sedem minut.

Se nadaljuje

Gozdni Sadež

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.