RESNIČNA ZGODBA

Naša zgodba se začne že pred dogodki, opisanimi na začetku. Ampak tako se pogosto zgodi, če se nek dogodek razteza čez tisočletje in pol – težko je začeti na začetku in končati na koncu. Začnimo rajši nekje vmes. Torej:

Leta 1785 so v mali vasici Silchester orali polje, ko je pod plugom zaropotal majhen trden predmet. Tokrat ni bil kamen, temveč – zlat prstan. »SVNEV« se je lesketalo na vrhnjem delu s podobo človeka, ki je bil najbrž že davno pozabljen. Okoli in okoli prstana so se vrstile še neke druge črke, ki so imele kaj malo smisla za kmetovalce. Prstan se je, tako kot še mnoge ostaline iz zemlje, znašel v rokah lokalnih bogatunov, ki so se uprli vzgibu, da zlato pretopijo v kaj sebi všečnejšega. Morda so že imeli dovolj lepšega nakita, ali pa so se celo bežno zavedali, da ostaline iz bližnje zemlje pripadajo daljni preteklosti, ki jo je vredno raziskovati naprej. Silchestershire je vendarle zgrajen na rimski naselbini (prav tako kot Ljubljana »počiva« na Emoni), zato takšna odkritja že takrat niso bila nič novega ali neverjetnega.

V vsakem primeru je relikvija prišla v roke nekomu, ki je spoznal, da gre za pečatni prstan. Napis »SVNEV« je torej treba brati obrnjeno, kot štampiljko; podoba in napis pripadata »VENVS,« torej Veneri, rimski boginji lepote. Verjetno ga je tudi vrtel dovolj časa, da je razbral znatno manj estetsko kracarijo, ki se je vila okoli in okoli preostanka prstana: »SENICIANE VIVAS IIN DE.« Tudi ta napis ima smisel za izvedenca: Senicijan živi z bogom. To je pogost izraz pripadnosti katoliški veri v poznem Rimu. Razlog, zakaj je zmanjkalo prostora za pravilno sklanjatev »In deo,« je najbrž kar malomarni tiskarski škrat, ki je podvojil črko »i« v »IIN« – a slovnične in druge napake pač niso bile redkost pri rimskih obrtnikih.

Skrivnost prstana se s tem navidezno konča: nekdo ga je uporabljal kot pečatni prstan s podobo stare boginje, potem pa ga je v roke dobil eden od zgodnjih rimskih kristjanov po imenu Senicijan, tam okoli 4. stoletja, ki je vanj vtisnil svoje sporočilo. Je tako?

No, je, ampak to je samo polovica zgodbe.

Kakih 30 let po prstanu so nedaleč proč odkrili tempelj predkrščanskega božanstva. V njem je bilo moč najti nekaj priprošnjiških zapisov, eden med njimi pa se je glasil takole:

»DEVO NODENTI SILVIANVS ANILVM PERDEDIT DEMEDIAM PARTEM DONAVIT NODENTI INTER QVIBVS NOMEN SENICIANI NOLLIS PETMITTAS SANITATEM DONEC PERFERA VSQVE TEMPLVM DENTIS«

Ah, še več rimskega kracanja, ampak tudi to je z nekaj vaje mogoče prevesti: »Za boga Nodensa. Silvianij je izgubil prstan in daroval polovico njegove vrednosti Nodensu. Naj Senicijan in njegovi ne bodo deležni dobrega zdravja, dokler se prstan ne vrne v tempelj.«

Ohohoho! Zanimivo, kakšni najdbi na razdalji vsega nekaj deset kilometrov. Na eni strani prstan, ki je očitno prešel iz poganskih rok v roke kristjana Senicijana. In na drugi kamnita tabla iz poganskega svetišča z vklesanim napisom, ki nad tega istega Senicijana kliče nesrečo; očitno je naročnik (in plačnik) prekletstva izvirni lastnik prstana in meni, da mu je bil ta odtujen protipravno!

Seveda je ob obilju okoliških rimskih ostalin trajalo kar nekaj časa, da se je našel arheolog, ki je opazil povezavo med obema čudežno preživelima reliktoma. Šele 1929 se je to posvetilo Mortimerju Wheelerju, ki je ob izkopavanjih in preučevanjih spoznal geografsko in časovno podobnost med prstanom in zapisom, kakor tudi omembo istega imena. Fascinantna anekdota o prstanu je bil dober adut iz rokava, kadarkoli je bilo treba v pogovoru navdušiti mladenke, s katerimi je odkrito varal svojo bolehno ženo. Z njo pa je navdušil še nekoga: kmalu po odkritju se je srečal z mladim profesorjem z Oxfordske univerze, da bi skupaj razčistila ime skrivnostnega boga Nodensa, ki je omenjen v prekletstvu. Seveda mu je omenil tudi odkritje zloglasnega prstana, okoli katerega se je spletel cel boj. Profesor, sicer ekspert za anglosaksonski jezik in zgodovino, je bil nad štorijo o ukradenem prstanu vidno intrigiran.

Ime profesorja? J. R. R. faking Tolkien.

Ni trajalo dolgo, preden se je v njegovi očitno ne preveč zaposleni glavi začela plesti zgodba o prstanu vseh prstanov in vilincih in škratih in pritlikavcih in podobnih neumnostih. Cela štorija je bila sicer neberljiv približek resnega literarnega dela, ob katerem so kritiki zavijali z očmi in pravilno ocenjevali, da vse skupaj ni vredno piškanega oreha. A so jih preglasili glasni avtistični navdušenci, ki jih ni motilo, da imajo mlinski kamni več osebnosti od vseh glavnih likov skupaj. Bili so tako zagreti, da so pokupili vse izvode takozvanega Gospodarja prstanov (1954) in svojega novega mesijo predlagali celo za Nobelovo nagrado – pri čemer je Nobelova komisija ob glasnem krohotu popadala s svojih stolov in ostala cele pol ure nezmožna razprave, preden se je končno pobrala in namenila titulo Ivu Andriću.

Nekateri avtisti do danes vztrajajo in berejo »Gospodarja prstanov« kot legitimno literarno delo, kar je seveda absurdno in smešno. Ampak ker je svoboda in demokracija in se o okusih ne razpravlja, smo jim prisiljeni pustiti njihovo veselje. Naj ga imajo. A še vedno velja opozoriti vse bralce takozvanega Gospodarja prstanov, da ta temelji na resničnih dogodkih izpred 1600 let, ki so bolj zanimivi kot karkoli, kar je kdaj priletelo izpod peresa kogarkoli.

Pa lep pozdrav.

Drisky Bare-ass-ovsky

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.