… se nadaljuje …
Medtem ko imata moja kolega Gozdni Sadež in Satirični Rosomah še ogromno potenciala za razširitev svojih potopisov v tujino in naravo virusov in se bosta morebiti v prihajajočih tednih še naprej spuščala v podrobnosti svojih pogledov, predvidevam, da sem sam raztegnil možnosti svoje serije kolumn do amplitud, ki morda komu že presedajo.
Me sicer zelo veseli, da bralke pozdravljajo nekatere moje življenjske navade izkazovanja hvaležnosti spregledanim ljudem, ki nam s svojimi drobnimi uslugami omogočajo nepredstavljiv komfort buržoaznega življenjskega sloga in lahko bi brez težav pisal o tem, kako ne jem čokolade pa jo vseeno kupujem po kilogramih, da jih potem poklanjam delavkam na bankah ali trgovkam ali hotelirkam, ki mi na prvega novembra sredi Dunaja omogočijo tiskanje letalske karte z lastnega računalnika dve uri pred letom, a bi imel ogaben občutek, da si s tem le kupujem politične glasove, zato pustimo ob strani tovrstne zapise za čas, ko bom dejansko kandidiral za predsednika države. Takrat tudi pridem in vam poljubčkam dojenčka, ni problema, samo fotoaparat pripravite.
Še bi lahko pisal predvsem zato, ker se zdi, da materiala, ki so ga izzvale izredne covirazmere in si zasluži cinične pripombe, kar ne zmanjka. Da prejmemo iz dneva v dan čivke, kolumne, TV prispevke, uradne izjave, nenavsezadnje pisma bralcev in besedila, ki si želijo na (jez)dece in pridigajo, kako je lajf danes slabši, kot je bil v obdobju Marka Avrelija, da prejmemo vse to in se zlahka pošalimo, a vsaj pri mojih zapisih bi nastal v oči bodeč problem odgovorov na isto vižo. In to pravzaprav zato, ker gre tudi pri omenjenih čivkih, kolumnah, TV prispevkih, uradnih izjavah in pismih bralcev vselej za isto vižo.
Še enkrat se lahko vrnem h Carlinovim besedam iz drugega dela serije. Normalizirali smo nenormalno stanje, vzpostavili novi status quo, nismo pa še prepoznali lastnih vlog pri tej vzpostavitvi. Da sem bolj kritičen: Nismo prepoznali, na kakšen način smo mi sami del problema, ne glede na to, koliko se srčno trudimo biti del rešitve. Saj ne pravim, da je lahko. Kolesarski protesti so se začeli z zelo pomembnimi opozorili, potem pa so po eni sami izvrstni PR potezi postali agresorji in v obstoječi obliki vzdrževalci novonastalega stanja in dokler se ne bodo spremenili, se tudi obstoječe stanje ne bo. Ja, ni lahko, jebeno težko je, in vendar, let go, move on, grow, get stronger. To niso besede z motivacijskega posterja, to je život. Život je problem, život je jebeno težak, toda ali ni v tem njegov čar?
Ne smem se spet zadrževati pri kolesarjih, prav tako kot se pač ne smem zadrževati pri poudarjanju, da ne more obstajati A od argumenta, da sme državo voditi kriminalec. Verjetno se lahko zadržim za nekaj trenutkov pri ideji, da se kot posamezniki ne potrebujemo videti kot mesije, ki bodo lastnoročno popravile vse, kar nas moti v dani situaciji, saj se bo po okvirnem, neagresivnem načrtu izobrazbe in kulturnega ozaveščanja preko prihodnjih generacij, ki jim bomo predstavili lastno preteklost kot zapleten sistem odnosov, kjer je imel vsak svoj prav, približali stanju, ko ne bomo potrebovali ne kolesarjev ne rumenih jopičev. Morda. Morda ne. Vsekakor si takšnega sveta ne bomo izborili s pripisovanjem smisla lastnemu vedenju in končnim natikanjem etikete žrtev svoji izbrani aktivistični skupini. Ne, s tem smo v resnici prišli sem.
Pravim, da se ne smem zadrževati pri tem, ker ne tipkam ničesar, česar se do sedaj še nisem dotaknil. Vse, kar lahko dodam preteklim epizodam serije, je spoznanje, kako nas lahko najbolj pričakovane, nepresenetljive okoliščine za daljše časovno obdobje lahko prešinejo z občutkom svežine.
Povsod me spremljajo objave in novičke in statusi in prispevki o šokantnem ŽBLJ in neverjetnem XY pa še kar ne morem razumeti ničesar. Prosim, naj dvigne roko tistih 7 ljudi v državi, ki ni pričakovalo, da bo kopica izpostavljenih funkcionarjev iz krize izšla s polnimi žepi cekinov. Naj dvigne roke tisti guru, ki ni vedel, da bo vsak četrti zemljan v svojem kontrolfrikovskem zanosu zanikal možnost napake v znanstvenem svetu in začel trobiti naokoli, kako je bilo vse dizajnirano v Pentagonu ali štabu komunistične partije Kitajske ali programskem načrtu vzpostavljanja mreže 5G ali na mitingih Iluminatijev/reptilov/NWO/prostozidarjev ali v plačanih farmacevtskih laboratorijih Billa Gatesa ali na tajnem privatnem sestanku Rothschieldov in Rockefellerjev in da smo vsi povprek le ovce, ki so nam oprali glave s chemtraili in prestrašili z 9/11 in kastrirali z GSO in so le oni pravi odrešeniki, vpijoči v puščavi, ki vidijo s svojim tretjim očesom vse zlate reze na tem planetu in bi nas zlahka rešili, če bi bil navaden človek le pripravljen poslušati. In naj dvigne roko nato tisti, ki ni pričakoval, da je lažje zbombati na kup stotico angažiranih homofobov, ki v življenju nimajo ničesar za početi, kot milijon izobražencev s službami in obveznostmi, ki bi lahko vsak za svoje področje ekspertize izpostavili probleme, ki bi se jim bilo treba vsaj malo posvetiti.
Nič od naštetega ni nobeno presenečenje. Igramo partijo, ki smo jo odigrali že N-krat. Pa vendar, za trenutek, za kratek, kratek trenutek, je obstajal občutek, da se dogaja nekaj novega. In že ga ni več. To je bil nauk, ki mi ga je prinesla pot v skromno mrežo nevronskih povezav med obstoječo krizo (vsega). Edini zaresen nauk, zato je prav, da na tej točki sklenem svojo serijo kolumn in se zahvalim bralkam in bralcem za vztrajanje ob mojem boku.
Zdaj gremo lahko nazaj na stara pota odpovedovanja socialni varnosti in krpanja lukenj, ki jih povzroča ekonomsko distanciranje in lovljenja Švice v vseh pogledih.