»Blablabla … Obtoženka, stara 28 … Blablabla … Utemeljeni sumi … Blabla … Spoznana za krivo, blabla …. 8 mesecev zapora … «
Branja sodb je, v nasprotju s splošnim prepričanjem, na moč nespektakularna zadeva. Celo samim sodnikom je odveč – večinoma jih oddrdrajo kot postarane litanije, le vmes poudarijo ključne besede, da obtoženi lahko razberejo svojo usodo.
V tem primeru tako ali tako ni bilo dvoma. Gospodična je imela sklonjeno glavo, že ko je vstopila v dvorano. Le ob razglasitvi kazni se je slišal tih stok iz ozadja, najbrž od kakega od staršev ali prijateljev. Nihče se ni posebej pomudil okoli tega in do konca izreka je bilo med publiko spet vse tiho. Sodnik je ob koncu vseeno potolkel s svojim ceremonialnim kladvcem, malo v lastno zabavo, malo v zabavo mojega tamalega, ki sem ga vzela s seboj v službo.
Čez kake pol ure sva s sodnikom že sedela v njegovi pisarni. Stari je bil mahnjen na aristokratske ideale, kar se je poznalo v vseh njegovih prostorih. Knjižne police so morale biti velike, skodelice za najin espresso pa tako majhne, da jih je človek komaj prijel. Računalniški monitor, ki je bil nujen del vsake pisarniške opreme, je bil porinjen čisto ob steno, da ne bi kazil starinskega videza; medtem pa je bil skrajno ornamentiran pepelnik, skrajno ilegalen pripomoček v takšnem prostoru, kmalu na najvidnejšem mestu na mizi. Izklopila sva dimni alarm in si prižgala, medtem ko je mali dobil v roke telefon in se potopil v premikajoče se sličice.
Sodnik se je že muzal, kot bi imel na zalogi najzabavnejšo anekdoto. »A veste, kaj mi je rekla na hodniku?«
»Mislite obtoženko ali odvetnico?«
»Obtoženko, seveda. Stopila je do mene in rekla: ‘Hvala vam.’ Si morete misliti,« se je režal. »Punci obesim najvišjo možno kazen, pa ima še vedno dovolj manir, da prepozna korektno voden postopek. Mogoče pa … « Sodnik se je zasmejano zastrmel nekam proti oknu: »Mogoče pa ve, da se nisva videla zadnjič. Nekateri se radi vrnejo.«
Pustila sem ga nekaj časa v premišljevanju in si privoščila še nekaj dimov, preden sem ugasnila cigareto na ornamentiranem pepelniku.
»Kako pa to, da je med njimi toliko več žensk?« sem končno prekinila njegovo tišino.
Pogledal me je, še vedno ne čisto izmotan iz svojega premisleka: »Je zanimivo, ne? Med mladimi je največ žensk. Dobro, enkrat so nam pripeljali tisti dve stari dami iz upokojenskega doma, ampak takole čez prst se zdi, da moški precej redkeje zapadejo v Kavelj 48 … «
Izza telefona se je presenetljivo oglasil tamali. »Kavej osem-štiri … « je ponovil okorno, kot bi mu bila všeč beseda. Že sem odprla usta, da bi ga okarala, pa me je sodnik ustavil.
»Glejte no, otroka zanima naša sodna praksa,« se je zasmejal in se spustil k malemu. »Tilen,« mu je dejal z malo pootročenim glasom. Dete, navdušeno nad možem s kladivcem, mu je nemudoma posvetilo vso svojo pozornost, »kavelj oseminštirideset je preprosto pravilo. Če pišeš poezijo, greš v zapor. Če je ne pišeš, ostaneš svoboden.«
Nasmehnil se je in kot po povelju se je zasmejal tudi tamali. Malo sem še žulila tisti pljunek espressa, preden je tudi mene začela premagovati radovednost.
»Čemu pravzaprav služi ta kavelj? Saj smo v zadnjih letih legalizirali že skoraj vse oblike pornografije, golote in ostalih prekrškov čez spodobnost. Zakaj smo kriminalizirali prav tisto, kar otroke učimo v šolah? Koga ogroža poezija?« je končno bruhnilo iz mene.
Sodnik si je odprl oreščke in jih previdno zložil v malo skodelico. Z vprašanjem je bil videti na moč zadovoljen.
»Koliko časa že delate zame, Leja? Dve leti? No, pa je res zanimivo, da v vsem tem času niste zbrali poguma, da me vprašate. Ampak odgovor je preprost: za to so prosili prav tisti, ki jim je za poezijo res mar. Torej tisti, ki jo pišejo.«
Pobuljila sem. »Torej, želijo biti zaprti za pisanje poezije?«
Sodnik je skomignil, kot bi se mi to moralo posvetiti že davno nazaj. »Zakaj pa mislite, da se mi je dama zahvalila? Samo poglejte tole,« pomolil mi je nekakšne papirje pod nos.
»Poezija?« sem se uprla, ko sem videla strukturo črk, »a ni prepov…«
»Dajte no,« je rekel pomirjujoče, »saj sva sama.«
Na prvem listu je bila pesem. Nič mi ni bilo jasno. Bilo je nekaj tistega, s čimer te običajno mučijo pri pouku, preden ti z vso aroganco in pokroviteljstvom pojasnijo, kaj naj bi zares pomenilo.
Na drugem je bila še ena pesem. Še bolj prevzetno. Blank verz o vaginah. Naj bi bilo to provokativno? Šlo mi je samo na bruhanje.
Na tretjem pa … Bila je prav tako pesem, vendar čisto drugačna. Že prvih nekaj besed me je prisililo, da se potopim vanjo …
»Dve sta izšli v zbirki, ki jo je sofinanciral javni denar. Uganite, katera je bila napisana v času Kavlja 48,« je zadovoljno godel sodnik.
»Kavja štili-othem,« je zadovoljno ponovil mali, pogled znova nazaj na telefonu.
Komaj sem poslušala med branjem zadnje pesmi. Prelivala se je iz vrstice v vrstico, iz besedne igre v igro. Bolj ko je bila lahkotna, bolj je bila trpka. Bolj kot je krvavela, bolj je lebdela. Zganila sem ustnice, da bi jo prebrala potiho, in razbrala neverjetno zvenečo stopico. Zdelo se mi je, da se bom zjokala in zasmejala hkrati. Še nikoli nisem začutila česa tako intenzivnega med branjem – česar koli.
»Vedno so tako vljudni, pa ni bilo vedno tako,« je zadovoljno godel sodnik, »premladi ste, da bi se spomnili ali vedeli, ampak včasih smo imeli cele agencije in sheme, ki so jim pomagale izdajati literarna dela. Pa smo kmalu videli, da to ne pelje nikamor; bili so histerični, tečni, zagrenjeni, polni pesimizma … Protestirali so vsak mesec. Kar se je videlo tudi v pesmih, kakopak.«
Zagledala sem se v liste pred seboj in jih previdno zložila. Zadnjo, najlepšo pesem sem pustila na vrhu. Zdelo se mi je, da je to edino pravilno.
»Potem pa se je zgodila Vlada in vse je šlo k vragu. Kultura je padla pod ministrstvo za notranje zadeve in tedanji minister, brihten mož, je povabil vse protestnike na pogovor. V eni uri so bili zmenjeni; pesniki in ostali umetniki, siti ignorance vlade, so se pustili javno premlatiti in aretirati. V zameno so vladi pustili, da je vse kulturne izdatke namenila za obnovo cest.«
Z enim ušesom sem poslušala, v drugem mi je odzvanjalo prebrano. »Kaj so imeli protestniki imeli od tega?« sem vprašala.
»Ah, dajte no. Kaj pa vendar iščejo pesniki? Denar? Ne, draga. Hočejo slavo, hočejo prepoznanje, status, občudovanje. Vse so dobili v enem samem zamahu. Iz tečnob so se čez noč prelevili v mučenike. Njihova dejavnost se je iz hobija prelevila v poslanstvo. Kar naenkrat je pesnjenje dobilo veljavo, kakršne ni imelo že stoletja. Pred kavljem 48 se je na pesniških zbirkah nabiral prah. Po kavlju 48 so jih hoteli brati vsi, tihotapili so jih iz ilegalnih tiskarn in razpečevali pod mizo. Kavelj 48 je pogubil pesnike in rešil poezijo.«
Kavelj 48 je pogubil pesnike in rešil poezijo. Kar naenkrat sem se zavedla potrebe, da se odtihotapim na podtalni pesniški večer, ki se je odvijal v kleti opuščene toplarne nedaleč stran. Ošvrknila sem aristokratsko predimenzionirane knjižne police in se vprašala, če …
»Ah, če bi bil 20 let mlajši, bi še prebral kaj od tega šrota,« se je dobrodušno posmehnil, »ko človek prebere na tisoče strani sodnih spisov v čist prozi, se nekako odvadi vezane besede. Tako pa se ne spomnim niti, če so tiste tri pesmi od istih avtorjev, če sem iskren.«
Tisti trenutek se je tamalemu tablica po nerodnosti skotalila iz rok. »Pa je šel ekran,« sem zagodrnjala, ko sem jo pobrala. Tilen se je zacmeral, kot vedno, kadar je razbil kaj vrednega. Zavedela sem se, da otroci v službi niso dobra ideja.
Sodnik je pospravil kladivce in začel preverjati elektronsko pošto na svojem skritem ekranu, kot bi ga bilo sram, da mora uporabljati takšno sodobno stvar. »Kar prižgite nazaj dimni alarm, čas je za resno delo,« je zamomljal, skoraj v opravičilo, »zanimivo, da smo dobili modela, ki svoje pesmi sestavlja iz izrezanih časopisnih naslovov. Spet bo treba pripeljati tistega izvedenca za verzologijo, da potrdi pristnost, potem pa bomo zaprli še njega. Da ne bo spet besnel nad pogojno … « Zadnje dele je mrmral že sam zase.
Vzela sem Tilna in tiho zaprla vrata. In pazila, da se moje grajanje ne bi rimalo.