POTOPIS. NI TO NEKA TRAGEDIJA

se nadaljuje

Evo. Mene. Tu. Opet izbeglica. Strejndžer. V tujini si vedno malo drugi, malo drugačen. Pa niti nisi to, samo vedno se počutiš, da si, ker vedno kršiš družbene norme, ali si preveč južni ali pa preveč severni ali pa si jim samo napoto na kolesarski stezi. Nikoli ni miru. Mogoče je pa to samo naš slovenski kompleks, ker ne vemo, ali bi se dali tja gor ali dol. Paradoksalno se nikoli ne postavimo geografsko ne k levi ne k desni sosedi. Čeprav nam je ta horizontalna klasifikacija toliko bližje. Je pa res, da je zdaj minilo že nekaj let, odkar se vlačim po večinsko protestantski deželi, in nisem prepričan, ali se nisem vedno počutil tako. V srednji šoli prav sigurno. V osnovni teh problemov nisem imel. Sem kot Janez, ki mu je bila že Ljubljana preveč, in ga je vedno vleklo na Jelovo brdo k Meti. To je ona Meta iz Cvetja v jeseni, ona, ki od sreče omedli, ko jo Janez končno le zaprosi. Ker je slovenski moški, malo jamra, malo muti, potem se pa napravi skupaj, ko je že prepozno. OK …V resnici njo, Meto, izda srce, a kot pove Presečnik: vsi smo vedeli, da ima šibkega, slej ko prej bi jo neslo. Ni to neka tragedija. Ker Slovenci nimajo tragedij, Slovenci niti ne upamo na srečo. Sreča, pristna sreča, tista prava ljubezen, tista slovenska ljubezen jo je pa sploh ubila spričo prvega momenta iskrenosti bodočega moža in možnosti lepšega, boljšega života.

V bistvu me vsi tu sprašujejo, zakaj smo Slovenci taki depresivkoti. »Imate lepo deželo, imate dovolj denarja, ekonomija je dobra,« pravijo. Ej, Nemci to pravijo, ajde pa Rusi pa Slovaki pa Srbi pa Avstrijci pa Portugalci …Hotel sem samodejno napisati, da naša ekonomija ni slaba, beseda dobra je bila že malo prehuda. V resnici smo v evropskem merilu dobri, zelo dobri. Za zategle pesimiste lahko navedem današnjo obrestno mero 10-letnih obveznic, in sicer znaša –0,074. Minus. Nekdo nam tako zaupa, da bi nam brezplačno posodil svoj denar. Kot bi ti nekdo zaupal svojo babo in ti zraven privoščil vsaj še njen poljub. Ziher je, da jo boš vrnil, da je to samo za vmes, da je njegova baba naložba za skupno dobro. Ko smo že pri skupnem dobrem, se zdi, da naš komunizem tudi ni bil najhujši na svetu, čisto premalo se zavedamo, da so ga vzhodni Berlinčani veliko bolj najebali, a tega vseeno desnjaki ne vlečejo dnevno ven kot travmo, levaki pa ne idealizirajo časa, ki ni bil idealen. Ali pač? Verjetno tega sploh ne opazim, ker tu ne spremljam medijev. In zato imam veliko boljši občutek varnosti in urejenosti. Še najbolj me vrže s tira soseda, ki mi tu in tam pusti kakšno sporočilo. Vedno kaj zajebem, spet. Napačne smeti v napačni kanti, nimam predpražnika, prižgem avtomatsko luč na hodniku, zunaj pa, ilogično in totalno izključujoče s prižgano lučjo na hodniku, dan. Pa ta še Nemka ni, špila jo pa res dobro. Se večkrat zdi, da so tisti naturalizirani še najbolj karikatura posvojenega naroda.

»A ste vi prižgali luč?«

»Ne da bi vedel.«

»Do kmalu.«

»Enako nazaj.«

Poskus prevoda praktičnega jezika v baje našega težkega in zapletenega – slovenskega. Torej bi lahko rekli praktično-stopničarski nemško-slovenski prevod.

Ampak veste, v Sloveniji se res vsi poznamo. In vsi vse vemo, zato je vsak razhod, vsak razbita flaša in vsak samomor toliko hujši, ne bolj tragičen, hujši je in seveda s tem udarnejši. Kar ni slabo, je pa težje za prenašat. Ko sem se vračal v tujino, sem bežal pred sabo, pred domovino, pred plani; no, govoril sem si vseeno, da bežim proti njim. In nekaj sem vseeno naredil, vsega pa itak ne. Vsega nikoli ne naredim. Včasih sanjam o službi z normativi in urami. Točno določenimi urami. Da lahko rečem konec dneva, to sem opravil, zdaj bom pa delal zase. Tako pa vedno nekaj poldelam, nekaj zase in nekaj za družbo. Opravljam poslanstvo. Nategnili so me, tako kot so v bistvu nategnili čisto vse člane družbe, da smo na svetu s poslanstvom. Za druge, za državo, za Boga, za družino. Saj veste, ko včasih sediš pri kakšnih abrahamih in se imaš res lepo, a nekaj grize, tam si sam, tam si, in tega se frustrirajoče zavedaš, za druge bolj kot zase. Pa poslušaš in gledaš otroke, poslušaš o otrocih in se pogovarjaš z otroki in odgovarjaš otrokom in odgovarjaš staršem otrok, zakaj nimaš …

Ne gre. Ne da se zbežati, vedno pride za tabo. Misliti, da bo v tujini kaj drugače, je iluzorno. Človek vedno vlači s sabo svojo kramo, če potuje s kovčki ali brez. In v iluziji potovanj, tujskosti in navidezne kariernosti postane včasih, šundovsko rečeno, takozvana krama tudi sidro.

Se nadaljuje

Gozdni Sadež

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.