[…]
Leta 1944 je v petinpetdesetem letu starosti, doma, v postelji, preminul genij, inženir, kemik in izumitelj Thomas Midgley ml., človek, čigar odkritja so pomagala oblikovati moderni svet do nepredstavljivih dimenzij.
Umreti v lastni postelji se sliši kot precej sprejemljiv način prehoda na drugo stran. Ne v tem primeru. Midgley je bil že nekaj paraliziran od trupa navzdol, zahvaljujoč poliu (otroški paralizi); ker pa mu izumiteljski duh ni dopuščal ponižanja ob sami ideji vseprisotnih negovalk, si je zamislil zapleten sistem škripcev, s katerim si je pomagal pri premikanju v in iz postelje. In sistem je čudovito deloval vse do tistega usodnega novembrskega dne, ko je šlo vse napak in so ga naslednji dan našli zavitega v vrvi lastnega izuma. Brez atoma kisika v pljučih.
Takšna smrt je grozno ironična sama po sebi – a to ni razlog, zakaj se je znašel v naši knjigi. V naši knjigi se je znašel, ker, neverjetno, da ga je do smrti zadavil lastni izum, ni ena od dveh največjih napak njegovega življenja.
Resnici na ljubo ga je po vseh možnih kriterijih treba uvrstiti na spisek najbolj katastrofalnih posameznikov v zgodovini človeštva.
Midgley je bil tih, bister možakar, ki je preživel večino svojega življenja v Columbusu v Ohiu. Rodil se je v družino izumiteljev. Ni imel pretirano bogate izobrazbe s področja kemije, je pa zato pokazal precej spretnosti pri reševanju problemov – problemov z vseh področij znanosti – kar mu je uspevalo s kombinacijo sistematičnega preučevanja okoliščin na eni strani in na drugi nagnjenje k naključnemu in vztrajnemu metanju rešitev v problem, dokler se ni nekaj prijelo.
V desetih in dvajsetih letih 20. stoletja se je ubadal s problemom ‘pokanja’ avtomobilskih motorjev – takrat nerazložljiv pojav, kjer so motorji cukali in jamrali, posebej pod večjimi pritiski. Zaradi tega so bili prvi osebni avtomobili za javnost zoprne naprave, ki so hkrati porabljale gorivo z izjemno majhno učinkovitostjo; kar je bila za tiste čase še toliko večja skrb, saj so bili znanstveniki prepričani, da bodo zaloge nafte pošle hitreje, kot nam je znano danes.
Midgley in njegov šef Charles Kettering sta sumila, da motorji pokajo zaradi neenakomernega izgorevanja goriva. Nista pomislila, da bi lahko bilo kar koli fundamentalno narobe s samimi motorji. Zato sta se odločila, da najdeta snov, ki bi jo lahko dodala gorivu in bo zmanjšala nepravilnosti. Sprva – iz razlogov, ki niso niti malo prepričljivi – sta se odločila, da je rešitev v ‘rdeči snovi.’ Midgley se je odpravil v laboratorij po rdečilo, a ga niso imeli. So mu pa povedali, da je jod kar precej rdečkast in da se dobro topi v oljih, kar je bilo dovolj, da ga je Midgley ‘za štos’ dodal v kanister bencina in zagnal motor.
In je delovalo.
Nič drugega kot srečno naključje. A ključno za razvoj dogodkov, saj je možema služilo kot potrdilo, da sta na pravi poti. Sam jod ni bil ustrezna rešitev: bil je predrag in prezapleteno bi ga bilo proizvajati v količinah, ki so jih potrebovali. Zato je Midgley nadaljeval z iskanjem primernejših aditivov. V naslednjih letih je preizkusil – odvisno od virov, ki jih boste brali – nekje med 144 in 33.000 različnih dodatkov. Če se vam to zdi nekoliko nenatančen spekter številk, no, obstaja dober razlog, zakaj se podjetja, vpletena v proces odkritja, niso želela poglabljati v točen razvoj dogodkov.
Ta razlog je, da so se po številnih letih raziskav in testiranj, odločili za svinec (bolj specifično: za utekočinjeno inačico, imenovano tetraetil svinec oz. TEL, tetraethyl lead). In svinec je smrtonosen strup. Med drugim so njegovi učinki visok krvni pritisk, ledvične težave, zapleti pri razvoju zarodkov in okvare na možganih. Toliko večji so učinki, kolikor je mlajši prizadeti posameznik.
Midgleyeva zgodba je pogosto opisana kot primer ‘nezaželenih posledic,’ kar … no, enostavno ni prav. Priznamo lahko, da njegov namen sigurno ni bil ‘zastrupiti cele generacije ljudi po celem svetu,’ a hkrati ne moremo vpletenim v popularizacijo osvinčenega bencina priznati ‘oh, ne, kako grozno in nepričakovano presenečenje!’ replike.
Strupene lastnosti svinca niso bile novo odkritje – že dobesedno tisočletja vemo za njih. Še preden so prve črpalke začele gorivu dodajati nove anti-pokajoče dodatke v začetku leta 1923, so strokovnjaki s področja medicine opozarjali, da je to zelo slaba ideja. William Clark iz US Public Health Service-a je zapisal v pritožbenem pismu, da predstavlja uporaba tetraetil svinca ‘resno nevarnost za zdravje javnosti’ in predvidel – povsem natančno – da bo ‘široka uporaba privedla do ostanka velikih količin prašnih delcev svinčenega oksida v nižji stratosferi.’
S še bolj povsem natančno napovedjo je leta 1924 eden izmed najuglednejših toksikologov predvidel, da ‘bomo začeli vse učinke zastrupitve s svincem odkrivati šele, ko bo uporaba osvinčenega goriva v splošni rabi … in šele takrat začeli ukrepati.’
Dodatna ironija se skriva v dejstvu, da svinec niti ni bil edina možna rešitev problema. V letih od srečnega odkritja učinka joda je Midgleyeva ekipa uspešno eksperimentirala s številnimi učinkovitimi anti-pokajočimi dodatki. Eden izmed njih je bilo prav toliko impresiven, kolikor se je zdel preprost: etanol. Sprejemljivo gorivo samo po sebi, ključna sestavina sleherne alkoholne pijače – se je izkazalo – je prav tako učinkovita pri steriliziranju fizičnih ran (začasnemu celjenju psihičnih ran) kot anti-pokajoč aditiv gorivu – z dodatnim argumentom za uporabo v njegovi preprosti in ceneni izdelavi za masovno uporabo.
Še več. Vrsto let je Midgleyeva ekipa navijala za uporabo etanola kot popolne rešitve problema pokajočih motorjev. Zakaj le so se na koncu odločili, da ga opustijo in se osredotočijo na uporabo sestavine, za katero so vsi vedeli, da je strupena? Šokiralo vas bo izvedeti, da je bil razlog denar.
Težava etanola je namreč prav v njegovi preprostosti in cenenosti. In, še bolj pomembno, nihče ga ni mogel več patentirati. Leta 1918 je namreč podjetje Charlesa Ketteringa kupil korporativni gigant General Motors, ki je pritiskal na ekipo raziskovalcev, da poiščejo rešitev, ki bo dejansko privedla do prihodkov in ne le do uresničitve sanj povprečnega utopičnega sanjača. Etanol, ki ga lahko doma proizvede vsak od nas, ki ima na voljo 5 minut prostega časa, enostavno ni priročen v tem pogledu. In tako so se odločili za svinec.
Če ste slučajno za trenutek pomislili, da je bil Thomas Midgley le ubogi, nedolžni izumitelj, čigar delo so umazani plutokrati izrabili v svoje dobro: nah. Dejansko je bil prav on tisti, ki je svinec predlagal in ga na vse kriplje zagovarjal. Vzel si je celo dovolj časa, da se je poubadal z matematiko. Izračunal je, da bi lahko zaslužili dodatne 3 cente dolarja za vsako galono TEL goriva, hkrati pa ob agresivni marketinški kampanji uspeli prevzeti 20 procentov celotnega ameriškega trga z motornim gorivom. Pri tem izračunu, kot pri marsikaterem drugem v njegovi karieri, je z osupljivo razsežnostjo podcenil učinek lastnih dejanj: v dobrem desetletju splošne rabe osvinčenega bencina – znamka je sedaj nosila ime Etil, da bi spretno zakrila omembo svinca – je TEL presegel 80 procentov prodanega goriva na ameriških tleh.
Ves ta čas sta tako General Motors kot Midgley v medijih vztrajala pri mnenju, da je uporaba TEL-a varna, navkljub vsem … kako bi se jim reklo? ‘rdečim alarmom.’ Ogromnim, tulečim, rdečim alarmom. Kot recimo dejstvo, da je februarja 1923, ko je šel TEL končno v prodajo, sam Midgley moral za cel mesec na zdravstveni dopust zaradi posledic zastrupitve s svincem v izpušnih plinih lastnega delovnega okolja. Ali pa na primer dejstvo, da so delavci v raziskovalni ekipi umirali po tekočem traku. Pet jih je umrlo zaradi zastrupitve s svincem v tovarni Bayway v New Jerseyu, 35 pa so jih morali hospitalizirati – večino zaradi znakov norosti kot posledice učinkov svinca na živčni sistem: ‘pacient začne kazati znake maničnega nasilja, kriči, skače iz postelje, razbija s pohištvom in se vede kot v deliriju,’ piše v zdravstvenem poročilu enega od nesrečnih članov ekipe. 6 delavcev je umrlo v tovarni Deepwater v New Jerseyu, kjer so bile halucinacije tako pogost spremljajoč pojav bolezni, da so delavci tovarno preimenovali v ‘Hišo metuljev.’ O smrtih so poročali na prvih straneh New York Times. Prodaja Etila se je ustavila, nacionalni inštitut Združenih držav za javno zdravje pa je po hitrem postopku sklical komisijo, da bi preučila varnost uporabe TEL-a.
In potem je v zavidljivo uspešnem primeru korporativnega juda (ki je postal vzorčen casus za celo vrsto primerov, kako lahko industrija pojebe potrošnike) podjetjem, ki so sodelovala pri proizvodnji in prodaji Etila (EGC, Ethyl Gasoline Corporation – General Motors, Standard Oil in kemijski behemot DuPont), uspelo spremeniti PR krizo v PR zmago.
Šlo je za učbeniški primer odgovornih ljudi, ki odgovarjajo na napačna vprašanja. Ker se je javnost tako zelo osredotočala na dejanske smrti delavcev v manufakturnem procesu, je bilo to tudi edino področje, za katerega je nacionalni inštitut podal končno (obsodilno) mnenje. Podjetja so se zaobvezala, da bodo od sedaj naprej dodatno previdna pri zagotavljanju varnosti v lastnih delavnicah, Midgley sam pa je podal strokovno mnenje, da TEL niti ni tako nevaren strup, ampak v resnici bolj zahrbtne narave. In komisija se je odločila, da je to dovolj dobrih razlogov, da industrije v celoti ne zaustavijo. O odgovoru na pomembnejše vprašanje o učinkih TEL-a na javnost, ki brez predaha vdihava pline iz izpušnih cevi, ni bilo ne duha ne sluha. Po človeku znani tradiciji je odgovor pripadel nadaljnjim raziskavam. In tako so odločitve komisije prišle v javnost in do politikov in prodaja osvinčenega goriva je dobila zeleni certifikat zdravstvene stroke.
In da razjasnimo še v zvezi z nadaljnjimi raziskavami: v naslednjih štirih desetletjih jih ni bilo malo, bile pa so skoraj vse financirane s strani podjetij, vpletenih v produkcijo osvinčenega goriva ali pa so jih celo izvedli njihovi zaposleni. Šokantno: rezultati raziskav se ne morejo opredeliti! To je bilo vse, kar so proizvajalci TEL-a potrebovali, da so nadaljevali s svojim delom: nezmožnost odgovoriti na ključno vprašanje pa res ne more biti razlog, da se ustavi črpanje in prodaja tega lepega, novega goriva, ki nam je omogočil toliko uresničenih sanj.
Ko je osvinčeno gorivo enkrat dobilo zeleno luč, je meja postalo nebo. Ne le, da motorji avtomobilov niso več pokali, veliko raziskovalcev se je lahko preusmerilo v razvoj nove generacije večjih, zmogljivejših motorjev, kar je standardni avtomobil spremenilo iz stare pokajoče kripe v hiter, lahek, ličen objekt poželenja. Agresivna kampanja reklam je ustrahovala ljudi s starinskimi, luzerskimi avtomobili, če ljudje ne bodo uporabljali osvinčenega goriva; konkurenčni dodatki kot na primer etanol – prav tista substanca, ki jo je Midgleyeva ekipa tako zelo čislala prvih nekaj let – so bili označeni kot nazadostni. Ko so v drugih državah dvignili glas okrog vprašanja zdravja, so se strasti pomirile ob znanju, da so Američani pač rekli, da je vse A-OK; sam predsednik nacionalnega inštituta za javno zdravje, Hugh Cumming, je v korespondenci s kolegi v tujini zagotavljal, da je uporaba TEL-a povsem varna.
Slaba znanost, nepopustljiv gon za denarjem in dejstvo, da so veliki avtomobili kul in lahko z njimi daleč potujemo, so bili dovolj, da se je osvinčen bencin razširil po celotnem planetu. Hkrati je napredovala tudi industrija črpanja in rafiniranja nafte, in strah, ki je sprožil celoten proces iskanja anti-pokajočih dodatkov, da bo goriva naenkrat zmanjkalo, se ni nikoli uresničil. In raziskovalci so se lahko osredotočili na iznajdbo, izpopolnitev in izdelavo še večjih motorjev. Nastopila je doba avtomobila in na vseh koncih sveta je iz dneva v dan več in več ljudi vdihavalo osvinčene pline.
Štos svinca je v tem, da se ne razgradi. Medtem ko večina strupov čez čas izgubi prvotno strukturo in so vse manj nevarni, se svinec kopiči – v zraku, v prsti, v rastlinah, v živalih in v ljudeh. Leta 1983 je Kraljeva komisija Velike Britanije za okoljsko onesnaženost sklenila svoje poročilo, da ‘najverjetneje ni več enega samega dela zemljine površine ali enega samega živega bitja, ki ne bi bil onesnažen z antropogenim svincem.’ Telesa otrok so še posebej izpostavljena nevarnosti, saj vase sprejmejo petkrat večje količine svinca od odraslih. Samo v Združenih državah se ocenjuje, da je imelo 70 milijonov otrok v svoji krvi smrtonosne količine nabranega svinca v obdobju med dvajsetimi in sedemdesetimi leti 20. stoletja.
Učinki svinca so hudi. WHO (World Health Organisation) ocenjuje, da zaradi bolezni, povezanih z zastrupitvijo s svincem (kot na primer zastoj srca), na leto umre več sto tisoč ljudi. Če odmislimo fiziološke posledice, so predvsem zaskrbljujoče okvare razvoja živčnega sistema pri otrocih – med posledice zastrupitve štejemo padec inteligenčnega kvocienta, ocenjuje pa se, da je zastrupitev s svincem kriva za okrog 12 od 100 primerov intelektualnih invalidnosti.
Zastrupitev prav tako povzroča motnje v obnašanju, kot so antisocialni vedenjski vzorci, kar je morda najbolj grozovita posledica Midgleyevega raziskovalnega dela. Na tem mestu ne nujno poudariti, da so sklepi v nadaljevanju le nepreverjena hipoteza. Številni raziskovalci so izpostavili krivuljo na grafu razširjenosti kriminala, ki sledi enakemu vzorcu po celem svetu v obdobju po drugi svetovni vojni in se ujema s krivuljo grafa splošne rabe osvinčenega goriva.
Stopnja kriminala, ki med drugim predstavlja vir naših kulturnih stereotipov – neukročena priseljenska mladina, podivjano nočno življenje mesnih središč in vsi tisti ‘super-predatorji’ iz devetdesetih – so v resnici zgodovinski odklon, historični unikat, globalni utrinek, ki ga ni mogoče pojasniti in se zdaj zdi, da je (upajmo vsaj) za nami. A če ostanemo pri številkah, v državi za državo, ne glede na družbeno-politično ureditev, ne glede na bogastvo ljudstva, je stopnja kriminala začela naraščati v dobrem desetletju ali dveh po začetku rabe osvinčenega bencina – z drugimi besedami: ko so otroci, ki so v rosnih letih začeli vdihavati nezanemarljive količine svinca, odrasli in postali gonilna sila družbe. Korelacijo je mogoče videti tudi v obratni smeri: v zadnjih nekaj desetletjih je stopnja kriminala po vsem svetu začela trmoglavo upadati nekako dve desetletji po prepovedi uporabe osvinčenega goriva – hitreje v državah, ki so gorivo prepovedale prej in bolj strmo v državah, ki so gorivo prepovedale z odlokom in brez tranzicijske dobe.
Še enkrat ponovimo: korelacija definitivno ne pomeni vzroka in posledice, kar naredi zgornji zaključek nič več kot informativno špekuliranje. Eksperiment, kjer bi skupino otrok napolnili s toksično količino svinca in počakali dvajset let, da bi videli, ali povzročijo nadpovprečno število zločinov, je moralno sprevrženo dejanje samo po sebi, zaradi česar najverjetneje nikoli ne bomo vedeli, ali obstaja povezava med osvinčenim gorivom in stopnjo kriminala v družbi; a ne glede na to – si moramo priznati – da je končni rezultat: milijone mrtvih človeških življenj, dejstvo, da smo zastrupili vse kotičke našega edinega planeta, spoznanje, da ima več generacij otrok v krvi strup, ki najeda njihove miselne sposobnosti (to so, mimogrede, generacije, ki so bile V POLITIČNEM VRHU VSEH DRŽAV SVETA V ZADNJIH ŠTIRIDESETIH LETIH), možnost, da smo dosegli tako korenito spremembo v nasilnem vedenju posameznikov in docela spremenili naš pogled na družbo, zgolj zato, ker je Thomas Midgley želel zaslužiti 3 cente na eni galoni nafte … no, precej, precej slaba šala.
‘Vožnja vstran’ je prevod dela poglavja ‘Lead Astray’ urednika neodvisnih portalov, ki se ukvarjajo s preverjanjem dejstev, arheologa, antropologa in zgodovinarja znanosti Toma Phillipsa iz njegove knjige ‘Humans. A Brief History od How We F*cked It All Up‘.
Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.