KAKO SE POČUTITE?

Izberite si šport. Izberite si svojo najljubšo igro, najljubšo panogo, najljubšo kategorijo. Prepustite se svojim najbolj divjim sanjam. Biti ultramaratonka. Biti v samem vrhu ekstremnega vgorolazenja. Biti prvak sudden-death kozaklamfa. Štiri v vrsto. Crossfit. Mikado. Oktatlon pasjanse z Vegas štetjem točk. Preskakovanje morskih psov s skejtom. Slačilimbo. Skok v širino. Troskok v širino. Ali pa preprosto zgolj dolgočasna 1-na-1 odbojka. Najbolj divje sanje, skratka.

Finalni obračun svetovnega prvenstva. Ni ga višjega nivoja. Tu ste vi in tu je vaša najtežja konkurenca. Smo v območju superlativov. Naj, naj, naj. Smo v območju, kjer se razlike med prvim in drugim mestom merijo z milimetri, z decimalkami odstotkov, s tisočinkami sekund. Mnogokrat tehnika, bodisi telesna bodisi umska pripravljenost, spretnost, niso dovolj. Mnogokrat je potrebno kanček sreče. Živimo v času najboljših športnih rezultatov v zgodovini. Ni ga športa, ki ni v zadnjem desetletju stopil stopničko višje. Nahajate se na prelomu preteklosti in prihodnosti, prav vaša športna pot bo inspiracija za vzpenjajoče zvezde in ti vas bodo nadgradili in njih bodo nadgradili njihovi potomci in tako dalje. Kaj je en dvoboj v veliki sliki razvoja vašega izbranega športa? Po svoje nič. Po svoje vse. Pritisk upanja množic, nacij, razredov na plečih enega posameznika. Zmorete to.

Za nobeno partijo se niste še toliko potrudili. Zdaj veste, kaj pomeni dati od sebe 110 %, vse, kar ste se naučili v svoji karieri. Kako se vesti v prostem teku, kako preračunati možnosti razpleta v trenutkih odločitve, kdaj tvegati, kdaj igrati obrambo, kako rešiti izgubljeno situacijo, kako zaključiti zmagovalni moment. Na kaj biti pozoren, kaj spregledati. Kako biti brez misli. Kako biti brez čustev. Vi in vaš rekvizit sta eno. Vi in vaši gibi ste eno. Vi in vaš cilj sta eno. In vendar je zmanjkalo. Le nekaj milimetrov. Le nekaj decimalk odstotka. Le nekaj tisočink sekunde in vse bi se lahko obrnilo prav nasprotno, kot se je. Dobro ste seznanjeni s teorijo kaosa, zato dobro veste, da nima smisla iskati enega samega razloga za razplet; zgodilo se je, kot se je zgodilo.

Prejeli boste srebrno kolajno na najprestižnejšem tekmovanju celega planeta. Zemlja ima 7 milijard prebivalcev in vi ste bili boljši od 6 milijard 999 milijonov 999 tisoč in 999 platlov, ki si lahko le želi vašega uspeha. In vendar je zmanjkalo. In boli. Boli vsak milimeter prehojene poti. Vse odrekanje. Vse noči, ko so vaši vrstniki praznovali rojstne dni, brez ene same skrbi na svetu, vi pa ste bili v telovadnici do osmih in v postelji ob devetih. Boli vsaka budilka ob četrt na pet zjutraj. Boli vsaka grenka kava ob šestih in bolijo postani ovseni kosmiči namesto čokolina ob pol sedmih. Bolijo vse premaknjene uteži dopoldne in popoldne. Boli za vsak udarec pete ob tla med dolgočasnim tekom, medtem ko so vam sošolci pisali, ali bi šli z njimi metati frizbi (z izjemo, seveda, če je bil vaš izbrani šport prav frizbi, v tem primeru vas itak niso povabili, ker bi z njimi pometali tla in to ne zabava nikogar, niti vas ne). Bolijo vsi sladoledi, bureki, kremšnite, gin-toniki, masleni rogljički, svinjska rebrca, pečen krompirček, Big Mac in sladkorna pena iz lunaparka, ki ste jih postavili na stranski tir za dvajset let. In boli vsak kozarec vode in suhi piščanec s kuhano zelenjavo, ki je nadomestil omenjene obroke. Bolijo noči brez seksa. Bolijo jutra brez poležavanja. Bolijo večeri brez risank in bolijo vsi pogovori kolegov na faksu o najnovejši HBO/Netflix seriji, za katero samo vi prvič slišite.

Ste pripravljeni na še eno leto istega? Zdaj, ko ste pravkar prestali največji skok v svoji formi. Ko ste najbolj dvignili svoj nivo igre. In še vedno ni bilo dovolj. Vsi trenerji, vključno z glavnim, ki vam je vsak dan ponavljal, da zmorete, zaman. Vsi psihoterapevti zaman. Vse masaže zaman. Vse ledene kopeli, vsi natančno urejeni urniki, vsi natančno razporejeni koledarji, zaman. Vsi sponzorji zaman. Vsa spodbudna SMS sporočila zaman. Razočaranje staršev, razočaranje prijateljev, razočaranje naroda. In če nihče ne bo omenil svojega razočaranja in vam še vedno izkazoval podporo, potem ali 1.) laže, 2.) želi od vas še več trpljenja ali pa 3.) mu je dejansko vseeno in v tem primeru, za koga se sploh trudite?

Če vaše najboljše leto športne kariere ni bilo dovolj, bo naslednjič res lahko kako drugače? Kdo vam bo zdaj prodal idejo, da je še eno leto istega, vredno vsega napora? Kaj bi morali spremeniti? Je sploh možno kaj spremeniti? Vsa ta vprašanja. Vsa ta številna, mučna vprašanja in še vedno niste niti prišli do diha po koncu obračuna.

Minilo je vsega skupaj 20 sekund. Uspeli ste z dostojanstvom stisniti roko svoji konkurenci, kot ste vedno govorili, da je prav. Uspeli ste pomahati v kamero, kot vam je PR dejal, da se spodobi za imidž. Uspeli ste se brez hudega padca od izmučenosti usesti na klop in seči po brisačo.

Minilo je vsega skupaj 20 sekund in pred vami je mikrofon, ki vam ga pod nos moli tisti utrujajoči novinar, ki ga nihče ne mara. Saj veste, kateri. Tisti, ki mora vedno animirati vse prisotne. Tisti, ki ga televizija porine pred ekrane, ker izgleda kot dečko, ki ga imajo rade vse mamce srednjih let. Tisti, ki se ni nikoli soočal z izzivi, kot vi, kot vaši konkurenti, kurc, kot igralke in igralci iz navadnih ušivih šolskih lig. Ne, njega so pripeljali sem z letalom, kjer se je basal s cimetovimi polžki in nalival s šampanjcem, dva dni se je kurbal in poležaval v hotelu in zdaj se pred kamero pretvarja, da ve o vašem izbranem športu več od vas – kar mu jasno vedno znova uspe, ker medtem ko ste vi trenirali sam šport, je on treniral jezik in retoriko in pretvarjanje pred kamero. Če bi imel kaj pojma o tej igri, če bi jo igral ali treniral ali oboje, bi ga postavili v komentatorsko ložo, kjer bi bil lahko dober sokomentator poleg še enega naduvanega mladega debeluha, ki mu ni jasen en sam atom vaše igre; ampak ne, on nima pojma in zato zdaj stoji pred vami, se smeji v objektiv s svojimi umetno belimi zobmi in bo pravkar postavil vprašanje: »Kako se počutite?«

Če kaj, potem so tovrstni intervjuji poražencev takoj po zaključenem boju moj love-to-hate-guilty-pleasure. Razumem, da bi mi morali iti v vseh pogledih na živce, a ko jih enkrat začnem klikati na Tubi, je kmalu ura tri ponoči. Na vsake toliko se pred ekranom znajde pokončno bitje, ki izjavi kakšno dolgočasno v smislu: »Bodimo iskreni, bili so boljši v obrambi, naslednjič se bomo morali bolj potruditi.« In jaz se derem v svoji notranjosti: »Luzer! Prokleti luzer, uživaš v luzanju, mamojebeni luzer? Pojdi nazaj staršem v naročje jokat pa tam hvali nasprotnika, kurcovleki luzer! Mamica ti je bila boljša v obrambi, da te ni sram, kaj si prijavil, luzer idiotski!« In potem je spet ena od deset možnosti, da najdem intervju iz devetdesetih, kjer nekdo gleda 20 centimetrov nad kamermanom, jebe vsem vse po spisku in odgovarja: »Sodnik je očitno imel kratki stik.« Ali: »Kar jim je uspelo v tretji tretjini, je kontra vsem zakonom matematike in fizike, čisti krompir.« Ali: »Kaj bi radi? Aha? OK. Vi že veste.«

Ti intervjuji so recept za dizaster. Žaljive replike, ki gredo zoper vse alineje bontona, so točno to, kar novinarji iščejo v njih. Če to ne bi bilo res, ne bi pristopili ob poraženca še pred trenerjem. To se prodaja. To množica hoče. Hoče videti svojega varovanca, kako nasprotnika pošlje v tri malore, kot so ga sami pošiljali zadnjo uro in pol. Hoče videti nasprotnika, kako osramočen iz sebe bruha prazne argumente, zakaj je zguba, kakršna so sami vselej vedeli, da je. Šport je izvrstna priložnost, da tako igralci kot navijači iz sebe sčistimo toksične frustracije, ki se nam nalagajo vsak dan. In zakaj se nam nalagajo? Ker so naša življenja, tako igralcev kot navijačev, itak eno samo samcato odrekanje užitkom.

Elza Budau

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.