Brovarišice in brovariši,
medspletna situacija se zaostruje!
Kaj je na dnu jezika? Ali bolje rečeno na začetku? Jezika mislim, tega tu sedaj, ki proizvaja izmenjavo med temle-tu in nekim onimle-tam, bralcem. Ne mislim jezik – organ za jedenje sladoleda. Kdaj je jezik?
Če rečem, da se midva razumeva, kako se najino razumevanje razlikuje od npr. dveh psov, ki nekako po svoje prideta do nečesa, čemur lahko rečemo konsenz. Naju dva naj bi odlikovala določena posplošena spretnost, formalnost jezika, ki se uporablja v svetu. Slovnica, ki določa razmerja, strukture in pravila rabe v vseh možnih, splošnih pogojih. Ta raba pa tvori govorico, jezik na delu, v konkretnih pogojih. A navsezadnje se sporazumevamo vsak dan brez težav, neformalno, ne da bi sledili okvirom semiotike in semantike slovnice. Čemu služi groba formalnost slovnice, ki se potopi v nepredvidljivo lavo uporabe kot kalup za gradnjo? Ali ni na tak način slovnica samo kulturni fenomen, ki je neprestano v delu kot nekakšna slika, ki je ne moremo končati? In služi le namenu družbene relikvije, preko katere se lahko identificira. Brez formalnega sistema, govorica poblazni in se prične lomiti po svoje na vsakih 100 metrih. Jezik pa je sidro, kristalizirana vsebina, s katere se vsaka govorica odlimava. Hja, tudi vsako sidro drsi po dnu v močnem vetru.
A če je vloga jezika formalni red ki povezuje vse izraze govorice, ki silijo na svoje, ali ni potem jezik kot tak, enostavno samo orodje – politični ducktape? Še enkrat poudarjam, da jezik vidim kot formalno ogrodje pravil, govorico pa tisto, kar dejansko vsak posameznik uporablja. Če ničelna formalnost razpade, subjekti silijo po svoje. Gre torej za obliko nadzora. Model obvladuje, popisuje in začrta.
Za nameček se ponovno spomnimo krasnih diskusij med Wittgensteinom in Turingom na Cambridgeu konec 30ih, preden se je mladi Alan lotil nacističnih ugank. Tepla sta se o razliki med neformalnimi in formalnimi jeziki, po naše rečeno med jeziki in govoricami. Prve določujejo pravila, druge raba. Turing je zatrjeval da matematika, striktno formalistična aktivnost, deluje kot neke vrste slovnica vseh slovnic. Wittgenstein pa, da tudi ona ne uide žrelu govoric in je kot vse ostalo, določena z rabo. Ampak več o tem kdaj drugič. Za zaključek sem to omenil, ker sem hotel orisati še razširjeno obliko razmerja jezik-govorica. Ali ni to razmerje moč najti povsod, kjer gre za kar koli, čemur ljudje sploh lahko vstavimo red? Poskusite najti neko stvar, fizično ali metafizično, ki jo je možno umestiti kot stvar, a se s to umestitvijo izmika redu umestitve. Jezik in govorica sta čudovit primer tega premisleka, ker tvorita paradoksalno razmerje do stvari: Do katere mere lahko jezik in govorico gledamo kot očala, skozi katere se nam vse zdi smiselno? Smisel v jeziku je smisel v stvareh. Ali pa je morda obratno, smisel v stvareh samo po sebi organizira jezik. Če bi živeli v neorganiziranem svetu, se ne bi mogli sporazumevati? Imamo veliko primerov primitivnih plemen s svojo govorico, a brez slovnice. Red je torej mogoč, slovnica pa kulturni zob. Jezik (in govorica?) vsilita mejo, da nastaneta subjekt in objekt. Na koncu dneva smo svi mi majmuni, kot reče moj dragi prijatelj. No, to le reče, ampak misli pa, da smo sestavljeni iz istih elementov, jaz in ti in ono, kdaj torej naj bi bil nekaj od nekaj drugega?
Sliši se sprevrženo, ampak morda zato psov ne vidimo marširati pod političnimi slogani in zastavami. Ker poznajo le govorico in nobenega formalnega reda jezika, ki bi jim dajal kristalizirani center osnove, s katero so si vsi enaki. In s tem seveda šele omogoči, kako so si vsi različni.