POTOPIS. SVET JE LITERARNI TRAK

se nadaljuje

V katerem valu smo? Zazdeva se, da mi je tale koronska kriza bolj pisana na kožo kot kaj drugega do zdaj.

Itak, zdaj trkam po, recimo, leseni mizi, da pa vseeno le res ne fašem česa, nekaj me boli grlo in nisem prepričan, ali bi se dal že v samokaranteno, ampak v takem stanju sem redno parkrat na leto. Niti nimam nekih znakov, čeprav mi kolegica Zofi sporoča, da so jo dali na test navkljub neravno tipičnim znakom. Najprej kovid in potem vsi drugi. Aids je že zdavnaj spušnil na sceni potencialnih permanentnih grozot, sledili bodo počasi še druge bolezni, boleznine in ekscesno obnašanje. Jutri bom na pregledu čisto samozavestno oddal svoje krvne izvide. Zdaj ne bodo tako zlovešči, zdaj bomo veseli, če mi pred vhodom ne namerijo temperature.

To stanje mi je pisano na kožo, ker se počutim domače. V glavi imam po navadi kakšno zmedo, vedno je kriza, vedno je jeba, vedno imam slabo vest in zdaj drugi to doživljajo z mano. Zdaj imamo vsi vsak dan več tisoč začetkov začetkov in vsak nov zajeb je potencialen za novih štirinajst dni skrbi. Dan ima 86.400 možnih indicev, 86.400 sekund, ki bi lahko bile patientzero. 86.400 možnih zapletov. Kouči in guruji bodo rekli temu raje priložnosti. Krizno stanje, ki slej ko prej postane fiks. To je kot z dramatičnimi parčki, ki so se nalezli mejkap seksa. Vse drugo postane banalno, intima je le povod za dober fajt. Hud fajt. Fajt pa je le še izgovor za dober fuk. Sikfakfuk. Ko bo tega konec, bodo poljubi dolgočasni, ko bo tega konec, nam bo po seksu ostal le še stari dolgočasni triper. Stari, to so bakterije. To je kurac. Antibiotiki pa rešeno. Dolgčas. Potem si bomo prižgali še cigareto in se smejali ob slikah črnih pljuč in ob misli, da je bil Malevič šele začetek, zdaj imajo še beli davidofčiki črno škatlo. Patetično.

Šli smo v svet, ki smo ga literarno podrkavali pod imenom postmodernizem, ko resnice ni več in je avtor le še sabotirani privid samega sebe. Njegovi liki so xy packe na xyz prostoru, so prerez časa in prostora in sanj in misli in možnega, mogočega ter nemogočega. So realno prikazan irealni svet. Ker je vse res. Ker imajo vsi prav. Ker zdaj so spregovorili vsi mutavci. Zdaj vsi govorijo in nič se ne pove. Zdaj se vse zapiše in nič ne prebere, zdaj ima vsaka stvar protokol in vsak korak je osmišljen z brezciljnostjo. Skupaj strahoma drvimo, zavedamo se, da smo prepozni, da bi se ustavili. Ko smo še februarja in marca vsi razmišljali, kako je dobro, da smo malo zabremzali, se nismo zavedali, da bremzamo na drvečem planetu. Spet smo pozabili, da je hitrost čisto relativna zadeva.

Hej, če ne drugega, so zdaj dušebrižniki vendarle začeli živeti tu in v tem trenutku. Svobodni smo. Zdaj smo odgovorni zase in za druge. Zdaj smo končno postali čuječi. To bo verjetno tisti novi svet, ki so nam ga bolj občutljivi venomer napovedovali. Tisti svet z višjim zavedanjem. Ko vse postane eno in smo vsi ena sama ljubezen. Svet, v katerem smo singularno povezani. Vsi drvimo in dva pola maskerjev in antimaskerjev nista antipola, sta le dve plati istega kovanca. In spet imamo 50 : 50 možnosti, da se ne bo nič spremenilo. Spreobrnili se bomo sami vase, v svoj nesmisel in pretirancijo. Svet je literarni trak. Iz umnega razsvetljenstva v žajfasto romatiko, iz oguljene romantike v zategli realizem, iz že veristično irealnega pa v simboliko.

Patetično.

Se nadaljuje …

Gozdni Sadež

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.